Posledice vudu ekonomike: Večina ameriške rasti po 1980 šla v žepe premožnih

Spodnjo sliko, ki kaže izvor dramatično povečane ameriške neenakosti, sem v nekoliko različnih inkarnacijah sicer že predstavljal tukaj. Novost je, da v eni sliki pokaže dve različni časovni distribuciji rasti dohodkov po dohodkovnih precentilih v ZDA. In sicer siva krivulja kaže, da so do leta 1980, natančneje v 34 letih po drugi svetovni vojni (1946-1980), dohodki bistveno hitreje naraščali tistim z nizkimi in najnižjimi dohodki. V 34 letih po letu 1980 (1980-2014) se je zgodba obrnila – rdeča krivulja kaže, da so dohodki najhitreje naraščali tistim z višjimi dohodki, daleč najhiteje pa zgornji stotinki najbogatejših v 99.99 percentilu. Drugače rečeno, v zlatem obdobju, v treh in pol desetletjih po 2. svetovni vojni, so revnejši hitreje povečevali svojo blaginjo in po dohodkih dohitevali bogate, po letu 1980 pa ravno nasprotno, njihova blaginja se je komaj povečevala in začela drastično zaostajati za premožnejšimi.

US income growth 1980 vs 2014

Vir: David Leonhardt, New York Times

Zgornja slika tudi najlepše pokaže, kakšen gromozanski nateg je bila reagonomika oziroma njen slogan “trickle down economics“. Reaganova ekonomska politika (znana kot “reaganomika” ali “voodoo economics”) je temeljila na dveh premisah. Prvič, da bo znižanje davkov premožnejšim povečalo njihove prihranke, spodbudilo naložbe in zagnalo gospodarsko rast. In drugič, da se bo ta učinek povečane gospodarske rasti prelil tudi navzdol prek novih služb in višje rasti dohodkov (t.i. trickle-down teorija). Kot sem tukaj že nekajkrat pokazal prek ekonomskih raziskav, do prvega efekta – da bi znižanje davkov spodbudilo gospodarsko rast – nikoli ni prišlo. Nižji davki pač očitno ne spodbujajo gospodarske rasti, ne v ZDA in ne v drugih državah (glejte Piketty, Saez & Stantcheva, 2011). In kot najlepše ilustrira zgornja slika, tudi do drugega, trickle-down učinka v ZDA nikoli ni prišlo. Tudi drugod ne, glejte, kako so v IMF sesekljali trickle-down ekonomiko – in spodnjo sliko:

Trickle down!

Vir: econintersect.com

Nasprotno, sprememba davčne politike je zgolj na glavo obrnila krivuljo distribucije dohodkov – tistim z višjimi dohodki je ostajalo več dohodkov, revnejši pa so začeli vse bolj zaostajati.

In tukaj se začne zgodba o izvoru drastično povečane ameriške neenakosti. Seveda k temu niso prispevali samo znižani davki tistim z najvišjimi dohodki, pač pa ukrepi, ki so temu sledili prav zaradi znižanih davkov. Nižji davki so namreč drastično povečali proračunski deficit, najprej Reaganu in nato Bushu starejšemu, vmes je Clinton v dveh mandatih davke zvišal in deficit izničil, nato pa je Bush mlajši z znižanjem davkov ponovno pridelal velik deficit. Prav povečan proračunski deficit pa je postal ključni argument konzervativcev, da je za njegovo zmanjšanje treba zmanjšati socialne pravice in transferje ter javne izdatke za šolstvo, zdravstvo in infrastrukturo. Vse to pa je poslabšalo perspektive tistih z nizkimi in srednjimi dohodki, da bi lahko prišli do ustrezne izobrazbe in zdravstvenega varstva ter dobrih služb in po dohodkih dohajali premožnejše.

In prav te politike v škodo “tistih spodaj in na sredini” naj bi bile ob davčnih prihrankih bogatih dejanski motiv za znižanje davkov. Namreč, tudi konzervativni guru Milton Friedman, ki se je sicer strinjal, da bo znižanje davkov povečalo deficit, je to politiko podpiral, ker je v tem videl priložnost za omejevanje javnih izdatkov.

Cela zgodba je seveda perverzna, tako kot zgornja slika. Kaže, kako lahko skupina najbogatejših prek nastavitve svoje politične garniture za zelo dolgo (za nekaj desetletij) obrne ekonomske politike v korist zelo majhne elite in v škodo velike večine populacije.

One response

  1. Kombinirajte to sliko/situacijo s sliko iz predhodnega članka o plačah bančnikov in bančni deregulaciji pa dobite realno sliko tega, kar se je dogajalo v ekonomiji na razvitem zahodu nekaj zadnjih deset let. Odličen citat “Kaže, kako lahko skupina najbogatejših prek nastavitve svoje politične garniture za zelo dolgo obrne ekonomske politike v korist zelo majhne elite in v škodo velike večine populacije” pove vse in tudi to (vsaj načeloma), kako naj demokratična oblast rešuje problem – preko ojačanih nacionalnih držav je treba tej eliti, beri kapitalu nadeti uzde, najbolje s Piketty-jevim splošnim davkom na kapital. Bo pa moralo preteči še nekaj časa, da bodo države spoznale to nujo, se rešile diktata kapitala in se povezale v primerne transnacionalne asociacije, ki bi tak nadzor omogočile. Zgodovinsko se je kaj takega dogajalo samo ob izjemnih družbenih krizah, kot so vojne in revolucije, ki so kapital (in kapitaliste) fizično uničila, politično oblast pa so prevzeli vojaki, zmagovalci vojn.
    Me prav zanima, ali bo to pot nekaj takega narejeno po mirni poti, (kar bi bilo prvikrat v človeški zgodovini) ali bo tudi tokrat predhodno potrebna revolucija. Zanimivo bo opazovati dve različni okolji, kako se bosta lotili problema. Anglosaksonski svet, ZDA in VB s Trumpom in Brexitom s tipično aroganco oblastnikov drvita v katastrofični scenarij, Evropi kaže nekaj bolje, Kitajska pa gre s svojo konfucijansko centralistično oblastjo (ki ji ne moremo reči komunistična, to je samo po imenu) tako ali tako po svoji poti.

%d bloggers like this: