Zakaj pa Hrvati ne potrebujejo Madžarov pri financiranju infrastrukture?

Evropska komisarka za regionalno politiko Corina Cretu in hrvaška ministrica za regionalni razvoj in sklade EU Gabrijela Žalac sta danes v Bruslju podpisali dogovor o sofinanciranju izgradnje mostu na polotok Pelješac in dovoznih cest. EU bo enega največjih infrastrukturnih projektov na Hrvaškem sofinancirala s 357 milijoni evrov.

EU bo s kohezijskimi sredstvi financirala 85 odstotkov projekta, ki je ocenjen na 420 milijonov evrov. Most med celino in polotokom Pelješac bo visok 55 metrov in dolg 2,4 kilometra. Imel bo štiri vozne pasove. Sredstva bodo porabili tudi za izgradnjo in posodobitev približno 30 kilometrov cest, vključno z osemkilometrsko obvoznico pri Stonu blizu stičišča polotoka s celino. Na Pelješcu bodo morali graditi tudi cestne predore, mostove in viadukte, dela naj bi dokončali do konca leta 2022, so zapisali v današnjem sporočilu iz Bruslja.

Hrvaški minister za morje, promet in infrastrukturo Oleg Butković je danes napovedal, da bo prihodnji teden z investitorjem, javnim podjetjem Hrvatske ceste podpisal finančno pogodbo o nepovratnih sredstvih.

Vir: STA

Odgovor na naslovno vprašanje je preprost: ker se znajo dobro, učinkovito in pravočasno prijavljati na EU razpise. Z nepovratnimi sredstvi EU bodo pokrili 85% investicije v Pelješki most. In za to ne potrebujejo nobenih hokus-pokus projektnih podjetij in nepojasnjenih dealov z Madžarsko … kot mi.

Naj spomnim na žalostna dejstva: januarja 2015 sva s kolegom Alešem Groznikom javno predstavila študijo o možnostih financiranja 2. tira Koper – Divača, in v njej je bila spodnja tabela, ki je pokazala, koliko nepovratnih EU sredstev bi lahko dobila Slovenija za financiranje gradnje 2. tira. Če bi le maksimalno izkoristila vse tedanje možnosti (možnost 85% sofinanciranja iz nacionalne kohezijske ovojnice in možnost 40% sofinanciranja iz rednega dela kohezije), bi Slovenija za 2. tir leta 2015 lahko dobila 385 mio evrov…

2-tir_Nepovratna sredstva

Vir: Damijan & Groznik, januar 2015

…če bi le ministrstvo za infrastrukturo februarja 2015 na tisti preklemani EU razpis resno prijavilo projekt 2. tir.

Vendar ga ni. Prijavilo ga je s figo v žepo, brez zaprte fiannčne konstrukcije. In seveda izpadlo že v prvem krogu pregleda prijav zaradi neizpolnjevanja razpisnih pogojev. Takrat so ministru za infrastrukturo po glavi blodile še ideje, da 2. tira sploh ne potrebujemo. In je raje pri ITF/OECD naročil študijo o (ne)potrebnosti 2. tira za 160,000 evrov. Namesto 2. tira pa je na tisti razpis prijavil povsem neprioritetne projekte na železniški infrastrukturi, ki jih spoh ne bomo potrebovali, če ne bo 2. tira.

Danes pa ministrstvo za infrastrukturo trepeta ali bo na julijskem blending razpisu dobilo 65 ali, huh, celo morda 100 mio evrov (če se katera druga država odpove svoji kvoti EU sredstev). Iz 385 mio evrov nepovratnih sredstev smo prišli na trepetanje za 65 mio evrov in na madžarski dragi kredit po 4.5 % letno.

Naj povem po domače in konkretno: zaradi napačne odločitve ministra za infrastrukturo januarja 2015 smo izgubili 320 mio nepovratnih EU sredstev. Ki si jih bo zdaj treba sposoditi, vrniti in še plačati obresti.

Se vam ne zdi, da bi nekoga na ministrstvu za infrastrukturo zaradi vseh napačnih odločitev glede 2. tira v zadnjih treh letih bilo potrebno najmanj obesiti za pete, namočiti v katran in perje ter izgnati iz države?

%d bloggers like this: