Prihodnost dela: 15-urni delovnik in davek na robote?

Pred 87 leti, leta 1930, je John Maynard Keynes, eden izmed dveh najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja, hkrati pa tudi eden izmed najbolj vsestranskih, objavil drobno knjižico z naslovom »Ekonomske možnosti za naše vnuke«. V njej je razvil tezo, da je tehnološki napredek, ki je omogočil hitro rast proizvodnje glede na število delovnih ur, omogočil tudi, da bodo ljudje v bodoče lahko delali manj, da bi zadovoljili svoje eksistenčne potrebe in več časa posvetili bistvu – kako, osvobojeni pritiska po ekonomskem preživetju, čim bolj kvalitetno preživeti prosti čas. Keynesova vizija za vnuke tedanje generacije je bila 15-urni delovnik (na teden), ob enakih ali celo višjih plačah zaradi bolj enakomerne razdelitve dohodkov ter z veliko prostega časa. Za Keynesa to ni bila utopija, pač pa normalna evolucija, ki bi naj navedene sadove prinesla sicer šele čez 100 let, torej tam okrog leta 2030.

Keynesova vizija, za katero smo še do včeraj mislili, da je obupno utopična, se danes ne zdi več tako zelo nerealistična. Tehnološki razvoj, procesi avtomatizacije in robotizacije proizvodnje, prenašanje delovno intenzivne proizvodnje v azijske, latinskoameriške in vzhodnoevropske države, avtonomna vozila in nove oblike »služb«, grozijo, da bodo – tako kot povečana produktivnost kmetijske proizvodnje pred slabim stoletjem – odpravile velik del potreb po delovni sili v razvitih državah. Nad prihodnostjo dela se zdi, da visijo temni oblaki. In glavni vprašanji ki si jih danes zastavlja mnogo modrih glav, pa tudi politikov, sta predvsem, kam z vso to »odvečno« delovno silo in kako ekonomsko preživeti prebivalstvo, za katere ne bo služb.

Toda odgovori so tokrat izjemoma bolj preprosti kot vprašanja. Ta vprašanja namreč kot stalna nočna mora preganjajo ekonomiste že najmanj od začetka industrijske revolucije konec 18. stoletja. Od ludistov naprej, ki so uničevali stroje, ker so jim kradli delovna mesta, od kmečkega prebivalstva izpred slabega stoletja, ki so jim traktorji in sodobne oblike pridelovanja hrane ukradli delo, pa do industrijskih delavcev po drugi svetovni vojni, ki jim je avtomatizacija ped za pedjo odnašala službe, je očitno, da prestrukturiranje načinov proizvodnje ni ustvarilo masovnih armad brezposelnih. Nasprotno, stopnje participacije prebivalstva v delovni sili so danes večinoma precej višje kot skozi zgodovino zadnjih 250 let.

S prestrukturiranjem načinov proizvodnje – od primarnih dejavnosti k industriji, od industrije k storitvam – so se prestrukturirala tudi delovna mesta, in sicer predvsem zaradi evolucije potreb. Z razvojem se spreminjajo tudi naše potrebe. Od primarnih potreb po hrani in obleki k potrebam po kakovostnem preživljanju prostega časa in časa z družino ter potrebam po samouresničevanju. Z zadovoljevanjem vedno novih potreb raste tudi povpraševanje po vedno novih oblikah »industrije zadovoljevanja novih potreb«. Danes na univerzah vzgajamo generacije diplomantov za delovna mesta, ki še ne obstajajo. Vzgajamo kreativnost in fleksibilnost v generacijah mladih, da bodo sposobni inoviranja in ustvarjanja novih proizvodov in storitev skladno z duhom časa in da bodo dovolj fleksibilni, da se bodo spremembam lahko sproti prilagajali.

Seveda pa ta prehod, kot nobeden doslej, ne bo povsem gladek in neboleč. Vendar je lahko bistveno manj dramatičen, če ga bomo kot družba znali ustrezno moderirati, namesto da bi zapadli v jamranje ali pod vpliv lažnih političnih prerokov. Uredništvo New York Timesa je prejšnji konec tedna objavilo čudovit kolektivni uvodnik, v katerem je s prstom pokazalo na hipokrizijo političnega tarnanja nad tehnološkim razvojem, ki naj bi prek avtomatizacije in robotizacije uničeval delovna mesta in ustvarjal armade anksioznih brezposelnih ali zaposlenih na mizerno nizkih plačah. Argumentirajo, da ne gre za robote, ki bi uničevali delovna mesta in jemali prihodnost, kajti to je stalnica tehnološkega napredka zadnjih 250 let. Pač pa gre za napačne politike v zadnjih treh, štirih desetletjih, ki delavcem niso omogočale, da bi participirali na ustvarjenih prihodkih od tehnološkega razvoja. V obdobju najhitrejše rasti produktivnosti, v zlatem obdobju kapitalizma med koncem druge svetovne vojne in sredino 1970. let, so kljub pospešeni avtomatizaciji proizvodnje močni sindikati skrbeli za »pravične plače«. Želje korporacij po zniževanju stroškov dela je krotila državna regulacija prek primerne višine minimalne plače. »Pravična« obdavčitev korporativnih dobičkov (brez masovnega skrivanja dobičkov v davčnih oazah) je omogočala financiranje storitev socialne države in javnih storitev na področju šolstva in zdravstva. S tem pa omogočala enake možnosti vsem in socialno kohezijo.

