Branko MIlanović iz City University New York (prej Svetovna banka) je pred leti v knjigi “The Haves and the Have-Nots” postavil hipotezo, da je bilo glede neenakosti in možnosti uspeha posameznikov še v prejšnjem stoletju ključno, v katerem razredu si se rodil. Danes je bistveno bolj pomembno, v kateri državi si se rodil.

Spodnja slika ilustrira del tega problema, kaže stopnje brezposelnosti med mladimi in starejšimi v državah EU:

Nadaljujte z branjem→

Thomas Piketty je s svojim več kot desetletnim delom na zbiranju in analiziranju podrobnih podatkov o dohodkih in premoženju v razvitih državah za zadnjih dvesto leto izjemno prispeval k razumevanju zgodovinskih trendov glede porazdelitve dohodkov in premoženja. Toda še bolj kot to je Piketty revolucioniral način ekonomske analize. Bolje rečeno, ekonomsko analizo je popeljal dva koraka nazaj k temu, kar je ekonomska analiza nekoč bila, in dva koraka naprej k temu, kar bi ekonomska analiza morala biti. Piketty je pokazal, da je pri razumevanju ekonomskega dogajanja pomemben zgodovinski kontekst. Posameznih dogajanj ni mogoče razumeti s tehnično analizo sedanjega trenutka, izolirano od konkretnih zgodovinskih trenutkov. In posameznih ekonomskih zakonitosti ni mogoče razumeti z abstraktnimi modeli brez vpogleda v zgodovinsko analizo trendov. Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Münchau je v Financial Timesu nemško ekonomsko ideologijo lepo razložil s tem, da v doktrini ordoliberalizma ni prostora za ekonomsko politiko, pač pa zgolj za spoštovanje pravil. Nemški ekonomisti, vzgojeni v duhu ordoliberalizma, se delijo na tiste, ki niso prebrali Keynesa, in na tiste, ki so ga sicer prebrali, vendar ne tudi razumeli. V njihovi ekonomski filozofiji ni prostora za izjemne krize, ki se zgodijo enkrat ali dvakrat na stoletje. Potrebna sta zgolj disciplina in red, pa bo vse v redu.

Takšna svojevrstna ideologija ne bi bila problem, če bi Nemčija obstajala v dejanskem vzporednem vesolju, s svojo lastno valuto. Problem pa je, kadar svojo freaky ideologijo uveljavlja v svetu, v katerem si delimo skupno valuto in smo odvisni od dejanj drugih. V svetu, kjer nemški trgovinski presežek deluje enako destabilizirajoče kot fiskalni deficit Francije. Nadaljujte z branjem→

Grčija je po globini in dolžini krize že “prehitela” neslavni rekord ZDA iz let 1929-39.

Vir: The Economist

Se spomnite primera Enron? Ameriškega gigantskega trgovca z energijo, ki je s kreativnim računovodstvom “pumpal” svoje bilance in ob razkritju prevare  leta 2001 zapustil 100-milijardno luknjo. No, Enronu je h kreativnosti v računovodskih bilancah pomagala top-5 revizorska hiša Arthur Andersen, ki je Enronu z desno roko revidirala bilance, na drugi pa mu je z levo roko svetovala, kako “skuhati” bilance, da bo desna roka s skuhanim zadovoljna. Leta 2000 je Arthur Andersen s svetovanjem Enronu zaslužil 27 mio $, z revidiranjem pa 25 mio $. Ta primer je znan kot eden izmed najbolj znanih primerov ne samo kreativnega računovodstva, pač pa tudi (nedovoljenega) konflikta interesov. Ta sporna praksa je Arthur Andersen uničila. Od 113 tisoč zaposlenih po vsem svetu jih je pred dvema letoma bilo v družbi zaposleno le še 200. Ti pa se ukvarjajo predvsem s tožbami in pravnim zapiranjem družbe.

No, podoben primer spornega konflikta interesov se nam očitno obeta tudi pri privatizaciji NKBM. Nadaljujte z branjem→

Zadnji podatki kažejo, da je Japonska ponovno zapadla v recesijo. Po 1.6 % rasti v prvih treh mesecih je v zadnjih treh mesecih zabeležila 1.6% padec, v prejšnjem četrtletju pa kar 7.3 % padec BDP (na letni ravni). Vzrok je padec v zasebnih investicijah in povpraševanju gospodinjstev. Terapija premierja Shinza Abeja, s katero je hotel Japonsko potegniti ven iz deflacije in stagnacije, je dobro delovala, dokler ni spomladi naredil taktične napake: napovedal je dvig prometnega davka, da bi povečal zaupanje med investitorji. To je imelo nasproten učinek in namesto povečanja zaupanja prestrašilo podjetja in gospodinjstva. Priložnost za okrevanje in višjo inflacijo je splavala po vodi.

Namesto te zares neumne poteze bi moral Shinzo Abe, zdaj se pa primite za stol, napovedati še več fiskalne neodgovornosti. Ne skrbite, ni se mi zmešalo. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Evropski nacionalni statistični uradi so pred časom objavili za dve desetletji preračunov bruto nacionalnega proizvoda, ki so, že drugič v zelo kratkem času, pozornost javnosti usmerili na finese statistične metodologije. Računske akrobacije statistikov so prejšnji teden postale meso, ko je evropska komisija naznanila, da so na temelju prevetritve številk potrebni poračuni prispevkov članic v evropski proračun. Pri članicah, ki jih je statistika naredila za poračunske dolžnice, je na prvi pogled arbitrarna sprememba povzročila veliko razburjenja. Drugi fiskalno kazen privoščljivo pripisujejo učinkom vključitve nelegalnih in neprijavljenih aktivnosti v nacionalni dohodek bolj »grešnih« članic. Je Sloveniji razmeroma krepostno obnašanje prineslo proračunski rabat? *

Nadaljujte z branjem→

• Fairer taxation for trust: the time is now! – OECD Insights
• High marginal tax rates on the top 1% – Vox EU
• Preventing a Global Slowdown – Econbrowser
• The Age of Frustration – Foreign Policy
• Globalisation and the rise of the robots – Vox EU
• The over-investment and under-saving theory of the ZLB – Nick Rowe
• The Unwisdom of Crowding Out – Paul Krugman
• A Nordic mystery – The Economist
• ‘Involuntary unemployment’ is not the sloppy work of heterodox economists – Roger Farmer
• Networks and Economic History – Paul Krugman
• Inflationista John Cochrane Wrong But Not Sorry — Jonathan Chait
• The productivity of PhDs in Economics – The Economist
• David Ricardo: Machiavelli of the Margin – Crooked Timber
• How academics can grab policy makers’ attention – The Guardian
• Recommendation theory – MIT News
• U.S. Income Distribution, Before and After Taxes – Tim Taylor

Zanimivo je, kako smo se uspeli navaditi na skromnost. Danes je dobra novica že to, če rast BDP ni negativna. V celotnem obdobju med letom 1950 in 2008 bi objava podatka o 0.1- ali 0.2-odstotni rasti pomenila gospodarsko katastrofo. Spodnja slika kaže, da nam je očitno usojena ničelna rast. Po dveh recesijah hodimo po robu tretje in smo veseli, da ne pademo čez. Pogledano iz večje distance pa smo na robu malega kraterja znotraj velikega in brez perspektive, da bi se v doglednem času iz njega izvlekli. Po zaslugi impotentnosti ekonomske politike.

Vir: Eurostat

Naj vas danes objavljeni podatki o 0.1% rasti v Nemčiji in 0.3 % rasti v Franciji v tretjem četrtletju ne zmedejo – to pomeni ničelno rast, stagnacijo, tek na mestu. In 90% finančnih analitikov napoveduje, da je v Evropi bolj verjetna deflacija kot ponovni dvig cen. Smo v obdobju depresije, ki se očitno razvija v podaljšano izgubljeno desetletje. Vse skupaj pa zaradi napačnih makroekonomskih politik. Ter seveda impotetntnosti sodobne makroekonomije.

Ta spodnji članek Petra Temina in Davida Vinesa se vam splača prebrati, če želite razumeti, zakaj je sodobna makroekonomija (nastala po sredini 1970. let) impotentna in kakšne so resnične alternative ekonomske politike, če se želimo izogniti še drugemu izgubljenemu desetletju. Ko bi se le uspeli kaj naučiti iz zgodovine. Nadaljujte z branjem→