Glede privatizacije Nove Ljubljanske banke (NLB) se po pričakovanju močno zapleta. NLB bi bilo izjemno težko privatizirati že v normalnih razmerah, kar sem izkusil tudi sam in zaradi česar sem tudi odstopil kot minister. V sedanjih razmerah pa je to praktično misija nemogoče oziroma politični samomor. Slovenska vlada se je sicer zavezala, da bo NLB prodala do konca leta 2017, nakar je bil ta rok podaljšan za eno leto ter odobren dvostopenjski proces privatizacije. Vendar pa zaradi slabega stanja v evropskem bančnem sektorju, ki ga še poslabšujejo negativne depozitne obrestne mere ECB, delnice evropskih bank kotirajo globoko pod knjigovodsko vrednostjo. Kar pomeni, da lahko v tej situaciji vlada NLB proda samo z zelo veliko izgubo glede na stroške dokapitalizacij.

V obdobju 2011-2013 je namreč država NLB dokapitalizarala v treh rundah v skupni vrednosti 2 milijardi in 180 mio evrov, po sedanjih ocenah pa bi lahko iz prodaje 75% deleža v NLB iztržila le za okrog 900 mio evrov. Pa še ta znesek je treba zmanjšati bodisi za vladno garancijo kupcu za morebitne stroške uspešnih tožb hrvaških varčevalcev oziroma za ekvivalenten diskont pri ceni v višini okrog 300 mio evrov. To pomeni, da bi vlada s prodajo NLB uspela davkoplačevalcem vrniti manj kot tretjino njihovega prisilnega vložka v NLB. To je sicer bolje, kot je uspelo Latviji, ki je za 75-odstotni lastniški delež v banki Citadele, naslednici propadle banke Parex, uspela iztržiti zgolj 74 mio, medtem ko je pred tem vanjo vložila 1.7 milijarde evrov.

Ob tem pa se je treba spomniti še dejstva, da so bile ob zadnji sanaciji slovenske banke prekapitalizirane, kar pomeni, da se – podobno kot pri NKBM – s hitro prodajo NLB bodočim kupcem daje veliko darilo.

Vse to govori o tem, da bo sedanji vladni koaliciji prodajo NLB težko predstaviti kot uspešno vladno potezo. Glede na zapletene razmere bo pač vladna koalicija morala prilagoditi svojo strategijo prodaje NLB, če želi politično preživeti.

Resnici na ljubo obstajajo precej boljši načini privatizacije NLB, ki bi v dani situaciji optimizirali dolgoročni izkupiček iz prodaje oziroma lastništva NLB. Vlada bi v danih okoliščinah dejansko morala razmisliti o povsem drugačnem načinu privatizacije, podobnem tistemu iz privatizacijskega zakona iz leta 1992. To pomeni, da bi NLB le polovično privatizirala, drugo polovico pa ohranila v trajni državni lasti, in sicer namensko v korist bodočih pokojnin (po principu norveškega “naftnega sklada”). Optimalna formula za privatizacijo bi v danih razmerah lahko bila naslednja:

• 50.1 % delnic NLB se prenese na Demografski sklad,
• 25 % delnic se s razdeli vsem polnoletnim državljanom,
• 24.9 % delnic se proda razpršeno prek javne prodaje (IPO).

Po končani javni prodaji četrtine banke začnejo delnice NLB kotirati na borzi. Slednje omogoči, da lahko državljani svoje delnice bodisi prodajo ob primernem trenutku ali jih kupijo več in dolgoročno služijo z donosi od držanja njenih delnic. To bi omogočilo tudi oživitev povsem zamrlega domačega kapitalskega trga.

Predlagana formula oziroma način privatizacije NLB ima več prednosti. Prva prednost je, da glede na to, da smo dokapitalizacije in sanacijo NLB plačali polnoletni davkoplačevalci in jih bomo plačevali prek višjih davkov še dolga leta, je pošteno, da nam to država to našo prisilno »naložbo« povrne na način, ki bo maksimiral naš izkupiček kot državljanov. In sicer bodisi v obliki razdelitve delnic bodisi v obliki dolgoročnega zagotavljanja denarja za pokojninsko blagajno. Samo letos naj bi imela NLB za 180 mio evrov dobička, kar v konkretnem primeru pomeni 90 mio evrov tekočega transferja v (prihodnji) Demografski sklad. Za primerjavo, Kapitalski sklad letno v pokojninsko blagajno vplačuje le okrog 50 mio evrov.

Druga prednost je, da lastništvo NLB ostane za vedno “zaklenjeno” v državnem skladu (podobno kot pri Zavarovalnici Triglav), s čimer je zagotovljeno, da bo sistemsko pomembna banka ostala dolgoročno v domači lasti. Pogoj za prodajo tega deleža bi bila denimo potrditev prodaje z dvotretjinsko večino v Državnem zboru. Tretja prednost je, da se prek sicer manjšinskega, vendar dokaj velikega deleža zasebnega lastništva (največ 49.9%) in prek kotiranja delnic NLB na borzi zagotavlja večja transparentnost in učinkovitost poslovanja banke ter boljše korporativno upravljanje.

Četrta prednost te privatizacijske formule je njena dolgoročna finančna optimalnost za državljane. Glede na nizko pričakovano kupnino (le okrog 600 mio evrov ob upoštevanju diskonta za morebitne tožbe hrvaških varčevalcev), je optimalno delnice NLB držati in si izplačevati visoke dividende. Če bi celotno lastništvo NLB ostalo v rokah domačih subjektov, bi naveden izkupiček od prodaje NLB dobili nazaj že v dobrih treh letih prek dividend. Če bi v domačih rokah ostalo 75% delnic NLB, pa bi si izkupiček od prodaje NLB prek dobičkov iz poslovanja povrnili v štiri letih in pol.

In petič, treba je upoštevati še, da je bila NLB ob sanaciji močno (za več kot dvakrat) prekapitalizirana, kar pomeni njene višje dobičke v prihodnosti zaradi odpravljanja slabitev. V primeru privatizacije bi bil teh višjih dobičkov deležen tuj lastnik, v primeru predlaganega načina pa bi jih bili deležni državljani. In sicer neposredno prek višjih donosov imetnikov delnic NLB, dolgoročno pa prek prispevka Demografskega sklada iz naslova dividend od NLB v pokojninsko blagajno.

Seveda pa predlagana formula ni brez nevarnosti. Ključni sta predvsem dve. Prva nevarnost je, da bi Evropska komisija uresničila svojo grožnjo iz zavez, ki jih je morala dati Republika Slovenija. Slovenija se je zavezala, da mora NLB zaradi prejete državne pomoči zmanjšati obseg poslovanja in da mora država svoj delež v NLB zmanjšati do konca 2018. Če Republika Slovenija tega ne bo naredila, ima Evropska komisija pravico, da vpliva na zmanjšanje obsega poslovanja NLB tako, da sama proda hčerinske družbe NLB v tujini. Tudi če Komisija to grožnjo uresniči, to ne bo zelo velika škoda, saj je večina hčerinskih družb NLB v državah nekdanje Jugoslavije v zelo slabem položaju in obremenjenih s slabimi krediti. Edina izjema je NLB-jeva naložba v Tutunsko banko v Makedoniji. Seveda bi odprodaja teh hčerinskih družb v tujini pomenila dodatni dobiček matične NLB.

Druga nevarnost pa je slabše korporativno upravljanje banke v primeru pretežnega državnega lastništva. To ima lahko posledice tako na nižjo učinkovitost poslovanja in s tem nižje tekoče donose ter predvsem na tveganja glede kreditne politike in kvalitete kreditnega portfelja. Ne pozabite, da smo zaradi slednjega NLB morali reševati prek dokapitalizacij in končne sanacije v 2013. Vendar pa tveganja glede tega niso nujno tako dramatična. V času minule bančne krize v Evropi so bile v težavah praktično vse banke, ne glede na lastništvo. Državne banke niso bile nič bolj podvržene sprejemanju večjih tveganj kot zasebne banke. Kvečjemu nasprotno. Ne pozabimo, da so oddelek tveganj v NLB v času nastajanja bančne luknje pokrivali belgijski člani uprave, ki jih je imenoval tretjinski lastnik KBC.

Nasploh je velika večina slabih kreditov v Evropi nastala v povsem zasebnih bankah, kar relativizira superiornost zasebnega lastništva v bankah. Po drugi strani pa je zaradi te bančne krize v EU prišlo do sprejetja boljše regulacije in bolj rigoroznih mehanizmov upravljanja s tveganji. Hkrati pa je morebitno reševanje bank z oblikovanjem Evropske bančne unije prenešeno na panevropski stabilnostni mehanizem (ESM), katerega namen je, da se stroški reševanja bank ne prenašajo več v breme državnih proračunov (davkoplačevalcev), pač pa sanacijo banke izvede ESM.

V konkretnem primeru so torej potencialne nevarnosti zaradi predlagane drugačne formule privatizacije NLB bistveno manjše od morebitnih prednosti. V dani situaciji je predlagana formula dogoročno finančno optimalnejša v primerjavi z načinom privatizacije, ki ga pod pritiskom iz Bruslja želi izvesti vlada. Vlada bi morala zasledovati predvsem dolgoročne interese svojih državljanov, ne pa slediti nekim slabo domišljenim in škodljivim receptom iz Bruslja.

_________

* Izvorno objavljeno v Svetu kapitala