Intervju z Julianom Assangeom v Der Spieglu, ki med drugim pokaže na krivdo tudi (mladih) akademikov, ker se ne lotijo analiziranja ozadja, kako dejansko deluje realni svet v prepletu konkretnih političnih in gospodarskih interesov velikih sil in korporacij. Lažje živijo v svetu spolirane navidezne resničnosti. Podobno velja za novinarje in politike.

SPIEGEL: In October, a book will be published called “The WikiLeaks Files. The World According to the US Empire” for which you wrote the foreword. Do you try to develop the contextualization, the analysis and the counter-narrative which the documents provided by WikiLeaks need?

Assange: Generally there is not enough systematic understanding. This has to do with media economics, the short-term news cycles, but actually I don’t blame the media for that failure. There is a terrible failing in academia in understanding current geopolitical and technical developments and the intersection between these two areas. WikiLeaks has a very public conflict with the United States, which is still ongoing and in which many young people have gotten involved. They suddenly saw the Internet as a place where politics and geopolitics happen. It’s not just a place where you gossip about what happened at school. But where were the young professors stepping forward trying to make sense of it all? Where is the new Michel Foucault who tries to explain how modern power is exercised? Absurdly, Noam Chomski was making some of the best comments and he is now 86.

Nadaljujte z branjem→

V prejšnjih dveh postih sem navedel, kako so evropski politiki ignorirali svarila evropskih in ameriških ekonomistov, da projekt evro ne more biti uspešen in da bo ustvaril velike konflikte med državami. Projekt evro je državam vzel osnovna orodja za prilagajanje v času krize, medtem ko uporabo skupnih orodij določa Nemčija: bodisi jih je dolgo prepovedovala (omejevanje ECB pri izvajanju njene temeljne funkcije posojilodajalca v skrajni sili) bodisi jih še vedno omejuje (nesmiselna pravila fiskalnega pakta v času krize). Evro je za države v krizi, kot sem že nekajkrat napisal, kot da bi nekomu zvezali obe roki na hrbtu in nanj poslali tolpo huliganov. Evro je glavni razlog, da se evrske države ne morejo odlepiti iz krize.

Kakšne so opcije?

Nadaljujte z branjem→

To je bila generalna kritika projekta evra s strani Martina Feldsteina (iz leta 1997): evro bo pripeljal do konfliktov v Evropi, ker se članice ne bodo mogle dogovoriti o ciljih, in konflikti se bodo povečali, ko bo prišlo do krize v posamičnih državah:

No, to pa se je zgodilo prejšnji konec tedna na maratonskih pogajanjih v Bruslju o možnosti tretjega programa pomoči Grčiji:

Nadaljujte z branjem→

Greece is experiencing a slump worse than the Great Depression, and nothing happening now offers hope of recovery. Spain has been hailed as a success story, because its economy is finally growing — but it still has 22 percent unemployment. And there is an arc of stagnation across the continent’s top: Finland is experiencing a depression comparable to that in southern Europe, and Denmark and the Netherlands are also doing very badly.

How did things go so wrong? The answer is that this is what happens when self-indulgent politicians ignore arithmetic and the lessons of history. And no, I’m not talking about leftists in Greece or elsewhere; I’m talking about ultra-respectable men in Berlin, Paris, and Brussels, who have spent a quarter-century trying to run Europe on the basis of fantasy economics.

Nadaljujte z branjem→

Vsaj v ZDA ne. To so na nacionalni ravni sicer pokazale že študije Congressional Budget Office (CBO), glejte tukaj moja prispevka Ti nesrečni davki ter Ali znižanje davkov res povečuje gospodarsko rast?. No, zdaj je Menzie Chinn pokazal isto tudi na ravni posameznih ameriških zveznih držav: države z boljšim poslovnim okoljem (bolj ugodnim ALEC indeksom) ne dosegajo višje gospodarske rasti. Ne danes, ne čez tri leta in ne čez šest let. Ups, kaj pa zdaj?

Nadaljujte z branjem→

No, tule pa je (ob evropski) še ameriška različica skepse ekonomistov proti uvedbi evra. Leta 2009 sta si dva evropska ekonomista, Lars Jonung and Eoin Drea, vzela čas za veliko raziskavo, v kateri sta pregledala odnos ameriških ekonomistov do uvedbe evra. In dobila sta impresivno listo znanstvenih in poljudnih člankov, ki sta jih komentirala v članku, objavljenem januarja 2010, z naslovom “It Can’t Happen, It’s a Bad Idea, It Won’t Last: U.S. Economists on the EMU and the Euro, 1989-2002“. Ugotovila sta, da niti eden izmed ameriških ekonomistov, ki je izhajal iz teorije optimalnega valutnega območja, ni imel pozitivnega mnenja o evru. Niti eden.

No, Jonung in Drea sta januarja 2010 sklenila, da so se ameriški ekonomisti … preprosto zmotili. Desetletje po uvedbi naj bi evro čudovito deloval, nič slabše od dolarja. Jonung in Drea:

Nadaljujte z branjem→

No, to je za anale, kajti pisalo se je leto 1997, ko je 331 evropskih ekonomistov, na čelu z Geertom Reutenom, Keesom Vendrikom in Robertom Wentom, evropskim voditeljem poslalo odprto pismo, v katerem so jih opozorili, da projekt uvedbe evra v načrtovani obliki ne more biti uspešen. V šestih točkah so evropske voditelje opozorili, da je monetarna unija (evro) prez proračunske in fiskalne politike velika napaka, saj si s tem države omejujejo možnosti pri reagiranju na ekonomske šoke. Z monetarno unijo (evrom) bodo izgubile eno izmed dveh ključnih ekonomskih politik (monetarno), s paktom o stabilnosti in rasti pa močno omejile še uporabo fiskalne politike. In kot sklenejo, z evrom bodo države obsojene na politiko varčevanja in socialno trpljenje.

In veste kaj, kolegi ekonomisti so daljnega leta 1997 bili preroški. Imeli so prav. V vseh šestih točkah. In v oceni stanja, ki ga bo prinesel evro.

Hudič pa je, da boste tudi danes težko našli ekonomista (in prosim, ne omenjajte mi tega pajaca Lahovnika), ki bi pozitivno ocenil evropski program pomoči Grčiji, in da tudi danes ekonomisti zaman pišejo odprta pisma evropskim voditeljem, naj prenehajo z mučenjem Grčije. Ne pomaga. Politiki imajo svojo agendo in ne poslušajo.

Nadaljujte z branjem→

An extensive report covering all the consequences of a Greek exit from the euro was compiled in secrecy over the last few weeks by a team of European Commission officials, Kathimerini has learned.

The report is currently housed in a safe a few meters from European Commission President Jean-Claude Juncker’s office on the 13th floor of the Berlaymont building in Brussels.

It was compiled toward the end of June by a team of 15 Commission officials, many of whom had previously had direct involvement in the Greek bailout programs. The report addresses some 200 issues that could arise from a Greek exit from the single currency, including potentially devastating social consequences.

One of the matters examined in the report is whether Greece would also be forced to leave the European Union, and therefore the Schengen Area, if it had to abandon the euro.

Nadaljujte z branjem→

Karl Whelan komentira, kako si Schäuble sproti izmišlja pravila oziroma namerno napačno interpretira obstoječa pravila EU. Denimo 125.1 člen EU pogodbe navaja kot pravni temelj, zakaj odpis dolga znotraj EU naj ne bi bil pravno dopusten. Kar je non-sense, kajti ta člen govori zgolj o tem, da nobena država ne sme prevzeti dolga druge države “brez medsebojnih finančnih garancij za skupno izvedbo specifičnega projekta“. Člen ne govori o tem, da si države ne bi smele posojati ali prestrukturirati dolgov. Prav tako pravila EU nikjer ne omenjajo možnosti izhoda iz evro območja, kar je prejšnja dva tedna Schäuble tako forsiral.

Kot lucidno ugotavlja Whelan, EU pravila pomenijo to, kar Schäuble hoče, da pomenijo (kot pri Alice v čudežni deželi). Pravilo št. 1 v Schäuble-Landu je, da je nemško stališče ukaz. Vrhovna dogma. Proti kateri ni dvoma. In kateri se ne sme upreti. Edino pravilo, ki ga je Tsiprasova Grčija dejansko prelomila, je, da ni ravnala tako, kot ji je naročila Schäublejeva Nemčija (in njeni poslušni sateliti). Razporeditev moči v EU pa omogoča, da lahko vsako takšno neposlušno državo, čeprav gospodar ni imel in nima prav – zlomijo – če se seveda ne imenuje Nemčija ali Francija.

Nadaljujte z branjem→

• Alice In Schäuble-Land: Where Rules Mean What Wolfgang Says They Mean – Karl Whelan
• Variable geometry bites back: Schäuble’s motives – Fabio Ghironi
• Greece: Is Europe holding up its end of the bargain? – Ben Bernanke
• Bernanke Isn’t Serious – Paul Krugman
• Wall Street’s Role in Greece’s Debt Crisis – The Atlantic
• They Told You So: Economists Were Right to Doubt the Euro – Greg Mankiw
• Little-Known History of the Euro: Crisis Was Baked In from the Start – Zerohedge
• Greece, Europe, and the United States – James K. Galbraith
• Stanley Fischer defends Fed’s role as lender of last resort – FT.com
• History Echoes Through Greek Debt Crisis – Greg Mankiw
• Growth Fantasy of Tax Cuts and Small Government – Noah Smith
• How fiscal policy can support medium- to long-term growth – Vox EU
• Stability of General Equilibrium and Monetary Policy: Baby Steps – Brad DeLong
• WTF!? Neo Fisherianism as one social construction of reality – Nick Rowe
• Heritage Economist on Greece and the US – EconoSpeak
• Greece: Growth or Recovery? – Mean Squared Errors
• Capitalism for the Rest of Us – The New York Times