Nato pa je od sredine 1970. let v zahodnih državah začela prevladovati drugačna paradigma, ki se je skrivala za plakati individualizma in liberalizma, katere namen pa je bil zgolj povečati delež ustvarjenega kolača v rokah lastnikov kapitala na račun zaostajanja realnih plač za rastjo produktivnosti in zmanjševanja državnih izdatkov za javno financirane storitve. Delež plač v razdelitvi BDP se je v zadnjih štirih desetletjih zmanjšal za 6 do 8 odstotnih točk, znotraj tega zmanjšanega kolača pa so se dohodki dela pospešeno koncentrirali v rokah zgornje desetine posameznikov. Spodnjim 60 % prebivalstva v razvitih državah ni bilo dano participirati na rezultatih naglega tehnološkega napredka in hitre rasti produktivnosti. Sedanje povečano socialno nezadovoljstvo in oziranje razočaranega izginulega srednjega razreda po populističnih lažnih prerokih, ki obljubljajo zapiranje meja pred tujim blagom in tujci nasploh, je zato logična posledica tega, da je politična elita pokleknila pred interesi kapitala. Niso krivi ne roboti in ne globalizacija, pač pa napačne politike, ki koristi od tehnološkega razvoja in globalizacije niso uspele v pravični meri kanalizirati od korporacij k zaposlenim in odpuščenim v tem procesu razvoja.

Ker gre izključno za krivdo politične elite za sedanjo socialno mizerijo in nezadovoljstvo ter negotovost glede prihodnosti dela, lahko ta problem razreši samo politika. S sprejetjem političnih odločitev, ki bodo večini prebivalstva omogočile večjo participacijo na koristih od tehnološkega razvoja in globalizacije. To pa seveda pomeni dvig efektivne obdavčitve korporacijskih dobičkov prek njihove repatriacije nazaj domov, dvig zajamčenih plač in socialnih prihodkov, povečanje in izboljšanje javnih storitev na področju šolstva in zdravstva.

Vendar ne samo to. Kot je prejšnji teden povedal nekdanji tehnološki guru in ustanovitelj mega korporacije Microsoft, Bill Gates, je povsem logično, da bo treba uvesti »davek na robote«. Če roboti odpravljajo delovna mesta, s tem odpravljajo tudi socialne prispevke in dohodnino zaposlenih na teh delovnih mest, ta prihranek pa se steka v žepe lastnikov kapitala. Zato je samoumevno, da morajo ti roboti »plačevati davke« v enaki meri kot nekdanji zaposleni. Iz teh prihodkov bi lahko plačevali univerzalni temeljni dohodek vsem.

S tem pa pridemo nazaj v Keynesovo vizijo družbe s 15-urnim tedenskim delovnikom in enakim dohodkom kot prej. Razliko do »polnega delovnega časa« po sedanjih standardih bodo financirali roboti s plačevanjem davka. Keynesova vizija sodobne družbe s tem postaja povsem uresničljiva. Evropski parlament je prejšnji teden sicer zavrnil tak »davek na robote«, toda to vprašanje se bo kmalu vrnilo nazaj na dnevni red. Temu vprašanju in tej rešitvi se ni mogoče izogniti.

Morda koga skrbi, kakšna dela bodo sploh še ostala, če bodo roboti ukradli večino rutinskih delovnih mest. Vendar je ta skrb povsem odveč. Ob starajoči se družbi se ustrezno povečujejo potrebe po zdravstveni oskrbi in negi na domu. S krajšim delovnikom se povečuje količina prostega časa, namenjenega za uživanje, rekreacijo in različne oblike samouresničevanja. S tem pa tudi potrebe po industriji teh storitev in po delovnih mestih v teh industrijah.

Prihodnost dela zato danes ni nič bolj črna kot pred dvesto, sto ali 50 leti. Gre le za izziv, ki ga moramo mi kot družba in naše izvoljene politične elite primerno rešiti. Prvi korak k temu pa je seveda vzeti veter iz jader krdelu lažnih populističnih prerokov, ki robote, migrante in globalizacijo zlorabljajo za svojo ksenofobno agendo.

________

* Izvorno objavljeno v Svetu kapitala

5 responses

  1. Lepo povedano, podpišem. Predvsem mi je všeč, da iz teksta diha samozavest, da vemo, kaj je narobe in da vemo kaj hočemo. Udarna je tudi iztočnica, uperjena proti političnim elitam, ki so odgovorne za nastalo situacijo, tudi tako, da je jasno kaj morajo narediti.
    Me spominja na Marxov Manifest, napisan pred 170 leti!
    Da ne bom samo hvalil – tako kot pri Pikettyu in Milanoviću manjka izvedbeni del – politične elite so razen redkih izjem ponekod v Evropi (glej države, kjer je Gini najnižji) že tako prežete z denarjem, da se ne bodo zlahka vdale. Če hočemo, da bo pretvorba delovala, pa mora biti uvedena po celem svetu naenkrat oziroma za začetek vsaj v ZDA. Bo treba iz naftalina izbrskati kakšen priročnik iz leta 1968 za podžiganje študentskih revolucij.

  2. Dobro povedano, podpišem. Predvsem mi je všeč samozavest, ki izhaja iz analize problema in predloga rešitve, predvsem ko opredeliš politične elite kot odgovorne za situacijo, ker so pokleknile pred kapitalom.
    Udaren tekst, me spominja na Marxov Manifest!
    Da pa ne bom samo hvalil – manjka konkretna realizacija. Politične elite, ki naj bi zadeve rešile, so razen v nekaterih evropskih državah (tistih z nizkim Gini koeficientom) že preveč podložne kapitalu, da bi zlahka popustile, poleg tega je treba to izvesti po celem svetu naenkrat (ali vsaj najprej v ZDA), da bi uspelo.
    Bo treba iz naftalina potegniti kakšen priročnik za podžiganje pomladne revolucije, kot smo to počeli leta 1968.

    • Mislim, da je netočnost, če ne kar klavrnost Keynsovega pogleda na to zadevo v tem, da v osnovi ne vidi odnosov v kapitalizmu. Kapitalizem pač teži k maksimumom, ne k optimumom in seveda tudi k minimumom, vsaj kar se tiče stroškov dela.

      Formalna delovna populacija zato ob še tako zmogljivem razvoju tehnologij, ne bo nikoli kar sama od sebe manj delala. Dobičke se ustvarja z maksimalnim izkoriščanjem tehnologij in ljudi. Res je, da imamo že zdavnaj tako zmogljive tehnologije, da bi lahko delali bistveno manj in bolj uživali življenje, a družba kakršna je ne teži k “dobremu življenju”, temveč k čim večjim dobičkom (za peščico). V bistvu imamo izključno kvantitativne cilje in nobenih drugih, čeprav se nam mogoče zdi, da jih imamo.

      Posledica tega sta dve različni populaciji, ki ju vse bolj dajeta dve obliki bednosti. Delovna preobremenjenost, ali njeno nasprotje, brezposelnost. Medtem, ko vmesno “sivo” območje zmernosti, trpi. Seveda, ker tehnologije same od sebe ne izboljšajo ničesar. Če kaj karkoli izboljša, so to spremenjeni odnosi med ljudmi. Še posebej med delavci in kapitalom, v prid delavcev.

  3. Nedolgo nazaj je tudi na elitnem forumu v Davosu eden najbogatejših Kitajcev, Jack Ma, omenil, da so ZDA v zadnjih 30 letih zapravile kakih 14 trilijonov dolarjev za vojne. Mogoče bi lahko vsaj del tega denarja dali v kaj drugega.

    Danes pa se to premalo izobraženo in napol “pozabljeno” prebivalstvo usmerja v populistične spopade s Kitajci, Mehičani, itd…

  4. Boris,

    Mislim, da si preveč kritičen do Keynesa, njegovi principi in nasveti še danes delujejo, pač pa je nekaj narobe s kapitalizmom samim.

    Če pogledamo malo širše, so notranjo protislovnost kapitalizma, ki prepuščen sam sebi vodi v katastrofe, spoznali vsaj trije vidni družboslovci:

    – najprej Marx pred 170 leti, ko je kapital neusmiljeno izkoriščal proletarce (dolžina življenja industrijskega delavca je bila pol krajša od tedaj povprečne), vendar je predlagal napačno zdravilo (s tipično nemškim občutkom večvrednosti), to je ukinitev privatne lastnine in diktaturo proletariata, kar pa je v nasprotju z naravo človeka in je povzročilo naslednji val gorja v stalinističnih režimih.

    – nato pred 90 leti Keynes, v obdobju ko je velika depresija povzročila kar precej škode.
    Še hujša katastrofa v preteklem stoletju sta bili obe svetovni vojni, ki so jih povzročili vladajoči kapitalisti, prvo neposredno zaradi spopada za svetovni plen (tako je kapital takrat gledal na svet), drugo pa posredno, ko so v strahu pred komunizmom podprli fašizem in s tem norega Hitlerja.
    Keynesovi blažji recepti (v primerjavi z Marxom) za vmešavanje države v ekonomijo preko ustvarjanja dodatnega povpraševanja so pomagali obnoviti razrušene države in ustvariti najdaljše obdobje blagostanja, ki je trajalo od konca vojne do osemdesetih let, ko so preko Thacherjeve in Reagana prevzeli pobudo pristaši von Hayeka, ki so pa njegove plemenite principe o svobodi posameznika v družbi izkoristili za osebno bogatenje brez ozirov na ostale, kar nas je pripeljalo vsaj kar se tiče neenakosti, v podoben položaj kot smo bili pred prvo svetovno vojno. In do možnosti podobnih komplikacij, n. pr. proletarske (prekarske?) revolucije zapostavljenih ali nacionalistično povzročenih vojn.

    – ta mehanizem koncentracije bogastva, ki je kapitalizmu lasten oz. avtomatičen, je dobro opisal Piketty, ki podobno kot Keynes predlaga, da demokratično izvoljene vlade obvladajo kapital in predpišejo svetovni davek na kapital.

    Zadnja dva ekonomista predlagata blažje ukrepe za reševanje problemov kapitalizma kot je Marxova revolucija, vendar oba predpostavljata obstoj močnih držav, ki niso pod kontrolo kapitala, ampak demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva (ali nedemokratično določenih kot je primer Kitajske, važno da politika obvladuje kapital in ne obratno, lahko so to Platonovi filozofi, ki vodijo njegovo Državo). Če te kontrole/oblasti ni, protislovja kapitalizma vodijo družbo v katastrofe, revolucije, vojne, migracije, nacionalizme in podobno.

    Če danes pogledamo svet kako so družbe urejene, vidimo eno veliko zmešnjavo:
    – Ameriko (in večino sveta) vodijo preko plutokratov kapitalisti
    – Kitajsko vodijo posebne vrste Platonovi filozofi, zbrani v Komunistični partiji Kitajske (kar se kaže za ekonomsko zelo uspešno obliko),
    – v številnih državah je na vrhu en sam filozof/diktator, n. pr, Putin v Rusiji, Erdogan v Turčiji, Orban na Madžarskem, ki tako ali drugače obvlada kapital. Vendar je za diktature značilno, da živijo diktatorji in kapital v simbiozi, tako da je za uspešnost družbe odločilnega pomena kako pameten in moder je diktator. Običajno ga denar slej ko prej pokvari in dobimo prvi model, samo v še slabši varianti,
    – v Evropi je še preživelo nekaj demokratičnih družb (tam, kjer je Ginijev koeficient relativno nizek – pod 0,3), izven Evrope bolj malo – n. pr. Kanada in Avstralija.

    No in če tako primerjamo omejene družboslovce, vidimo:
    -Marx je opravil sicer dobro analizo zgodnjega kapitalizma (njegovi analitični pristopi so še danes aktualni), vendar je predlagal zelo slabo rešitev
    -von Hayek je poštenjak, vendar idealist in njegovi recepti so omejeno uporabni (bog ne daj v celoti), vendar jih mora upoštevati vsaka demokratična družba. O njegovih lažnih prerokih, čikaški šoli, Reaganu in Thatcherjevi pa je bolje ne izgubljati besed.
    -Piketty je odličen analitik, še boljši od Marxa, vendar je njegov recept uporaben le v idealnih razmerah, ko politika obvladuje kapital in se družba napaja predvsem iz davkov na kapital (kot je davek na robote)
    -še najbolj praktični se zdijo Keynesovi nauki, ki so uporabni v vseh družbenih režimih (glej Kitajsko ali reševanje zadnje finančne krize v plutokratični Ameriki), vendar tudi on predpostavlja močno državo, ki zagotavlja zadostno povpraševanje tudi v kriznih razmerah. To pa je lažje zagotoviti s krediti in davki na potrošnjo kot z neposrednimi davki na kapital.

    Kaj več o futurologiji (kar je vsebina Jožetovega prispevka) pa kdaj drugič

    Drago Babič

%d bloggers like this: