Ideja o UTD se ne samo vse bolj širi kot virus (glejte spodnji članek v The Times), pač pa jo kot koncept tudi vse pogosteje preizkušajo v praksi (Finska, Škotska), politiki pa uporabljajo v predvolilnih kaampanjah. Tokratna razloga za viralno širitev ideje UTD sta dva – (1) razmah in vzpon prekariata in (2) razmah robotizacije. Prvi zaradi zagotovitve vsaj minimalnih življenjskih dohodkov za popolnkma brezpraven segment delovne sile. Drugi pa za kompenzacijo vvsaj majhnega dela izpadlega dohodka tistim, ki jim bo avtomatizacija pobrala službe.
Financiranje? Prek poenotenja socialnih transferjev in dodatno prek obdavčitve dobička tehnološko intenzivnih podjetij, ki odpravljajo tradicionalne službe.
Problem je le, ker UTD, če zanemarimo njegovo nepravično naravo (dobijo ga tudi tisti, ki ga ne potrebujejo, tisti, ki potrebujejo pomoč, pa je v obliki UTD dobijo premalo), ni neka prava rešitev. Minimalni dohodek kot kompenzacija za neredno in slabo plačano službo ali kompenzacija za izgubo srednje dobro plačane službe ne vrača človeškega dostojanstva. Ljudje potrebujejo dobre in dobro plačane službe. To pa pomeni, prvič, nujnost izkoreninjenja prekarnih služb in njihovo transformacijo v redne službe, in drugič, dvig minimalnih plač in s tem ustrezne popravke plačne lestvice v spodnji polovici lestvice. Vse to pa zahteva močnejšo vlogo sindikatov. Delavski razred (spet) potrebuje močnega zastopnika. kapital ima mnoštvo zastopnikov (zbornic, fundacij, think tankov, novinarjev, odvetnikov, ekonomistov…), le delavcem so njegovega edinega zastopnika zmarginalizirali (govorim z zahodnih kapitalističnih državah, ne o Sloveniji).

You must be logged in to post a comment.