Nobelove nagrade za ekonomijo krive za zaton socialne demokracije?

Gre za še čisto svežo knjigo The Nobel factor: the prize in economics, social democracy and the market turn (Avner Offer & Gabriel Söderberg, 2016), izšlo pred dvema tednoma. Huh, knjiga ima zelo drzno tezo. Offer in Söderberg sta ekonomska zgodovinarja. Vedno ju je fascinirala ta časovna skladnost med začetkom podeljevanja Nobelovih nagrad za ekonomijo (1969) in preobratom od socialne demokracije k tržnemu liberalizmu (konec 1970-ih let). Kot veste, Alfred Nobel ni predvidel nagrade za ekonomijo, to nagrado si je naknadno “kupila” švedska centralna banka (Riksbank), tako da je Nobelovo fundacijo prepričala (tudi tako, da ji je sprostila nekatere omejitve glede tega, v katere finančne instrumente lahko investira), da lahko organizira to nagrado in zanjo tudi zagotavlja denarni del. Offer in Söderberg sta v arhivih Riksbank našla dovolj gradiv, da sta lahko potrdila svoje sume. Riksbank je bila zaskrbljena nad jačanjem socialne države na Švedskem in si je zaželela ustvariti antipod. Intelektualni antipod, ki bi relativiziral socialno državo in poudarjal odgovornost za lastno usodo, (drugačni) družbeni optimum ter tržne poti do njega.

In resnici na ljubo je švedski Riksbank uspelo. Tako kot je Alfredu Nobelu uspelo pretvoriti zelo nestabilni in zelo eksplozivni nitro-glicerin v dinamit, s tem pa znanstveni dosežek dati v funkcijo oziroma na razpolago masovnemu pobijanju v prvi in drugi svetovni vojni, je Riksbank uspelo spodbuditi oziroma popularizirati ekonomske ideje, temelječe na tržnem fundamentalizmu,  ki so naredile revolucijo v makroekonomiji. Izmed vseh univerz na svetu so bili prejemniki nagrad za ekonomijo najbolj pogosto profesorji na univerzi v Chicagu. Riksbank je, po mnenju Offerja in Söderberga, s favoriziranjem neoliberalnega pogleda na ekonomijo uspelo posredno spodbuditi intelektualni preobrat od socialnega k tržnemu liberalizmu.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: