Kdo se boji davčnih blagajn?

Andrej Mertelj

Količina spina, ki se ustvarja na temo davčnih blagajn v zadnjih nekaj mesecih, je presegla mejo dobrega okusa. Zakaj so deležne tolikšnega nasprotovanja in odkritih oziroma prikritih negacij, mi ni jasno. Včasih pomislim, da se pod gladino skriva ledena gora, ki je danes ne vidimo, bi pa ob vpeljavi transparentnosti in enakih pravil za vse pokukala na površino in razkrila do zdaj neznane privilegirance.
Kot pri vseh meglah tudi tu položaj najlaže razjasnimo z lučjo resnice. Zato mi dopustite, da se problematike lotim po točkah.

Tehnološke rešitve in potrebna oprema

V začetku tega tisočletja so se v naših južnih sosedah vpeljevale davčne blagajne, vgrajene v tiskalnike. Poseben pomnilniški modul je zapisoval vsako transakcijo in davkarija je te dnevnike lahko bodisi zajela na tiskalnikih (MK, BG …) bodisi prejemala po GSM-omrežju (RS). Tehnologija je bila precej varna in je zahtevala korenite posege za uničenje podatkov (friteza, globoko zamrzovanje …). Korak naprej je pomenila vpeljava sistema leta 2013 na Hrvaškem, kjer je bilo namesto vgradnje (dragih) pomnilniških modulov v blagajne omogočeno internetno overovljanje računov.

Temu sledi tudi slovenski predlog fiskalizacije, kjer pa bi osebno namesto ene overovitvene točke (na Hrvaškem davčna uprava Fina) omogočil koncesije overoviteljem – podobno kot je to rešeno pri arhivarjih ali notarjih, kjer država del pooblastil prenese na tretje osebe. Prednosti takega distribuiranega sistema bi bile večja zanesljivost (ni ene točke izpada sistema), izkoriščanje zdajšnje infrastrukture (Pošta, Telekom, digitalni arhivarji) in s tem precej zmanjšana naložba Dursa ter ne nazadnje distribuiranost podatkov, s čimer se poveča njihova varnost pred vpadom in zlorabo.

Kaj pa tam, kjer ni interneta? Spet se lahko učimo od Hrvaške. Ne bom pozabil, kako nas je letos po prenočevanju v zapuščenem zalivu na Hvaru obiskal lokalni inkasant na čolničku in mi na napravici, podobni terminalom za plačilne kartice, izdal fiskalni račun. Napravica je priključena prek GSM-modema ter omogoča tiskanje računov in tudi sprejemanje kreditnih kartic.

Tam, kjer ni niti GSM-signala, lahko uporabljamo računalniške blagajne s kripto USB-ključkom, na katere je naložen davčni kredit. Ko ga z izdajo računov porabimo, se sprehodimo do davčnega urada, plačamo porabljeno in naložimo novo dobroimetje – podobno kot predplačniški mobitel.

Strošek za izdajatelje

Medtem ko tako imenovani fiskalni tiskalniki zahtevajo vložek od 350 do 800 evrov na blagajniško mesto, internetno overovljanje računov zahteva le spremembo v programski opremi in dostop do interneta, ki je navadno na skoraj vsakem drobnoprodajnem mestu.

Za večino blagajniške programske opreme se sklene pavšalna, ponavadi letna pogodba o vzdrževanju ali osveževanju (nove različice). Glede na to, da smo v Sloveniji zaradi ZDavP-2F zamenjali programsko opremo med aprilom in julijem 2012, bi bile, če bi uvedli davčne blagajne do julija 2013, potrebne spremembe programja zajete v zdajšnje nepotečene vzdrževalne pogodbe in tako za izdajatelje računov tako rekoč ne bi nastajali dodatni stroški.

Pa tudi za trgovce brez interneta stroški niso pretirani. Cena zgoraj opisane GSM-fiskalne naprave znaša na Hrvaškem približno 20 evrov na mesec za najem naprave in neomejen podatkovni prenos. Cena kripto USB-ključka za davčno dobroimetje se giblje med 15 in 40 evri za ključek.

