Will automation take away all our jobs? – David Autor

David Autor (MIT) ima zelo podoben pogled na prihodnost dela v dobi avtomatizacije & robotizacije kot jaz v Prihodnosti dela.

Here’s a paradox you don’t hear much about: despite a century of creating machines to do our work for us, the proportion of adults in the US with a job has consistently gone up for the past 125 years. Why hasn’t human labor become redundant and our skills obsolete? In this talk about the future of work, economist David Autor addresses the question of why there are still so many jobs and comes up with a surprising, hopeful answer.

One response

  1. Uporaba statistike o participaciji prebivalstva v delovni sili se zdi napačno izbrano merilo saj meri participacijo prebivalstva v t.i. modernih zaposlitvah in ne dejansko participacijo prebivalstva na delu, drugo pa močno vpliva na prvo. Poleg tega vajina interpretacija razlogov za 15 urni delovnik ne upošteva drugih dejavnikov. Denimo, individualni delavec v 19 stoletju dela 3300 ur, danes pa jih dela 1850. Povečal se je dopust. Več je praznikov. Manj je neformalnega dela mladih in upokojencev, ki so včasih neformalno delali odrasla dela. V tem času se je povečal strošek državne administracije in sociale, ki je leta 1900 stala 10% BDP, danes pa stane 50% BDP. Mnogo več je t.i. izmišljenih zaposlitev. Vstopanje žensk v moderne zaposlitve je podvojilo participacijo, toda to ni posledica “exploatacije delavca”, ampak emancipacije ženske. Ne pomeni, da so prej manj delale, le njihove preference so se spremenile, npr. nimajo več v povprečju 8 – 10 otrok.
    Nekdo mora plačevati moderne socialne ugodnosti in tudi zato plačniki ne morejo delati toliko manj, kot bi jim dvigi produktivnosti omogočali.
    Dohodnina na robote se zdi nekoliko nepraktična, saj je tudi doslej nobena lopata in Microsoft Windows niso plačali. Bo treba pobrati posredno preko drugih davkov. Dohodnina na robote bi sicer upočasnila nadomeščanje delovnih mest — kar ne gre skupaj z izraženo željo, da bi ljudje manj delali? Prav tako je rahlo nekonsistenčno na eni strani želeti več delavske participacije v lastništvu, na drugi strani pa se zavzemati za varne, dobro plačane zaposlitve. Zakaj bi potem kdo prevzemal tveganje lastništva? Ljudje danes vejo koliko jih je stalo idealizirano lastništvo NLB, Vegrada, Cimosa.
    Nekoč bo prišel čas, ko bo umetna inteligenca napredovala dovolj, da bo človek lahko mnogo manj delal. In nekoč bo prišel čas, ko bodo roboti izpopolnjevali same sebe in bo vprašanje: “Toda kdo bo gradil vedno nove in boljše robote,” dobilo svoj futuristični odgovor. Toda pojav ne bo, kot bi rekli ekonomisti, ceteris paribus. Človek bo nekoč tudi genetsko izpopolnil sebe. Prebivalstvo v razvitih državah se bo nekoč zmanjšalo. Z današnjega stališča napovedovati kakšne bodo posledice je podobno Rimskemu klubu, ki je v sedemdesetih napovedal, da bomo na prelomu tisočletja v razvitem svetu stradali in zahteval drastične poltiike omejevanja prebivalstva in okoljevarstva, da se to prepreči.
    Še posebej v Sloveniji ni potrebe po več prerazdeljevanja in dodatno dušenje zasebne iniciative in podjetništva. Resnična potreba je v obratno smer — v manj regulacije, v spodbujanje ustvarjanja, v manj prerazdeljevanja in v optimizacijo potratne administracije. Pri nas smo delavci tako ali tako preko države lastniki največjega deleža gospodarstva v vsem razvitem svetu — pa glejte Nemci in Britanci, kako dobro nam gre.

%d bloggers like this: