Predsednik Barack Obama naj bi danes popoldne imenoval Janet Yellen na čelo Fed (o celotni javnomnenjski kolobociji sem večkrat pisal). Spodaj je en tak zelo prijazen komentar o njneih akademskih in strokovnih kvalitetah, ki ga je za Bloomberg napisal Justin Wolfers, profesor na University of Michigan. Malokdo o Yellenovi ve, da je bil njen mentor pri doktoratu nobelovec James Tobin in da je poročena z nobelovcem Georgeom Akerlofom, kar je najbrž neke vrste dokaz, da jo javnost pozna predvsem po njenih strokovnih referencah in ne po tovrstnih kurtoaznostih. Nadaljujte z branjem→

Huh, glede na trajanje sedanjega “shutdowna” ameriške vlade in glede na očitno nepripravljenost obeh političnih strani, da bi dosegli sporazum o povečanju meje zadolžitve, se verjetnost potencialnega tehničnega bankrota ZDA vse bolj veča. Nemir na ameriških finančnih trgih pri trgovanju s kratkoročnimi državnimi papirji, ki se je začel konec prejšnjega tedna, je danes prerastel že v malo paniko – obrestna mera na obveznice z dospetjem 31. oktobra je pred enim tednom znašala le 0.03%, ob koncu dneva v ponedeljek 0.16%, včeraj pa že 0.297%. Iz obveznic se umikajo predvsem kitajski vlagatelji.

To je seveda lahko le znak kratkoročne panike. Vseeno pa je treba pogledati, kakšne so realne možnosti tehničnega bankrota ZDA, če ne bo dogovora do 17. oktobra. Washington Post je objavil dobro sliko bližajoče se verjetnosti bankrota: Nadaljujte z branjem→

Pogled na način reševanja sedanje krize ima dva obraza. Prvi je tisti, ki upošteva genezo nastanka krize, razloge, ki so do nje privedle ter iz njih potegne tudi konsekvence, kako krizo vzdržno in pravično reševati. Drugi pa je odvisen od dane situacije in robnih pogojev, ki nam jih določa članstvo v EMU in mednarodno finančno okolje. Na žalost trenutno poteze vlade povsem določa drugi, bistveno manj prijazni pogled. * Nadaljujte z branjem→

Dober zapis Francesca Saracena glede potrebnih institucionalnih sprememb Evropske monetarne unije, če želi preživeti. Gre v isto smer z mojimi komentarji na to temo (tukaj, tukaj in tukaj). Objavljam v celoti.

George Soros writes a piece on Project Syndicate, that is both pedagogical and very clear in outlining a possible answer to the current EMU crisis. He starts with a diagnosis of the EMU imbalances that rejects the “Berlin View”, and argues for the existence of structural imbalances: Nadaljujte z branjem→

Andrej Mertelj

Količina spina, ki se ustvarja na temo davčnih blagajn v zadnjih nekaj mesecih, je presegla mejo dobrega okusa. Zakaj so deležne tolikšnega nasprotovanja in odkritih oziroma prikritih negacij, mi ni jasno. Včasih pomislim, da se pod gladino skriva ledena gora, ki je danes ne vidimo, bi pa ob vpeljavi transparentnosti in enakih pravil za vse pokukala na površino in razkrila do zdaj neznane privilegirance. Nadaljujte z branjem→

Če sem pravilno štel, se je v zadnjih petih let zvrstilo devet poskusov prodaje Mercatorja. Zadnji, deveti poskus naj bil tudi uspešen, čeprav se kljub podpisu kupoprodajne pogodbe tudi glede njega zapleta. Predvsem zaradi političnega zakulisja. Mercator danes pooseblja tisto, kar je nekoč NLB – nacionalni ponos in nacionalni interes. Nekaj, kar – za nobeno ceno – ne bi smelo nikoli pristati v tujih rokah. Čeprav sta oba v vmesnem času zaradi »blagodejnih učinkov« domačega lastništva neslavno končala na robu bankrota – NLB s 3-milijardno, Mercator pa z 1-milijardno luknjo v bilancah in še dobre pol milijarde obveznosti do dobaviteljev. * Nadaljujte z branjem→

Ken Rogoff tokrat res ni imel sreče, njegova kolumna v Financial Timesu je naletela na burne odzive med ekonomisti. Zadnji v seriji je britanski Economist, ki se sprašuje, kakšnemu dizastru se je Britanija izognila, ker se je spustila v varčevalno avanturo v skladu z ex ante in ex post argumenti Rogoffa: Nadaljujte z branjem→

Upam, da je Gregor Virant imel dobro podlago za njegove današnje javne izjave “Če bodo stresni testi pokazali, da je v bankah nastala bistveno večja finančna luknja, kot so doslej ocenjevali, bo smiselno in najprimerneje, da vlada zaprosi za pomoč iz evropskega reševalnega mehanizma ESM, je pred današnjim kolegijem koalicijskih partneric pri premierki Alenki Bratušek ocenil prvak DL Gregor Virant.” (Finance). Pri tem kot dobro podlago razumem že dogovorjen in natančno specificiran dogovor o pomoči na najvišji ravni med slovensko vlado, Evropsko komisijo, ECB in IMF. Če te podlage nima in je govoril kar tako, utegne Sloveniji povzročiti veliko javnofinančno škodo. Nadaljujte z branjem→

Če se je Ken Rogoff z zadnjo kolumno v Financial Timesu hotel intelektualno rehabilitirati po fiasku z razkrinkanjem napak v njegovi raziskavi o vplivu zadolženosti na gospodarsko rast, se je z njo še bolj ustrelil v koleno. Prejšnji teden sem navedel nekaj odzivov na njegovo kolumno. Spodaj sta še dva odziva. Brad DeLong je zelo ciničen in pravi, da je britanska vlada v modri previdnosti – če bi slučajno utegnilo priti do povečane inflacije in posledičnega zmanjšanega interesa finančnih trgov po njenih državnih obveznicah – gospodarstvo udarila s kladivom (varčevanja) po glavi in povečanjem brezposelnosti. Čeprav ni bilo nobenega znaka o povečani inflaciji. Za vsak primer pač. Matthew Klein pa pravi, da so argumenti Rogoffa deplasirani, saj, prvič, ima Britanija za razliko od Španije in Grčije svojo monetarno politiko, in drugič, po drugi svetovni vojni je Britanija uporabila inflacijo kot učinkovit instrument za olajšanje poplačila vojnih dolgov. Nadaljujte z branjem→

Nekateri ga imenujejo oče evra. Leta 1999, natanko v letu, ko je začela delovati Evropska monetarna unija (EMU), je Robertu Mundellu švedska akademija znanosti podelila Nobelovo nagrado za ekonomijo, in sicer za pionirsko delo na področju teorije optimalnega denarnega področja. Njegov znanstveni članek iz leta 1961 in kasnejša dela naj bi postavili temelje za denarno unijo in skupno evropsko valuto. Toda resnici na ljubo je bil Mundell v svojem pionirskem delu izjemno ekspliciten glede potencialne uspešnosti denarnega območja. Postavil se je na stališče, ki ga je drug nobelovec James E. Meade postavil že pred njim (leta 1957): skupna valuta med regijami ali državami je lahko uspešna samo, če med njimi obstaja zelo visoka mobilnost dela.* Nadaljujte z branjem→