Kaj bo pokazal november

Trenutno z odločitvijo o uvedbi čakamo na novembrsko evalvacijo rezultatov ZDavP-2F. Rezultate verjetno lahko napovemo vnaprej. Novembrska evalvacija bo pokazala povečan davčni izkupiček, saj so v opazovanem obdobju od julija do septembra 2013 ZDavP-2F in poostreni obiski inšpekcij povečali davčno disciplino.

Vendar pa je ZDavP-2F brezzoba pošast. Prepovedi spreminjanja računov tehnološko namreč ni mogoče izvesti, saj so administratorske pravice nad opremo, ki skrbi za beleženje, še vedno v rokah izdajateljev (in se jim ne morejo in ne smejo odpraviti). Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spet pojavili programi, ki bodo omogočali neopazno brisanje dnevniških zapisov. Če uporabim analogijo: hišo smo sicer zaklenili, vendar pa pustili ključ v ključavnici in upamo, da bodo že zaklenjena vrata odgnala vlomilce.

Zato utemeljeno napovedujem, da bodo v prihodnjih opazovanih obdobjih zlorabe spet počasi naraščale, mi pa bomo, zagledani v prejšnje rezultate, zmotno mislili, da smo bili v preganjanju učinkoviti. Hkrati bomo z odlašanjem zamudili časovno okno sklenjenosti vzdrževalnih pogodb, kar pomeni, da bodo izdajatelji imeli višje stroške.

Brez izjem

Ena večjih nebuloz, slišanih v debatah o uvedbi davčnih blagajn, prihaja iz odvetniških vod. Davčne blagajne naj bi posegale v privilegij tajnosti odvetnik-stranka. Očitno so pomešali »knjige DDV« in davčne blagajne. V knjigah DDV moramo pri poslovanju med pravnimi osebami zapisati tako davčno številko izdajatelja kot tudi davčno številko prejemnika, kar omogoča identifikacijo obeh strank. Pri davčni blagajni pa gre za zapis samo davčne številke izdajatelja, kar pomeni, da stranka ni identificirana. Zato je kakršenkoli tak argument popolna neumnost in vodi le v ustvarjanje novih privilegiranih kast.
Enako mešanje davčnih blagajn in pavšala. Pavšalno obdavčenje pomeni poenostavljeno vodenje poslovnih knjig, pri čemer je še vedno treba dokazovati prihodke. Tudi če sem pavšalist, moram še vedno izdati račun, vendar pa na njem ni izkazanega DDV, ker pač nisem zavezanec (in zaradi tega tudi ne morem uveljavljati odbitka vstopnega DDV). In vsak račun je treba fiskalizirati.

Zakaj davčne blagajne

Preprosto, ker so zlorabe presegle mejo, ki si jo družba še lahko privošči. Dejstvo, da lahko izdam neobdavčen račun – ter posledično tudi dobim osebne prihodke brez plačila prispevkov in dajatev –, je danes za uspešno podjetniško kariero pomembnejše od ideje, spretnosti in pridnosti. Ali to izkoriščamo za dodatno bogatenje ali pa za preživetje svoje dejavnosti, ni pomembno – dejstvo je, da je uspešnost posameznika in podjetja nemeritorna ter nagrajuje najbolj predrzne in brezobzirne, kaznuje pa tiste, ki utajevanja ne morejo ali ne želijo izvajati.

In prav zaradi tega skupaj z večino (korektnih) slovenskih davkoplačevalcev na glas podpiram čimprejšnjo uvedbo davčnih blagajn.

One response

  1. Mar ne bi bilo veliko lažje preprosto odstraniti vse davke ter posledično državni aparat? Zgodovina je že večkrat namreč pokazala marsikateri način udejanjanja stvari skozi trge, za katere nekateri trdijo, da jih lahko izvaja samo država.
    Tudi sodstvo (ki je klasičen primer, ki ga uporabljajo nekateri za minimalno vlado) se da urediti v prostem trgu (David Friedman v svoji knjigi Machinery of Freedom).
    V kolikor bi bila zaradi recimo suverenosti nacionalne države potrebna ureditev ekstremno minimalnega recimo zbora (okrog 12 ljudi recimo), bi bilo tako stvar zelo zelo preprosto financirati prek prostovoljnih prispevkov, pa četudi bi delali zastonj ne bi bilo tako slabo, ker dela tako ali tako ne bi bilo v tem primeru veliko.

%d bloggers like this: