S tem je vladi de facto onemogočeno, da bi se julija na “blending razpis” za EU sredstva prijavila na podlagi spornega zakona s sporno finančno konstrukcijo (podjetje 2TDK kot investitor, Madžarska kot zelo drag kapitalski vlagatelj / posojilodajalec).

Tisti, ki ste oddali svoj podpis za referendum proti spornemu vladnemu zakonu, ste s tem odločilno vplivali na znižanje stroškov financiranja naložbe v 2. tir za najmanj 120 mio evrov (toliko znaša razlika med zahtevanim madžarskim 4.5% donosom na svoj vložek in če bi se Slovenija sama zadolžila na finančnih trgih). Odločilno ste vplivali tudi na zaščito slovenskih strateških interesov, t.j. da Madžarska ne postane solastnik 2. tira in da ne dobi zahtevane koncesije v koprskem pristanišču. Omogočili ste tudi pritisk, da v naslednjih tednih in mesecih vlada dodatno zniža vrednost naložbe v sodelovanju s stroko.

Hvala vsem za podpise in seveda velika hvala Viliju Kovačiču kot glavnemu organizatorju zbiranja podpisov in vsem, ki so mu pomagali pri organizaciji, ter vsem, ki so vsak dan mukotrpno zbirali podpise !

Vlada je prejšnji teden lansirala piarovsko kampanjo, s katero želi vzeti veter iz jader referendumski pobudi. Pustimo ob strani, da se je malce pozno spomnila te akcije, ko so podpisi za referendum že praktično zbrani, kar vladi preprečuje, da bi se na julijski “blending razpis” EU lahko prijavila na podlagi svojega zakona. To je pač cena dolge ignorance problema nasprotovanja javnosti konkretnim rešitvam vlade. Pustimo ob strani tudi dejstvo, da so večino argumentov za čim hitrejši začetek gradnje 2. tira pobrali iz mojih (naših) tekstov v zadnjih dveh letih, saj smo s kolegi Alešem Groznikom in Bogdanom Zgoncem (denimo tukaj, tukaj, tukaj) edini konsistentno zagovarjali ta projekt, ko so bili v vladi še globoko proti in naročali drage študije, ki naj bi dokazovale nepotrebnost drugega tira.

Nasprotno, jaz sem tega vladnega piarja za 2. tir vesel. Končno vlada ta projekt, za katerega smo se tako dolgo borili, podpira. Ne maram pa laži in manipulacij. In v tem vladnem piarovskem materialu sta od treh ključnih poudarkov (v spodnji sliki) dva povsem lažna. Ne držita, nista v skladu z resnico.

Nadaljujte z branjem→

Nemčija je v času pretekle Velike recesije, ki zanjo sicer ni bila krizna, pod pritiskom konzervativne ideologije, da mora država prav v času krize varčevati, malce pretiravala. Delež javnih naložb v infrastrukturo je najnižji med vsemi velikimi razvitimi OECD državami. Vse zato, da bi nemški finančani minister Wolfgang Schaueble v poduk svojim kolegom v evrskem območju lahko pokazal “schwarze Null“. Še več, ob solidni gospodarski rasti je zaradi šparanja nemški proračun v presežku (0.8% BDP).

S tem seveda ni nič narobe, v času rasti si morajo države narediti zalogo za slabe čase z doseganjem proračunskih presežkov. Problem pa je, ker je zaradi “šparanja za vsako ceno” začela infrastruktura na mnogih mestih razpadati. Denimo, tam blizu, kjer sem študiral za doktorat (v Kielu), je najbolj frekventen umetni kanal na svetu, ki povezuje Baltsko in Severno morje ter ladjam skrajšuje pot za 450 km. Zaradi izostalih vzdrževalnih del od štirih vstopnih zapornic deluje samo ena, zaradi česar nastajajo dolgi zastoji. Lani je še ta odpovedala. Železniška povezava čez dansko mejo je zaprta zaradi razpadajočega se mostu, itd.

Pravila so sicer fajn, hudič pa je, kadar se jih nekdo iz ideoloških razlogov drži za vsako ceno in pri tem dela nepopravljivo oziroma drago popravljivo realno škodo.

Nadaljujte z branjem→

• Is America Encouraging the Wrong Kind of Entrepreneurship? – HBR
• Has the Kansas experiment in tax-cutting failed? – The Economist
• We’re Not Even In Kansas Anymore – Paul Krugman
• The problem with privatization – Larry Summers
• The Hidden Cost of Privatization – INET
• A Finger Exercise On Hyperglobalization – Paul Krugman
• The art of cherry-picking polls – FiveThirtyEight
• Reagan to the power of ten – Thomas Piketty
• Germany’s low investment rate leaves its infrastructure creaking – The Economist
• The Long-Run Effects of Immigration during the Age of Mass Migration – Jay Fitzgerald
• Can Trump’s “Apprentice” model fix infrastructure and create jobs? – Brookings
• Offshore profits and domestic productivity – VoxEU
• Janet Yellen Is Her Own Best Successor – Narayana Kocherlakota
• Japan’s entry into world markets during the first age of globalisation – VoxEU
• The Robot Takeover Is Greatly Exaggerated – Bloomberg

Kot poroča Boris Šuligoj v Delu, je vodstvo SDH tri tedne po objavi sklica skupščine Luke Koper (ki bo 30. junija) upravo Luke včeraj pozvalo, da najkasneje v ponedeljek, 19. junija objavi spremembo lokacije skupščine, in sicer da jo prestavi iz domnevno neprimerne dvorane v centru Naravnega rezervata Škocjanski zatok v Grand hotel Bernardin. “Argumenti” vodstva SDH so, da dvorana centra naravnega rezervata “ni v skladu z veljavnimi predpisi in načrtom upravljanja rezervata Škocjanski zatok, da tovrsten dogodek ni skladen s cilji rezervata” itd.

Nerodno pri tem je, da je vodja naravnega rezervata Škocjanski zatok Nataša Šalaja nemudoma demantirala “argumente” SDH in mu odgovorila, da v SDH narobe razumejo uredbo o naravnem rezervatu, saj tovrstni dogodki “niso dogodki te vrste, ki jih uredba in drugi dokumenti prepovedujejo, saj potekajo samo v centru za obiskovalce, zanje sklicatelj dogodka samo najame prostor in jih uredba ne vključuje. Center je lociran ob vhodu v rezervat, omogoča dostop s parkirišča brez vsakršne motnje na varovane vrste in habitate“.

Kaj torej med skupščino Luke Koper naklepajo v SDH, da bi utegnilo zmotiti mir ptičev v Škocjanskem zatoku? Moja špekulacija je naslednja.

Nadaljujte z branjem→

Stanje do včeraj zvečer.

In to kljub administrativnim oviram, Jankovićevemu nagajanju na Lundrovem obrežju in kljub temu, da je Popovič najprej polariziral Primorce in se nato v grdi mineštri prodal Cerarju.

Da vladi preprečimo uporabo škodljivega zakona, potrebujemo še dobrih 8,000 podpisov (3,500 do zakonske meje in kakšnih 5,000 za rezervo, če nas bo oblast spet poskušala s kakšnimi triki prinesti naokrog).

Imamo še 5 dni, pokažimo vladi, da mora upoštevati tudi glas ljudstva !

Bine Kordež

Prejšnji teden je vlada ustavila prodajo Nove Ljubljanske banke, ker se ni strinjala s prodajo po minimalni ceni, katera je bila določena v višini 1,1 milijarde evrov za celotno banko. Takšna odločitev vlade je seveda sprožila veliko negativnih odmevov. Tako akademska kot strokovna javnost ter tudi mediji so izpostavili predvsem nekredibilnost države, ki zadnji trenutek odstopi od namere za prodajo. Ob tem se najpogosteje sliši očitek, da so v ozadju interesi za nadaljevanje političnega vpliva na poslovanje banke ter koriščenje ugodnosti, ki naj bi jih omogočalo domačijsko lastništvo. Pri vseh takšnih komentarjih je zanimivo, da se praktično nihče ne dotakne prodajne cene. Kot da bi bilo to v celotnem prodajnem procesu pravzaprav nepomembno. Ni torej pomembno ali za banko dobimo eno ali dve milijardi, ključno vprašanje je samo – ali bomo izpolnili dane obveze Evropski komisiji ali ne? Ter ali bomo prepustili banko v upravljanje tujcem, ki menda to znajo bolje in s tem zaustavili napajanje domačih prisklednikov na državnih jaslih?

Tudi sam sem do dogajanja v zvezi s prodajo in z odločitvami vlade kritičen, vendar bolj iz drugih razlogov.

Nadaljujte z branjem→

Še nekaj dni, pa bosta 2TDK in Madžarska v projektu 2. tir zgodovina.

In njuni kreatorji in botri tudi.

Odgovor na to vprašanje se zdi trivialen: če Janša zgreši to znamko, je to znak, da njegov vpliv na mobilizacijo lastne baze usiha. In da je pač preteklost.

Vendar ima odgovor lahko tudi bolj kompleksne korenine. Šibka aktivnost v prvih tednih glede zbiranja podpisov je nakazovala, da so Janševi dali načelno podporo referendumu s figo v žepu. Špekulacije o tem, zakaj, so različne. Referenduma si Janševi niso zares želeli, ker bi s tem bodisi ogrozili posle, ki si jih pri drugem tiru obetajo družinska podjetja Janševega prijatelja Viktorja Orbana bodisi zato, ker so dogovorjeni z vlado glede skorajšnjega oblikovanja holdinga med “Janševimi” Slovenskimi železnicami in Luko Koper (direktor SŽ Dušan Mes vztrajno sestankuje in lobira v to smer tako pri Cerarju kot pri Janši in “prenaša pošto” med obema).

Nadaljujte z branjem→