Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek ima, podobno kot predsednik vlade Miro Cerar in minister za infrastrukturo Peter Gašperšič, “specifičen odnos do resnice“. V zadnjem intervjuju v Mladini je natrosil kar nekaj izjav, ki niso skladne z dejstvi. Naj opozorim samo na dve.

Prva se nanaša na to, kdo je v resnici izgradil sedanji (industrijski) tir Koper – Divača. Na trditev novinarja, da je sedanji (edini) tir izgradila Luka Koper, se je odzval, da to ni res in da ga je zgradila država. Na ponovljeno vprašanje, je bil še bolj vehementen, rekoč: “Takrat so se vsi odločili, da bodo tir naredili, in so ga“:

Ampak Luka Koper se z drugim tirom ukvarja ves čas, prvega so si celo sami zgradili.

To ne drži. Prvi tir je zgradila država.

Luka ga je plačala, ponavljajo, in pa še, da je bil odnos države do njih že od nekdaj mačehovski.

Prvi tir je zgradila država. Tedaj še bolj kot danes. Takrat so se vsi odločili, da bodo tir naredili, in so ga. Kako, niti ni bilo tako pomembno. Nadaljujte z branjem→

Če dopuste tradicionalno preživljaš v Istri, je prekolesariti Parenzano, opuščeno nekdanjo ozkotirno železniško progo, ki je povezovala Trst mimo slovenskih obalnih mest ter istrskega hribovitega zaledja (Grožnjan, Motovun) s Porečem, nekaj podobnega kot iti na Triglav, če si Slovenec. Vsaj enkrat v življenju moraš opraviti s to simboliko. Triglav sem prvič “obdelal” v šestem razredu osnovne šole, Parenzane pa se nisem lotil vse do letos, kljub temu, da sem zadnjih 18 let aboniran na kampiranje blizu Umaga. Šele letos sem se odločil simbolno postati pravi Istrian (no, šele lani jeseni mi je med kolesarjenjem na Grožnjan “kapnila” ta simbolna povezava).

Parenzana je izjemna simbolna, kolesarska, kulturno – zgodovinska in ekonomsko – razvojna izkušnja. Ob tem pa je Parenzana tudi izjemna estetska izkušnja. V prvem delu bom poskusil zaobjeti slednjo, v nadaljevanju pa so lotim tudi ekonomsko – razvojne paradigme.

Nadaljujte z branjem→

• A Guide to Statistics on Historical Trends in Income Inequality – Stone, Trisi, Sherman & Horton
• Globalization and its New Discontents – Joseph E. Stiglitz
• On the Distribution of the Welfare Losses of Large Recessions – Krueger, Mitman & Perri
• Negative rates, helicopter money and the Bank of England – Simon Wren-Lewis
• In defence of the triple lock – Chris Dillow
• Time to ditch Rawls? – Branko Milanovic
• The U.S. Can and Should Boost Growth – Narayana Kocherlakota
• The Greek crisis: An autopsy – Gourinchas, Philippon & Vayanos
• Minsky’s Many Moments – Arjun Jayadev
• Student loans and college quality – Black et al
• New Effort to Tackle the Student-Debt Crisis – Mike Konczal
• Okun’s Law: Fit at 55? – Prakash Loungani

Ne boste verjeli, toda nekatere države se ubadajo s problemom premajhnega števila zaposlenih v državni upravi. Ameriški think tank Economic Policy Institute je pripravil spodnji grafikon, ki kaže, da je število zaposlenih v javnem sektorju po letu 2008 močno upadlo in da še vedno upada. Še več, trdijo, da število zaposlenih v javnem sektorju zaostaja za rastjo števila prebivalcev in da je zgolj za ohranitev enakega deleža v številu prebivalcev danes v ZDA 1.7 milijona premalo zaposlenih. Heh, slovenski friedmanisti bi bili ponosni na Obamovo levičarsko administracijo, ki je tako uspešno sklestila število zaposlenih v javnems sektorju (za razliko od prejšnje republikanske administracije, ko se je v osmih letih javni sektor “razbohotil”).

Nadaljujte z branjem→

John Cleese kot v najboljših časih

V današnjem Guardianu je objavljeno odprto pismo 35 britanskih progresivnih ekonomistov (med njimi Eric Lonergan in Robert Skidelsky), v katerem pozivajo novo vlado Therese May naj se odpove neuspešni monetarni politiki kvantitativnega sproščanja (QE) in začne s politiko monetarnega financiranja fiskalne politike (MP3). Po domače, vlado pozivajo k uvedbi helikopterskega denarja, kar pomeni, da bi centralna banka (BoE) z nakupi posebnih izdaj obveznic britanske vlade financirala povečane naložbe v infrastrukturo ter bodisi znižala davke ali neposredno povečala denarne transferje gospodinjstvom. Politika QE ni bila uspešna pri spodbujanju rasti in inflacije, povečala pa je neenakost in hkrati spodbuja podjetja k večjemu zadolževanju. “Lepota” helikopterskega denarja, kot veste, je v tem, da ne povečuje ne javnega in ne zasebnega dolga in da je absolutno zastonj. Rizik v zvezi z njim je le povečanje inflacije. Nadaljujte z branjem→

Najbrž samo še peščica najbolj zadrgnjenih libertarcev avstrijske šole in tisti, ki so prespali zadnjih pet let, ni začutilo, da se v zraku kuha gromozanska fronta. No, ta fronta ne bo prinesla opustošenja kot ob tornadu, pač pa nov začetek za povsem upehano gospodarstvo in brezidejno ekonomsko politiko. Obetajo se tektonske spremembe, kot smo jih doživeli v drugi polovici 1930-ih v ZDA in po letu 1945 v Evropi. Gre za vrnitev države blaginje, ki pa za seboj potegne globoke spremembe. In sicer se bodo dramatične spremembe zgodile na vsaj štirih področjih:

Prvič, združitev monetarne in fiskalne politike z namenom neposrednega financiranja dohodkov prebivalstva (zajamčen minimalni dohodek, helikopterski denar). Centralne banke bodo (s perpetualnimi obveznicami) neposredno financirale vladne izdatke v ta namen. To bo zmanjšalo neenakost, njen končni cilj pa je povečanje agregatnega povpraševanja in spodbuditev anemične rasti ter inflacije. Japonska naj bi bila prva, ki bo začela eksperimentirati s tem, prve ukrepe je Abejeva vlada že napovedala s povečanjem fiskalnega stimulusa, dviga plač v javnem sektorju in transferjev tistim z najnižjimi dohodki.

Nadaljujte z branjem→