Globalizacija, onesnaževanje in umrljivost otrok na Kitajskem

Odličen, pravkar objavljen članek Matilde Bombardini & Bingjing Li (2016) o tem, kako je dramatična izvozna ekspanzija na Kitajskem v zadnjih dveh desetletjih vplivala na povečano onesnaževanje in posledično na povečano umrljivost otrok (zaradi respirativnih in kardiovaskularnih razlogov). Pri tem uhotovita, da samo povečanje izvoza ni problematično (neznačilni učinek), pač pa je škodljiv učinek povečanja izvoza odvisen od vrste specializacije. Regije, ki so se bolj specializirale v proizvodnji in izvozu v u”umazanih” panogah, so utrpele večje škodljive učinke na povečanje onesnaženja zraka z SO2 in posledično večjo umrljivost otrok.

K temu prištejte še druge učinke kitajske hiperspecializacije. Prvič, da se umazan kitajski zrak “izvaža” in da se kaže v povečanju onesnaženosti zraka tudi v drugih državah, celo v ZDA (čeprav naj bi bil neto učinek za same ZDA negativen – preselitev proizvodnje na Kitajsko je v ZDA izboljšala kvaliteto zraka). Drugič, da so velike kontejnerske ladje, ki prevažajo kitajske izdelke proti zahodu, ogromne onesnaževalke zraka – ena velika kontejnerska ladja v enem letu povzroči toliko škodljivih emisij kot 50 milijonov avtomobilov skupaj. In tretjič, kitajska ekstenzivna izvozna specializacija je prispevala eno desetino h klimatskim spremembam. Globalizacija ima torej svojo ceno, katere neto učinke bo potrebno skrbno preračunati in onesnaževalce ustrezno ekonomsko obdavčiti.

Nadaljujte z branjem

Kako smo iz free-traderjev postali antiglobalisti

Zgornji naslov ni čisto korekten, vendar se lepše bere. Bolj pravilno bi se naslov moral glasiti: Kako smo iz free-traderjev postali pogojni free-traderji. To je povzetek komentarja Paula De Grauweja, ki je zapisal natanko to, kar se dogaja meni in očitno precejšnjemu delu mojih kolegov ekonomistov, ki se ukvarjamo z zunanjo trgovino. Vsi smo bili za prosto trgovino, študente smo učili koristi od proste trgovine na podlagi učbeniških modelov, naredili smo nešteto paperjev na različne vidike zunanje trgovine, nato pa smo nenadoma ugotovili, da je intenzivna globalizacija v zadnjih dveh desetletjih, in znotraj tega vstop Kitajske v WTO leta 2001, povsem spremenila vse. Kitajska konkurenca je izbrisala dobršen del delovnih mest v domači industriji, superintenzivna kitajska industrijska specializacija ter oblikovanje dolgih globalnih verig vrednosti, kjer se iste komponente zaradi nizkih transportnih stroškov prevažajo sem in tja, sta dodatno prispevali k onesnaževanju okolja in globalnim klimatskim spremembam. Zaradi trajno izgubljenih delovnih mest so se povečale frustracije med ljudmi in zanetile politično polarizacijo z vzponom političnih ekstremistov z antiglobalizacijskimi parolami. Preveč globalizacije je spremenilo vse.

Evo, zato smo trgovinski ekonomisti postali previdni, postali smo pogojni free-traderji. Večjo pozornost posvečamo tudi negativnim učinkom proste trgovine. In bilanca koristi in stroškov ni več vedno pozitivna. Zato se tudi jaz takoj podpišem pod spodnji komentar Paula De Grauweja.

In my academic career I have always been an advocate of free trade. Free trade provided the basis of the phenomenal material prosperity we have achieved in Europe in the postwar period. It has also made it possible for hundreds of millions of people, especially in Asia, to be pulled out of extreme poverty and to live a decent life.

But it now appears that globalization reaches its limits.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Deutsche Bank, padli angel

Finančni in moralni padec Deutsche Bank, največje nemške banke, lahko še najlažje primerjamo s finančnim in moralnim padcem slovenske rimskokatoliške cerkve. Obe instituciji, simbola stabilnosti, vsaka na svojem področju, sta se prepustili nenasitnemu pohlepu nekaj posameznikov in se pustili zvleči v finančno in moralno brezno. Der Spiegel ima dobro reportažo o padcu Deutsche Bank.

Nadaljujte z branjem

Model Uber preizkusite najprej na sebi

V starih socialističnih časih je krožila šala, da v normalnem svetu znanstveniki nove ideje najprej preizkusijo na miših, v socializmu pa na ljudeh. No, zdi se, da se je danes tudi kapitalizem glede preizkušanja radikalnih idej tesno približal staremu socializmu. Danes se je Peter Frankl v Financah neskončno navdušil nad Uberjevo taksi storitvijo – da je storitev vrhunska, enostavna, transparentna, hitra, poceni in brez gotovine. Odlično! Nato Frankl sooči še argumente za in proti ter konča s kritiko “malomeščanske levice”:

Problem je predvsem v tem, da država, ko preganja prekarno delo, razlaga, da varuje malega človeka, dejstvo pa je, da danes premnogi želijo biti prekarci oziroma sami svoji šefi – predvsem zato, ker jim država, če prejemajo normalno plačo, njemu in delodajalcu za dohodnino, zdravstvo in pokojnino vzame toliko, da ni mogoče normalno preživeti. In levičarskih malomeščanov je strah, da država v njihovem imenu in njihovo korist ne bi več preprosto molzla tistih, ki želijo delati, zaslužiti zase, svojo družino in ob tem plačati razumne dajatve cesarju. V bistvu pa je tudi ta strah votel, resnica je, da bi Uberjev voznik imel natanko vse pravice in obveznosti, kot jih ima velika večina slovenskih taksistov že zdaj, le marsikaj bi bilo bolj transparentno in preprosto.

Nadaljujte z branjem

Zakaj se široka javnost požvižga na mnenje ekonomistov?

Noah Smith ima podoben zapis na isto temo glede jalovih javnih pozivov ekonomistov, ki imajo kvečjemu nasprotne učinke. Smith išče odgovor na vprašanje, zakaj politične in poslovne elite ljubijo akademske ekonomiste in jih najemajo kot svetovalce ali pisanje študij, medtem ko je širša javnost do njih indiferentna. Vendar ne najde zadovoljivega odgovora. Niti njemu samemu se ne zdita dovolj dobra odgovora, da so ekonomisti bodisi spolitizirani (zagovarjajo ideološke prostotržne koncepte, ki so na škodo navadnega človeka) bodisi niso sposobni niti napovedati krize. Smith predlaga, da bi morali ekonomisti preučiti ta problem, če želijo imeti večjo težo v širši javnosti.

Hm, meni pa se zdi dokaj arogantno že pričakovanje, da bi ekonomisti morali imeti večji vpliv na javnost. Zakaj bi moralo imeti moje mnenje v zavesti Janeza Novaka večjo težo kot pa mnenje strojnika, pravnika, sociologa (itd.)? Kaj nas dela tako posebne? Ekonomisti smo pač – tako kot ostali strokovnjaki – tukaj zato, da rešujemo specifične ekonomske ali finančne probleme z nam dostopnimi orodji in damo naročniku na podlagi tega nek (pogojni) nasvet – optimalno rešitev ob danih omejitvah. Zakaj bi naša specifična (pogojna) rešitev morala imeti večjo težo, ko jo soočimo z ostalimi v zelo kompleksnem multidimenzionalnem svetu?

Nadaljujte z branjem

Kontra učinek peticij: Bo Trump zmagal, ker so ekonomisti proti njemu?

Gre seveda za čisto špekulacijo, ki temelji na majhnem (in pristranem) vzorcu.  Toda, ko je bil ta teden objavljen javni poziv “Do Not Vote for Donald Trump” 370 znanih ameriških ekonomistov, med njimi 8 nobelovcev, in tudi nekaj mojih kolegov, so se mnogi zelo resno prestrašili. Morda tudi iz vraževerja. Zadnjič, ko so (britanski) ekonomisti tako javno pozvali volilce, in sicer  da glasujejo proti Brexitu, so se volilci večinsko odločili drugače. Še pred tem je leta 1930 kar 1928 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti Smoot–Hawleyjevemu carinskemu zakonu, ki je dvignil ameriške carine na uvožene izdelke na daleč najvišjo raven (v povprečju na 45 odstotkov). Tovarnar Henry Ford je zakon ocenil kot »ekonomsko norost« in celo noč preživel v Beli hiši, da bi prepričal predsednika Hooverja, naj ne podpiše zakona. Tudi glavni direktor J.P. Morgana je šel skoraj na kolena pred Hooverjem, naj ne podpiše zakona. Toda ni pomagalo, Hoover je zakon podpisal.

Nadaljujte z branjem

Po (ne)presoji ustavnega sodišča: Nič bližje rešitvi problema podrejenih obveznic

Bine Kordež

Dileme okoli sanacije bank so na koncu zožile pravzaprav samo na izgube lastnikov podrejenih obveznic. Občasno sicer zasledimo, koliko milijard smo davkoplačevalci namenili za sanacijo bank, a to se odraža le v povečanju državnega dolga, kar nikogar neposredno ne prizadene. Izgube vloženih sredstev v podrejene obveznice ali povračilo teh zneskov pa so v močnem osebnem, materialnem interesu precejšnjega števila ljudi in temu ustrezna je tudi pozornost medijev ter javnosti. Osnovna razlika v pogledih med lastniki obveznic in Banko Slovenije (ta je najbolj izpostavljena kot »nasprotna stran«, čeprav gre v bistvu za državo) je v oceni vrednosti premoženja bank v letu 2013. Po oceni uprav bank in uglednih revizorjev je bilo še sredi leta terjatev do pravnih oseb za 13 milijard evrov, po oceni istih uprav in drugih revizorjev nekaj mesecev kasneje pa le še 10 milijard (navedena je skupna vrednost za štiri sedaj državne banke – NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje).

Nadaljujte z branjem

Demokracija po ameriško: Wall Street postavil Obamovo vlado

To je bolj zanimiv del korpusa e-mailov, ki jih iz hekiranega računalnika Johna Podeste (šefa kampanje Hillary Clinton) objavlja WikiLeaks. Med maili (shranjenimi na googlovem serverju) se nahajajo tudi maili iz leta 2008, ko je Podesta delal v tranzicijskem teamu Baracka Obame. In ti maili razkrivajo, koliko (ali bolje: kako malo) samostojnosti imajo strankarska vodstva oziroma bodoči predsedniki pri sestavljanju vlade. Eden izmed mailov razkriva, da je Michael Forman (tedaj zaposlen v banki Citigroup, zdaj pa trgovinski predstavnik ZDA) že en mesec pred volitvami prek elektronske pošte Podesti “sestavil” glavnino vrha bodoče Obamove vlade ter precejšen del srednjega menedžmenta Obamove administracije. (glejte spodaj in sledite posameznim linkom)

Vajeni smo, da Wall Street financira volilno kampanjo obeh kandidatov in tako efektivno vedno postavi bodočega predsednika. Vajeni smo, da ministra za finance (Treasury) vedno postavi Wall Street. Vajeni smo, da Wall Street, ki ima v lasti Fed, vodi ameriško monetarno politiko in vajeni smo, da Wall Street določa bančno regulacijo. Malce me je presenetilo le to, da je kontrola nad vlado tako popolna – da Wall Street postavlja tudi personalno strukturo ostalih vladnih resorjev in menedžmenta celotne administracije. In malce me zanima, kaj je morala obljubiti Hillary Clinton za vse te milijone, ki sta jih z Billom osebno dobila za “kao” predavanja posamičnim bančnim upravam in 300+ milijonov za financiranje same kampanje. No, donatorjem je pač treba izpolniti njihove skromne želje.

Dobrodošli v v demokracijo po ameriško.

Nadaljujte z branjem

The Universal Right to Capital Income – Project Syndicate op-ed

Libertarci, četudi navdušeni nad univerzalnim temeljnim dohodkom, tega Varoufakisovega razmišljanja ne bodo prebavili. Liberalci bodo skočili v zrak. Meni pa je ideja, da se UTD financira prek dividend iz kapitalskh deležev v vsakem novem tehnološkem podjetju, ki gre v IPO (zakaj ne v vseh?), zelo všeč. Varoufakisov predlog je dobro utemeljen.

Yanis Varoufakis

Screen Shot 2016-01-28 at 16.54.28Screen Shot 2016-10-31 at 14.29.27.pngATHENS – The right to laziness has traditionally been only for the propertied rich, whereas the poor have had to struggle for decent wages and working conditions, unemployment and disability insurance, universal health care, and other accoutrements of a dignified life. The idea that the poor should be granted an unconditional income sufficient to live on has been anathema not only to the high and mighty, but also to the labor movement, which embraced an ethic revolving around reciprocity, solidarity, and contributing to society. [To read on click here.]

View original post

%d bloggers like this: