Nepotrebna plačna histerija

Očitno bo vojna. Sindikati in delodajalci oziroma predstavniki podjetij se pred novimi pogajanji o plačah oborožujejo s številkami in “argumenti” in pošiljajo v javnost bodisi močno napete pogajalske zahteve, bodisi alarmantna svarila. Jasno, gre za priprave na pogajanja in zato pač vsaka stran namerno pretirava v svojo smer, sindikati v maksimalistične zahteve, delodajalci v minimalistične koncesije, da se nato v pogajanjih lahko srečajo nekje vmes. Gre pač za običajni teater z veliko folklore in histerije.

Toda nas ekonomiste, če uspemo hraniti ideološko nevtralnost, histerija seveda ne bi smela brigati, pač pa samo dejstva in dejanski podatki. Torej, koliko je manevrskega prostora za dvig plač.

Prvo pravilo pri določanju primerne rasti plač je rast produktivnosti. Rast produktivnosti zaposlenih kot kriterij za določanje rasti plač po eni strani predstavlja pravično kompenzacijo zaposlenih za povečano storilnost, saj zaposlene v panogah z večjim povečanjem storilnosti pravično nagradi za njihovo povečano storilnost. S tem zaposleni participirajo na večji dodani vrednosti, ki so jo ustvarili z istim obsegom delovnih ur. Hkrati pa ima rast plač v skladu z rastjo produktivnosti nevtralen vpliv na stroške delodajalcev. Tukaj seveda lahko prihaja do razlik med podjetji znotraj panog in do drugih vplivov na stroške, ki niso povezani s stroški dela. Vendar o tem kasneje.

GZS kot interesno združenje podjetij je na petkovem posvetu predstavljala alarmantne podatke, da se plače pri nas povečujejo hitreje kot produktivnost. Kar pa ne drži. Prodrobni podatki slovenskega statističnega urada kažejo nasprotno. Raven plač v celotnem slovenskem gospodarstvu se je v obdobju 2011 – 2015 (zadnji podatki) zmanjšala za 2%, v predelovalnih dejavnostih (industriji) pa za 0.1%. Do rasti plač je prišlo šele v letu 2015, sicer bi bil upad realne ravni plač še večji. V istem obdobju pa se je produktivnost v celotnem gospodarstvu povečala za 4.2%, v predelovalnih dejavnostih pa za 3.7%. To pomeni razkorak med rastjo produktivnosti in plač za dobrih 6 oziroma 4 odstotne točke. V posameznih panogah so razlike še večje, v nekaterih pa seveda tudi manjše.

Place_Celotno gosp

VIr: Lastni preračuni na podlagi Podatkov SURS.

Te trende lahko izrazimo tudi v absolutnih cifrah. V letih 2014 in 2015 se je rast bruto dodane vrednosti v celotnem gospodarstvu povečala za dobri dve milijardi evrov. Če upoštevamo še dobre rezultate v letu 2016, je celotno slovensko gospodarstvo v letih 2014-2016 realno dodano vrednost povečalo za skoraj 3.5 milijarde evrov. V predelovalnih panogah pa je ta znesek približno 1.3 milijarde evrov. Le dobra tretjina te realne rasti dodane vrednosti je šla v plače, preostanek pa pomeni večinoma večji bruto poslovni presežek (dobiček). Z drugimi besedami, na podlagi zaostajanja rasti plač za rastjo produktivnosti, so podjetja v tem obdobju ustvarila presežke (povečane dobičke), ki so jih lahko usmerila v dodatne nove naložbe in nova delovna mesta, ali pa jih izplačala lastnikom.

Vse to so seveda pozitivni trendi, ki vzbujajo več optimizma glede novih naložb in zaposlovanja v prihodnosti. Razumem sicer delodajalce in interesne združenja podjetij, da želijo, da se ta zanje pozitiven razkorak med rastjo produktivnosti in plač nadaljuje in da jim ga ne porušijo sindikati z zahtevami po višjih plačah. Toda histerija ni na mestu, razen seveda če se uporablja kot predpogajalska taktika. Pač pa je treba ohraniti trezno glavo.

Omenil sem že, da znotraj panog lahko obstajajo velike razlike v ravni in rasti prodktivnosti med posameznimi podjetji. Enako izpogajano povečanje plač na ravni panoge seveda za najbolj produktivna in hitro rastoča podjetja ne pomeni velikega bremena, za najslabša podjetja pa velik šok. Na drugi strani so podjetja v mednarodni konkurenci podvržena stalnim zahtevam po zniževanju stroškov in nihanju cen surovin, zato potrebujejo določen manevrski prostor. Tega jim lahko v določeni meri da tudi nekolikšno zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti. Načelni dogovor med delodajalci in sindikati oziroma zaposlenimi, da rast plač zaostaja za rastjo produktivnosti za denimo 1 odstotno točko ali pol odstotne točke, bi bil povsem na mestu. In najbrž sprejemljiv za vse. Hkrati pa bi pomenil večjo predvidljivost gibanja plač in stroškov dela za obe strani ter zmanjšal te nepotrebne folklorne izbruhe histerije.

Problem, ki se ga večina delodajalcev in njihovih interesnih zastopnikov ne zaveda, je, da stalno in veliko zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti pomeni tudi, da se povečuje razkorak med ustvarjenim proizvodom in kupno močjo. Kadar se ta razkorak v razdelitvi dodane vrednosti med delom in kapitalom poveča na 6 do 8 odstotnih točk v korist kapitala, kot se je to zgodilo v razvitih državah v zadnjih desetletjih, je za lastnike kapitala to načeloma in na prvi pogled super, vendar pa se v isti meri zmanjša agregatno povpraševanje po proizvodih in storitvah, kar se jim nato vrne kot bumerang.

Drug vidik, ki ga mnogi delodajalci in njihova interesna združenja običajno prezrejo, je plača in dinamika rasti plač kot motivacijski dejavnik. Dobro plačani zaposleni, ki imajo tudi občutek, da v primerni meri participirajo na ustvarjeni večji dodani vrednosti svojega delodajalca, so seveda bistveno bolj motivirani in bolj storilni. Takšno lekcijo je denimo lani dobil ameriški trgovinski gigant Walmart z 11,600 trgovinami in 1.4 milijona zaposlenimi v ZDA. Walmart je slovel po svoji radikalni stroškovni naravnanosti in po odnosu do zaposlenih kot stroška, ki ga je treba minimizirati za vsako ceno, zato je svoje zaposlene plačeval po spodnji možni meji – po minimalni plači. Slednja pa je bila denimo dvakrat po celo desetletje nominalno zamrznjena in je bila leta 2014 realno za tretjino nižja kot leta 1968.

Toda posledica tega odnosa Walmarta do zaposlenih se je začela kazati v njihovi povečani demotiviranosti, slabem odnosu do kupcev in slabo očiščenih in pospravljenih prostorih. Začel so padati tudi prihodki in dobiček. Zato je Walmart leta 2015 naredil pravo revolucijo glede na svojo dotedanjo poslovno filozofijo. Februarja 2015 je glavni direktor Doug McMillon prek video prenosa nagovoril vse zaposlene širom ZDA in se jim opravičil za preteklo napačno politiko menedžmenta glede stiskanja stroška plač. Obljubil je boljši odnos do zaposlenih, več vlaganj v njihovo izobraževanje in povišanje plač. In zgodil se je čudež, zaposleni so začeli bistveno bolje delati, zadovoljstvo kupcev se je povečalo, prihodki in dobiček so se povečali.

Seveda v Walmartovem primeru ne gre za noben čudež, gre za splošno znana dejstva v menedžmentu človeških virov. Čudež je le v tem, da je okoreli menedžment Walmarta na koncu tudi prišel do tega spoznanja. (V resnici na ljubo je moralo priti do menjave menedžmenta, da se je lahko to spoznanje prebilo). In tudi pri nas se mi zdi, da bi mnogi menedžerji ter gospodarska interesna združenja potrebovala takšno razsvetljenje. Vsem bi bilo bistveno bolje in “ozračje” bi bilo bolj čisto.

_______

* Skrajšana verzija izvorno objavljena v Večeru

2 responses

  1. Čudež je, da predstavniki kapitala celo nekoliko vidijo čez planke, a seveda ne predaleč. Tja do t.i. višegrajske skupine vzhodnoevropskih držav s katerimi kar neposredno primerjajo višino slovenskih plač in ugotavljajo, da so kajpak že tako ali tako previsoke. Makroekonomske podatke upo(zlo)rabijo kadar jim ustreza in pri smereh neba se obračajo kamor jim v danem trenutku ustreza, v glavnem proti jugu in vzhodu.

    Hvaležen sem jim, da tako slabo predstavljajo svoje ozke interese saj jih slovenska javnost nikoli ne bo vzela za svoje, če nas primerjajo s tistimi od katerih se imamo že v osnovi za nekoliko boljše. Pravi lastniki kapitala znajo svoje ljudstvo zatirati z leskom v očeh, polni aspiracij in govora o boljšem, lepšem jutri. Saj pravim, še dobro, da se “naši” ne ozirajo proti zahodu.

  2. Mislim, da so spremembam v Walmartu bolj botrovale panožne posebnosti in ne ekonomika dela. Trgovska industrija ne more zapreti svojih trgovin in jih kar odpreti drugje pri cenejši delovni sili, kot tovarne. Zanašati se mora na domačo ceneno delovno silo. In so se in tukaj so očitno dosegli dno. Slabo opravljeno delo in slab odnos do kupcev pa je povsem normalen in tihi protest v deželi brez močnih sindikatov.

    Po mojem je zato bolj smiselno gledati panožno in se vprašati kje je tisto specifično dno pri vsaki industriji kjer se že kar bolestno izkoriščanje delavcev lastnikom vrne nazaj. In na žalost je dno lahko še veliko bolj globoko.

%d bloggers like this: