Prerokba o kratki simbiozi Agrokorja in Mercatorja se izpolnjuje

Prerokba izpred treh let, da bo Mercator zgolj dve do tri leta v lasti Agrokorja, se uresničuje:

No, če je problem samo hrvaško lastništvo Mercatorja, so Slovenci lahko pomirjeni. Mercator ne bo prav dolgo ostal v hrvaških rokah. Financerji so od Agrokorja zahtevali, da svojo dejavnost razdeli na proizvodno in na trgovinsko (Adria retail), pri čemer pa je v zadnjem Agrokor obdržal samo 51-odstotni delež. Glede na veliko zadolženost Agrokorja in glede na ogromen dolg, ki ga je prevzel od Mercatorja, je zelo verjetno, da Agrokor tega bremena ne bo zdržal. V roku dveh do treh let bo prisiljen svoj večinski delež prodati nekemu večjemu trgovcu. Agrokor tako dejansko samo konsolidira trgovinsko dejavnost na območju nekdanje Jugoslavije za nekega večjega trgovca. Tako kot jo je nekoč v Sloveniji Mercator za Agrokor.

Nadaljujte z branjem

Zakaj smo v Državni zbor vložili zakon o progi Koper – Divača

Najpreprosteje rečeno: zato, ker želimo preprečiti, da se zgodi drugi TEŠ 6. Prvič, ne želimo, da se proga Koper – Divača gradi po astronomsko visoki ceni, po kateri jo želi izvesti vlada. Drugič, ne želimo, da se gradnja proge Koper – Divača financira na najdražji možen način, kot to želi narediti vlada. In tretjič, želimo, da se projekt gradi in financira transparentno, pod sprotnim nadzorom državnega zbora in javnosti, da ne bomo zašli v podobno situacijo kot v primeru TEŠ 6. Na ta način želimo davkoplačevalcem privarčevati za eno milijardo in pol evrov nepotrebnih izdatkov, ki bi zanje nastali, če bi progo Koper – Divača gradili in financirali po vladnih načrtih

In še to: sprejem našega predloga zakona ne pomeni poskusa “preprečiti, da bi se drugi tir sploh začel graditi” ali “upočasnitve pridobivanja evropskega denarja in začetka gradnje“, kot želi z manipulativnimi izjavami javnost prepričati novi državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben. Nasprotno. Naš predlog zakona ne upočasnjuje nobenih aktivnosti v zvezi z izvedbo pripravljalnih del za gradnjo, niti ne upočasnjuje pridobivanja evropskih sredstev, saj vsi ti postopki že tečejo, kljub temu, da vlada nima niti sprejetega investicijskega programa, niti nima sprejetega zakona o gradnji drugega tira. (Zgornja logika Jureta Lebna bi potemtakem pomenila, da vlada s pisanjem zakona in investicijskega programa, ki ju še nima, pa bi ju morala imeti!, ruši in upočasnjuje aktivnosti, ki jih na tem projektu že izvaja). Vse te aktivnosti tečejo nemoteno naprej, kljub temu, da vlada nima razdelane niti končne vrednosti projekta, niti nima finančne konstrukcije projekta.

Naš predlog zakona omogoča le bistveno bolj racionalno načrtovano vrednost investicije, bistveno bolj racionalno financiranje investicije in omogoča transparentnost vseh postopkov gradnje in financiranja pod nadzorom državnega zbora in javnosti, čemur se vlada tako izogiba.

Nadaljujte z branjem

Ekonomizem kot nova ideologija, ki je zamenjala religijo pri opravičevanju ekstremne neenakosti

Spodaj je nekaj zanimivih odlomkov iz knjige Jamesa Kwaka “Economism: Bad Economics and the Rise of Inequality” (2017) o ideologijah, ki so skozi stoletja poskušale upravičiti in moralno opravičiti ekstremno neenako in nepravično porazdelitev dohodkov in premoženja. V obdobju pred francosko revolucijo je bila ekstremno neenaka porazdelitev premoženja in družbene hierahije absolutno upravičena z “božjim redom“, saj je Bog po Leibnizu ustvaril najboljšega izmed možnih svetov. In krščanska religija je temu primerno učila, da bodo revni pravično poplačani v “božjem kraljevstvu” nekoč po smrti. Sredi 19. stoletja je vlogo krščanske religije pri upravičevanju ekstremnih družbenih razlik prevzela teorija socialnega darwinizma – bogati so pač bogati zato, ker so bolj sposobni. Spreminjanje teh razmerij v “naravnem redu“, kjer preživijo najboljši, bi bilo neprimerno in neuspešno poseganje v naravno evolucijo.

No, danes pa je “božji red” in “naravni red” pri upravičevanju ekstremnih družbenih razlik zamenjala ekonomija oziroma simplicistični ekonomizem (na ravni prvega letnika študija ekonomije), ki pravi, da so dohodki posameznika odvisni od njegove mejne produktivnosti in da so razmerja, ki so se izoblikovala v družbi na podlagi teh razlik v produktivnosti optimalna. Povprečni menedžer je pač desetkrat, stokrat, dvestokrat ali dvatisočkrat (kar pač ustreza danemu trenutku) bolj produktiven kot povprečni delavec. Vsakršno poseganje v ta “optimalni red” denimo z davki, prerazdeljevanjem in regulacijo bi imelo za posledico velike neučinkovitosti (“mrtve izgube”), zaradi katerih bi bili kot družba manj učinkoviti in zato kolektivno na slabšem. Ekonomizem je danes najbolj prikladna ideologija za upravičevanje velikih družbenih razlik ter za filozofsko in moralno utemeljeno zaščito visokih dohodkov in premoženja bogatih pred aspiracijami revnih.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Luksemburg kot kriminalno podjetje z nekaj ozemlja, zastavo in himno

Tale včerajšnji zapis v Financial Timesu ne potrebuje komentarja. Kaže na to, kako Luksemburg ob sicer grdih, vendar legalnih praksah črpanja denarja od sosedov (nižji davki na goriva in na avtomobile, nižji davki na korporativne dobičke itd.) dejansko deluje kot kriminalno podjetje za pranje denarja. Natančneje, kriminalno podjetje, ki ima še nekaj ozemlja, zastavo in himno … ter nekdanjega večnega predsednika vlade kot šefa kriminalnega podjetja, ki se je prelevil v predsednika Evropske komisije. Prej pa je bil večni predsednik Evroskupine. In prav to preprečuje, da bi kdaj prišlo do resne preiskave kriminalnih aktivnosti v Luksemburgu.

Nadaljujte z branjem

Kako bi Američani reševali Cimos (primer General Motors)

Bine Kordež

Predvsem bliskovito, pragmatično ter brez hipokrizije in histerije.

Pred dnevi smo lahko slišali, kako naj bi vsaka slovenska družina prispevala že 500 evrov za reševanje Cimosa. To je zopet ena od izjav, ki na čim bolj slikovit in preprost način usmerjajo javno mnenje. Cimos je postal nekakšno torišče, na katerem krešejo različna mnenja o vlogi države, državni pomoči, ohranjanju delovnih mest, nacionalnem interesu in podobno. In takšna medijska izpostavljenost primera je za družbo samo slabo, saj so odgovorni toliko bolj previdni pri svojih (ne)odločitvah. Zaradi tega je danes položaj Cimosa slabši kot pred osmimi leti brez odgovornega za to dolgotrajno kalvarijo. Mogoče je zanimivo primerjati, kako so se reševanja avtomobilske industrije lotili v Združenih državah Amerike. Podatki so večinoma povzeti po članku “Auto Industry Bailout (GM, Ford, Chrysler) – Was the Big 3 Bailout Worth It?“.

Nadaljujte z branjem

Nepotrebna plačna histerija

Očitno bo vojna. Sindikati in delodajalci oziroma predstavniki podjetij se pred novimi pogajanji o plačah oborožujejo s številkami in “argumenti” in pošiljajo v javnost bodisi močno napete pogajalske zahteve, bodisi alarmantna svarila. Jasno, gre za priprave na pogajanja in zato pač vsaka stran namerno pretirava v svojo smer, sindikati v maksimalistične zahteve, delodajalci v minimalistične koncesije, da se nato v pogajanjih lahko srečajo nekje vmes. Gre pač za običajni teater z veliko folklore in histerije.

Toda nas ekonomiste, če uspemo hraniti ideološko nevtralnost, histerija seveda ne bi smela brigati, pač pa samo dejstva in dejanski podatki. Torej, koliko je manevrskega prostora za dvig plač.

Nadaljujte z branjem

Kako upokojenci in ne-črpanje EU sredstev rešujejo državni proračun

Bine Kordež

Proračunska gibanja v lanskem letu vsaj zaenkrat kakšne večje medijske obravnave niso bila deležna – mogoče tudi zato, ker so podatki vsaj na prvi pogled kar ugodni. Vemo pač, da je za javnost in medije informacija zanimiva, če je šokantna in slaba. Lanska bilanca slovenskega proračuna izkazuje namreč skoraj pol nižji primanjkljaj kot v letu 2015 in ta podatek za večino komentatorjev ni preveč zanimiv v njihovi želji prikazovanja neugodnih gibanj. Seveda ima takšen rezultat različna ozadja in nikoli ni črno-bel, zato poglejmo nekaj ključnih sprememb, ki so se pri javnofinančnih gibanjih dogajala v preteklem letu.

Nadaljujte z branjem

Prihodnost dela: 15-urni delovnik in davek na robote?

Pred 87 leti, leta 1930, je John Maynard Keynes, eden izmed dveh najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja, hkrati pa tudi eden izmed najbolj vsestranskih, objavil drobno knjižico z naslovom »Ekonomske možnosti za naše vnuke«. V njej je razvil tezo, da je tehnološki napredek, ki je omogočil hitro rast proizvodnje glede na število delovnih ur, omogočil tudi, da bodo ljudje v bodoče lahko delali manj, da bi zadovoljili svoje eksistenčne potrebe in več časa posvetili bistvu – kako, osvobojeni pritiska po ekonomskem preživetju, čim bolj kvalitetno preživeti prosti čas. Keynesova vizija za vnuke tedanje generacije je bila 15-urni delovnik (na teden), ob enakih ali celo višjih plačah zaradi bolj enakomerne razdelitve dohodkov ter z veliko prostega časa. Za Keynesa to ni bila utopija, pač pa normalna evolucija, ki bi naj navedene sadove prinesla sicer šele čez 100 let, torej tam okrog leta 2030.

Nadaljujte z branjem

Will automation take away all our jobs? – David Autor

David Autor (MIT) ima zelo podoben pogled na prihodnost dela v dobi avtomatizacije & robotizacije kot jaz v Prihodnosti dela.

Here’s a paradox you don’t hear much about: despite a century of creating machines to do our work for us, the proportion of adults in the US with a job has consistently gone up for the past 125 years. Why hasn’t human labor become redundant and our skills obsolete? In this talk about the future of work, economist David Autor addresses the question of why there are still so many jobs and comes up with a surprising, hopeful answer.