… dajmo stisniti še 10,000 podpisov v naslednjih 9 dneh.

Podpis lahko potrdite na upravni enoti ali ga oddate digitalno.

Drago Babič

Kolobocije okrog vladinega zakona o izgradnji drugega tira, vključno z grožnjo z referendumom, ogrožajo celotni projekt. Ker državljani podpiramo izgradnjo nove proge Divača Koper, moramo storiti vse, kar je v naši moči, da projekt ne zaplava v politično korupcijske vode in da se čim hitreje in racionalno realizira. V tem smislu podajam svoj predlog, kako rešiti to zagato.

Nadaljujte z branjem→

V torek ob 17. uri bomo na 6. popoldnevu za korporativno integriteto na Ekonomski fakulteti govorili o davčnih oazah in o načinih, kako korporacije in menedžerji skrivajo svoje premoženje.

Naš osrednji gost bo prof. Ronen Palan iz City University London, avtor knjig “Tax Havens: How Globalization Really Works” (2009) in “The Offshore World” (2013), ki bo uvodoma osvetlil, kako delujejo davčne oaze v kontekstu globalizacije oziroma kot njen ključni integralni del ter katere načine uporabljajo korporacije in menedžerji, da prikrijejo oziroma skrijejo svoje premoženje.

Sledila bo okrogla miza z davčnim svetovalcem in nekdanjim direktorjem slovenske in srbske davčne uprave Ivanom Simičem, odvetnikom Luko Fabianijem in svetovalcema iz revizorske in svetovalne hiše PwC. Na njej bodo gostje spregovorili o tanki meji med davčno optimizacijo in skrivanjem prihodkov in premoženja v davčnih oazah ter o razširjenosti tega tudi med slovenskimi podjetji.

Vabljeni!

Svojo udeležbo na dogodku nam prosim potrdite na: cpoef@ef.uni-lj.si

Nadaljujte z branjem→

“Bocconi boys” so dobili svoje ime zaradi podobnosti njihove ekonomske filozofije s kolegi iz Friedmanove čikaške šole. Gre za skupino okrog 15 italijanskih ekonomistov, ki vsi izhajajo iz (privatne) ekonomske šole Bocconi v Milanu, ki so se kasneje raztepli (predvsem) po ZDA. Glede na filozofijo, ki jo prodajajo, je njihovo ime upravičeno, svet si predstavljajo podobno mehanično kot njihovi vzorniki. Najbolj slaven med njimi, Alberto Alesina, nekaj časa tudi vodja ekonomskega oddelka na Harvardu, je dodatno “zaslovel” s svojo raziskavo (s Silvijo Ardagna), kjer sta dokazovala, da ima varčevalna politika vlade v času krize lahko ekspanzivne učinke na rast, to pa utemeljila na dvomljivih teoretskih špekulacijah in enako dvomljivi empirični metodologiji. Ključen problem njune sporne raziskave je bil, da so njune rezultate leta 2011 pograbili v ECB in Evropski komisiji in na njihovi osnovi zasnovali politiko varčevanja, ki je nato evrske države (vključno s Slovenijo) vrgla v novo recesijo.

No, Alesina in njegova Bocconijska kolega Tabellini in Trebbi imajo v VoxEU kolumno o prihodnosti politične integracije v Evropi oziroma natančneje o optimalni politični uniji. In povsem skladno s svojim slovesom so njihov pristop ter predlogi povsem mehanične narave. Uvodoma ugotavljajo, da razlike v pogledih Evropejcev glede posameznih ekonomskih in političnih vprašanj niso nič večja med državami kot znotraj držav. Nadalje ugotavljajo, da se je proces politične integracije v Evropi s krizo zaustavil in da se je pristop k reševanju krize premaknil od nadvladnega k medvladnemu, kar naj bi za seboj potegnilo nacionalizme. Iz obojega potem potegnejo, povsem pričakovan, sklep:

Ker so nacionalne identitete ključna ovira pri politični integraciji, je to oviro treba preskočiti z “več Evrope”, torej s prenosom načina reševanja problemov od medvladnega nazaj na nadnacionalnega – na evropske inštitucije, “izvoljene” s strani vseh evropskih državljanov.

Hm, pri tem jim zgolj formalnost evropskega parlamenta ter različna zastopanost držav v skladu različno velikostjo ne predstavlja problemov. Jasno, EU je v svojem bistvu kot ZDA, pač skupek administrativnih nacionalnih enot, kjer pač vsi delijo evropske vrednote in se med seboj lokalno nič bolj ne razlikujejo kot mednacionalno. Zgodovinske, kulturne in jezikovne razlike? Bah! To se da zmleti s skupnimi evropskimi pravili, denimo s “fiskalno konsolidacijo”. Mleti, dokler bo pač treba. Kot Grčijo.

Sveta preproščina!

Nadaljujte z branjem→

• Europe as an optimal political area: New findings – Alesina, Tabellini & Trebbi
• Rethink 2% – Brad DeLong
• The Fed Needs a Better Inflation Target – Narayana Kocherlakota
• Why the Fed Should Rethink Its 2% Inflation Target – Brad DeLong
• Globalisation and executive compensation – Keller & Olney
• Labor’s Declining Share: A Primer – Cecchetti & Schoenholtz
• A primer on Dodd-Frank’s Orderly Liquidation Authority – Brookings Institution
• Trump’s Rogue America – Joseph E. Stiglitz
• My response to DeLong and Pseudoerasmus – Branko MIlanovic

Vlada je danes uradno sporočila, da bo načrt nove proge Koper – Divača spremenila iz 1-tirne v 2-tirno zasnovo. Za nepoznavalce: uradni osnutek investicijskega programa predvideva, da se pri treh najdaljših od skupaj 8 predorov (T1, T2 in T8) zgradijo še vzporedni evakuacijski predori, ki pa so manjšega profila (40 m2 namesto 70 m2). Nov vladni načrt predvideva, da se ti trije predori tudi zgradijo v polnem profilu (70 m2), kar bi kasneje (ob dograditivi viaduktov) ter petih krajših predorov omogočilo preoblikovanje 1-tirne v 2-tirno progo.

Ta vladna odločitev ni nič novega. To informacijo smo imeli že od začetka marca letos, ko je državni sekretar Leben na prvem “usklajevalnem” sestanku z našo inženirsko ekspertno skupino povedal, da se je vlada odločila za 2-tirno zasnovo. To je kasneje ponovil na TV SLovenija v oddaji Tarča (sredi marca) in tudi uporabil oceno naše ekspertne supine glede dodatnega stroška (okrog 95 mio evrov). Kasneje so vladni predstavniki to še večkrat javno (ali na sestankih) povedali.

Se pravi: današnja “novica” ni nič novega. Je pa seveda ta uradna vladna odličitev edino razumna, saj bi bilo skrajno neumno imeti vzporedne predore za evakuacijo, ki bi bili za 40% manjšega profila in skozi katere se kasneje ne bi dalo speljati dodatnega tira. Edino smiselno je že v začetku obe vzporedni cevi tunelov izgraditi v polnem profilu (70 m2).

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisarka za regionalno politiko Corina Cretu in hrvaška ministrica za regionalni razvoj in sklade EU Gabrijela Žalac sta danes v Bruslju podpisali dogovor o sofinanciranju izgradnje mostu na polotok Pelješac in dovoznih cest. EU bo enega največjih infrastrukturnih projektov na Hrvaškem sofinancirala s 357 milijoni evrov.

EU bo s kohezijskimi sredstvi financirala 85 odstotkov projekta, ki je ocenjen na 420 milijonov evrov. Most med celino in polotokom Pelješac bo visok 55 metrov in dolg 2,4 kilometra. Imel bo štiri vozne pasove. Sredstva bodo porabili tudi za izgradnjo in posodobitev približno 30 kilometrov cest, vključno z osemkilometrsko obvoznico pri Stonu blizu stičišča polotoka s celino. Na Pelješcu bodo morali graditi tudi cestne predore, mostove in viadukte, dela naj bi dokončali do konca leta 2022, so zapisali v današnjem sporočilu iz Bruslja.

Hrvaški minister za morje, promet in infrastrukturo Oleg Butković je danes napovedal, da bo prihodnji teden z investitorjem, javnim podjetjem Hrvatske ceste podpisal finančno pogodbo o nepovratnih sredstvih.

Nadaljujte z branjem→

Glede privatizacije Nove Ljubljanske banke (NLB) se po pričakovanju močno zapleta. NLB bi bilo izjemno težko privatizirati že v normalnih razmerah, kar sem izkusil tudi sam in zaradi česar sem tudi odstopil kot minister. V sedanjih razmerah pa je to praktično misija nemogoče oziroma politični samomor. Slovenska vlada se je sicer zavezala, da bo NLB prodala do konca leta 2017, nakar je bil ta rok podaljšan za eno leto ter odobren dvostopenjski proces privatizacije. Vendar pa zaradi slabega stanja v evropskem bančnem sektorju, ki ga še poslabšujejo negativne depozitne obrestne mere ECB, delnice evropskih bank kotirajo globoko pod knjigovodsko vrednostjo. Kar pomeni, da lahko v tej situaciji vlada NLB proda samo z zelo veliko izgubo glede na stroške dokapitalizacij.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Presenetljivo visoko gospodarsko rast v prvem kvartalu letošnjega leta (5,3 odstotke) poleg nadaljevanja rasti izvoza, poganja tudi krepitev domače potrošnje. To je najbolj enostavno, a tudi točno pojasnilo povečevanja domače dodane vrednosti. Do težav pa hitro pridemo, ko želimo to rast podrobneje obrazložiti s številkami. Brali smo namreč, da sta domača potrošnja in investicije k tej rasti prispevali 4,5 odstotne točke – kar pomeni, da bi za prispevek izvoza k skupni rasti ostalo le 0,8 odstotne točke. Ker pa je izvoz naraščal še precej hitreje kot domača potrošnja, za skoraj desetino, to najbrž ne bo držalo. Zato nekaj dodatnih pogledov in številk za tistega, ki ni zadovoljen samo s prvim stavkom ocene gospodarskih gibanj.

Nadaljujte z branjem→