Prerokba o kratki simbiozi Agrokorja in Mercatorja se izpolnjuje

Prerokba izpred treh let, da bo Mercator zgolj dve do tri leta v lasti Agrokorja, se uresničuje:

No, če je problem samo hrvaško lastništvo Mercatorja, so Slovenci lahko pomirjeni. Mercator ne bo prav dolgo ostal v hrvaških rokah. Financerji so od Agrokorja zahtevali, da svojo dejavnost razdeli na proizvodno in na trgovinsko (Adria retail), pri čemer pa je v zadnjem Agrokor obdržal samo 51-odstotni delež. Glede na veliko zadolženost Agrokorja in glede na ogromen dolg, ki ga je prevzel od Mercatorja, je zelo verjetno, da Agrokor tega bremena ne bo zdržal. V roku dveh do treh let bo prisiljen svoj večinski delež prodati nekemu večjemu trgovcu. Agrokor tako dejansko samo konsolidira trgovinsko dejavnost na območju nekdanje Jugoslavije za nekega večjega trgovca. Tako kot jo je nekoč v Sloveniji Mercator za Agrokor.

Že takrat je bilo povsem jasno, da je Mercator za prezadolžen Agrokor prevelik grižljaj. Toda banke so kljub temu prevzem financirale. Šlo je zgolj za vprašanje motiva. Prevzema Mercatorja niso financirale zato, da bi pomagale izpolniti življenjske sanje Ivici Todoriću. Tudi ne zato, ker bi verjele, da bo pod Todorićem finančno prestrukturiran in v Todorićevo trgovsko mreži integriran Mercator prinašal tolikšne finančne sinergije, da bo pomagal pospešeno odplačevati dolg cele skupine. Pač pa zgolj zato, da bi Todorić lahko konsolidiral celotno trgovinsko dejavnost na območju nekdanje Jugoslavije za “pravega kupca” – za nekega večjega trgovca. In vprašanje časa je, kdaj se bo razkrilo ime trgovske verige, kateri bodo ruske banke prodale Agrokorjevo trgovsko mrežo. No, morda bo vmes posegel še kakšen sklad.

S tem (s financiranjem nakupa Mercatorja) pa so banke dejansko dale Todoriću “poljub smrti“. Njegove življenjske sanje so bile imeti Mercator, zdaj pa jih bo plačal tako, da bo izgubil (mu bodo banke pobrale) večino tega, kar je skozi dve desetletji in pol izgradil, da bi prišel do Mercatorja. Bolj kruta zgodba od zgodb slovenskih tajkunov, ki niso imeli praktično ničesar, preden so se lotili prevzemov podjetij, ki so jih vodili.

Je bila prodaja Mercatorja Todoriću napaka? Ja, zelo verjetno glede na finančno kondicijo kupca. Vendar pa Mercatorja in njegovih dolgov nihče drug ni hotel. Slovenska država pa ni bila sposobna najti rešitve, s katero bi Mercator izpulila iz smrtonosnega objema kratkoročno in kratkovidno  usmerjenih bank upnic. Ki so se ga hotele zgolj znebiti iz svojih bilanc. Za katerokoli ceno.

In isto zgodbo vlada ponavlja s Cimosom, ki ga je podobno kot Mercator prepustila hijenski kratkovidnosti bank. Pri Cimosu bi bila rešitev državni prevzem (njegove dolgove smo itak že všteli v stroške sanacije bank), finančno prestrukturiranje in nato prodaja saniranega podjetja. Tudi iztržek bi bil nekajkrat višji, kot če ga nesaniranega prodajamo nekim čudežnim fantom z laptopi iz tretjerazrednih finančnih skladov. V prvem primeru bi koristi od sanacije Cimosa pobrala država (davkoplačevalci), v drugem pa finančni skladi. Vendar pa to pomeni prevzem aktivne vloge države pri saniranju, bliskovito in učinkovito delovanje. Ne pa pasivno nekajletno čakanje na čudežne finančne sanatorje iz tujine, medtem ko podjetje hira.

Vsaj to bi morala biti lekcija iz zgodbe o Mercatorju in Cimosu. Podjetij, ki so “prevelika, da bi jih smeli pustiti propasti“.

Kakorkoli se bo končala ta nesrečna fatalna ljubezen med Todorićem in Mercatorjem, pa je vendarle treba priznati, da je Todorić kot lastnik vseeno odigral pozitivno vlogo pri finančni sanaciji Mercatorja in “osvežitvi” njegove podobe (obnovljeni trgovski centri, novi koncepti v prodaji). Po usodnih zgrešenih poslovnih potezah Žige Debeljaka in letih umiranja na obroke pod njegovim vodstvom, je Mercator v hrvaškem lastništvu spet oživel.

Marsikaj lahko rečemo o Todorićevih megalomanskih načrtih, ki se mu najbrž niso mogli iziti, ne moremo mu pa očitati, da se ni res pošteno potrudil, da bi iz Mercatorja in celotne trgovske verige na Balkanu naredil dobro zgodbo. Po svoje je žalostno, da bo v zgodovino šel Todorić kot tragična figura, ne pa fantje, ki so Mercator res zafurali. Z Žigo Debeljakom na čelu.

4 responses

  1. Absolutno se strinjam z vsemi trditvami v zapisu, razen z zadnjim kratkim stavkom. Tisti ki je Mercator “najbolj potopil”, oziroma ga je spravil na “tobogan propada” je “najboljši slovenski” manager Zoki na krilih svojega megalomanskega populizma. Žiga je bil zgolj “računovodja”, ker je to najvišji domet njegovega strateškega razmišljanja.
    Tudi to drži, da je z modernizacijo in obnovo nekaterih objektov Agrokor prijetno presenetil. Vendar pa so lepe trgovine namenjene kupcem, ki pa jih je iz dneva v dan v Mercatorju manj. Prav žalosten je pogled na HM v Šiški v večernih urah, ko lahko kupce prešteješ na prste dveh rok. prav zanimivo bi bilo videti prodajo v tem prenovljenem objektu na m2 oziroma na zaposlenega in jo primerjati npr. s Sparovim HM v BTC-ju, ki prav tako ne dosega Sparovih pričakovanj.

    • Jure,

      Večinoma se strinjam. Hrvaškim lastnikom je uspelo lepo prenoviti nekatere Mercatorjeve centre, ne pa tudi pripeljati več kupcev. Glede na tovrstne težave vseh nediskontnih trgovcev je to seveda ključni izziv.

      Ne strinjam pa se glede vloge računovodje Žige Debeljaka. Janković je moral iz Mercatorja konec 2015, nato pa ga je zamenjal Žiga Debeljak in Mercator vodil skozi največjo konjunkturo v sodobni zgodovini po povsem enakih vzorcih kot Janković (širjenje prek zadolževanja), ni pa se posvečal sami trgovini. Nakar ga je presenetila gospodarska in finančna kriza, kjer pa se spet – kljub svojemu finančnemu pedigreju – ni znašel pri finančnem prestrukturiranju. Dolg je samo še rastel, Mercator pa je tonil v nesolventnost, dokler ga Debeljak sredi 2012 ni bil prisiljen nečastno zapustiti.
      Torej: Janković je seveda nastavil strategijo širjenja Mercatorja prek zadolževanja, toda Debeljak je imel skoraj 7 let časa, da strategijo spremeni in Mercator uspešno izogne krizi. Namesto tega ga je do konca potopil. Za razliko od njega je Merviču uspelo Spar obvarovati.

  2. Poglejmo si malo zgodovinska dejstva:
    Jankovič je bil tisti, ki je Mercator vzdignil iz blata, kamor ga je zafural prejšni direktor Pregl (ki je med drugim naredil prvovrstno neumnost, da je v Slovenijo pripeljal glavnega konkurenta Interspar) in je leta 2005 pod okriljem Mercatorja združeval hrvaški Konzum in srbsko Delto. Tako bi že takrat nastal regionalni velikan na področju trgovine z dobrimi možnostmi preživetja (in ki se bo izgleda šele sedaj oblikoval, vendar pod vodstvom kakšne etablirane znamke z dobrimi finančnimi zvezami n. pr Lidla, ki je zadnjih 10 let dobival od EBRD-ja in IFC-ja ugodne kredite po 0,8% obrestih za širjenje na vzhod). Ker je Jankovič v to ekspanzijo vključil tudi lastninjenje, je naletel na močno tipično slovensko “fovšijo” in ker je bil v nasprotnem političnem taboru, ga je takratni oblastnik Janša zminiral in nastavil poslušnega in nesposobnega Debeljaka za direktorja, pa je tako šlo vse skupaj navzdol.
    Tipična slovenska zgodba, ko smo v zadnjih 15 letih zaradi kombinacije pritlehnih čustev – fovšije in pohlepa ter pritlehnih politikov, ki so to znali izkoristiti za svojo promocijo, uničili optimistično Drnovškovo zgodbo o uspehu in nas potegnili v blato, iz katerega se šele sedaj postopoma izkopavamo in to po zaslugi izvoznikov, ki so ves ta čas ostali neodvisni od osrednje oblasti.

    Podobna zgodba se dogaja pri CIMOSu, ki ga je nesposobna kamarila, sestavljena in bank, DUTB in vladnih funkcionarjev reševala tako slabo, da sedaj glavni kupec Cimosovih proizvodov, ameriški Honeywell TT, ki je sicer še naprej zainteresiran za Cimosove proizvode, odstavlja lastnike (DUTB) z zahtevo, da prodamo Cimos Italijanom. Kakšna blamaža – da imajo veliki kupci vpliv na vodenje družb je znano, da bi pa kar odstavljali nesposobne lastnike se pa redko dogaja.
    Ali pa primer Heliosa – nesposobni prodajalci, DUTB in banke, so prodali državno premoženje špekulantom za polovico vrednosti, kot so ga nato novi lastniki po enem letu in pol prodali naprej.

    Takih primerov bi lahko naštevali še veliko (na primer 2. tir), imajo pa skupni imenovalec – nesposobna politična in gospodarska vodstva državnega premoženja, ki so kriva za naše razvojno zaostajanje v zadnjih 15 letih. Če to kvantificiramo – neposredne škode je bilo za 10 mrd € in za 10% zaostanka v BDP, ki ga bomo lovili naslednjih 15 let, kar pomeni še vsaj 20 izgubljenih milijard €.
    Kje si Herkul, da očistiš ta Avgijev hlev?

    Kar se pa tiče trgovine same, v Sloveniji je enostavno preveč trgovskih površin in dokler se to ne bo sčistilo, bo takih zgodb še kar nekaj (Tuš, Merkur, ..).

%d bloggers like this: