Relativnost slovenskega javnega dolga in obveznosti do tujine

Bine Kordež

V zadnjem času ne mine dan, da ne bi spremljali opozoril ter črnih napovedi o stanju naših javnih financ zaradi prezadolženosti države. Kljub temu, da je državni ali javni dolg še precej pod povprečjem držav Evropske Unije, je zaskrbljujoča predvsem njegova hitra rast. V zadnjih treh letih se je namreč več kot podvojil, od 8,2 milijarde evrov ob koncu leta 2008 na blizu 17,0 milijard konec lanskega leta. K nervozi finančnih trgov in posledično dvigovanju obrestnih mer in dilemah o zmožnosti vračila dolga dodatno prispeva majhnost in občutljivost države, v precejšnji meri pa tudi neusklajenost znotraj države, nezmožnost sprejetja kakih resnih sprememb in seveda vseh negativnih signalov, ki jih redno pošiljamo tujini. Toda objektivno gledano  je realno “breme” slovenskih obveznosti do tujine povsem obvladljivo, kar relativizira nervozo finančnih trgov in psihozo, ki smo ji priča.

Tujina, tako finančni trgi, politika in še bolj tuji mediji, se kljub analizam razmer, pogosto naslanjajo tudi na naše izjave in ocene. Kljub suverenosti in enakopravnosti države, njenega glasu v EU, se vseeno moramo zavedati realne teže Slovenije v celotni Evropski Uniji in posledično časa, ki ga namenjajo analizi naših razmer. Slovenija predstavlja 4 tisočinke prebivalstva, 3 tisočinke BDP ter 1,6 tisočinke državnega dolga celotne EU. Zato vseeno ni odveč pogledati še kakih drugih številk v zvezi z dolgom in si ustvariti celovitejšo sliko razmer.

Kot omenjeno, državni dolg Slovenije je po stanju konec lanskega leta znašal 16,95 milijarde evrov. Državni ali javni dolg nastane zaradi večje potrošnje države kot uspe zbrati prilivov v svoje javne blagajne. Pri tem seveda radi govorimo o neracionalni in nepotrebni potrošnji neke države, nekoga tretjega, ki ne zna z denarjem. A v bistvu gre za večjo potrošnjo celotnega prebivalstva glede na ustvarjeno dodano vrednost, da so torej državljani preko države porabili več kot ustvarili in država se je morala zaradi tega zadolžiti. Lahko neposredno v tujini, lahko pa tudi doma, običajno pri domačih bankah. Banke pa zopet lahko pridobijo vire v tujini ali pa iz prihrankov državljanov. Za primerjavo – Japonska z največjim javnim dolgom, preko 200 % BDP, dolg skoraj v celoti financira s prihranki njenih državljanov (država je sicer potrošila precej več kot pobrala davkov, a imajo Japonci zaradi tega precejšnje presežke finančnih sredstev, ki jih prek bank posojajo državi).

Na drugi strani državnega dolga (zunanje ali notranje financiranega) pa imamo obveznosti Slovenije do tujine, ki so konec lanskega leta znašale 47,5 milijarde evrov. To so celotne obveznosti do tujine, ki jih imajo država Slovenije, vsi slovenski rezidenti ter vsa podjetja, banke in družbe s sedežem v Sloveniji. Od tega zneska je skupno najetih posojil ali izdanih obveznic za 28,2 milijarde evrov. Če poenostavljeno odštejemo državni dolg v višini 16,9 milijard je skupna zadolžitev vseh ostalih 11,3 milijarde evrov. Preostalih 19,3 milijarde evrov obveznosti do tujine pa zajema še:

  • 3,9 milijarde, kolikor znašajo tekoče obveznosti iz naslova uvoza blaga,
  • 3 milijarde se vodi kot obveznost Slovenije do tujine iz naslova prevzema evra (obveznost Banke Slovenije iz naslova gotovine),
  • kar 12,4 milijarde pa so naložbe tujcev v slovenska podjetja oz. v njihova podjetja s sedežem v Sloveniji; če Hofer npr. investira 300 milijonov v zemljo, zidove in zaloge za 60 trgovin v Sloveniji, je to obveznost do tujine (ne gre torej za nek eksplicitni dolg, temveč za svoje premoženje, ki ga imajo tujci v Sloveniji – se pa statistično vodi kot obveznosti Slovenije do tujine).

Tudi te obveznosti so se v preteklosti precej povečale, vendar pa je trend gibanja precej drugačen kot to velja za državni dolg. Kot vemo je bil namreč dolg države Slovenije do leta 2008 dokaj konstanten, nominalno se ni povečal praktično od osamosvojitve. To pomeni, da je bila državna potrošnja ves ta čas usklajena z obsegom pobranih davščin, da torej nismo trošili več kot ustvarili. Od konca 2008. leta pa se povečuje po blizu 2 milijardi evrov letno, kolikor znaša vsakoletni proračunski primanjkljaj, ter še za nekatere druge naložbe države (NLB, SOD, depoziti v bankah in podobno).

Obveznosti do tujine pa so se strmo povečevale vse do leta 2008, glede na višino v letu 2002 so se kar potrojile (leta 2002 so bile npr. 14,6 milijard, leta 2004 pa 20 milijard evrov). Od začetka krize pa je njihov obseg praktično enak, povečale so se le za milijardo evrov, torej ravno obratno kot je bilo gibanje javnega dolga. Obdobje hitre gospodarske rasti pred krizo je bilo v Sloveniji močno podprto s tujo akumulacijo, rast je slonela predvsem na tujih virih in visoki zadolžitvi. In takšno gibanje, takšna rast obveznosti do tujine, Slovenije takrat ni pretirano skrbela. Od leta 2008 pa so se ob sicer precejšnjem povečanju državnega dolga, razdolževali, torej zmanjševali svoje obveznosti do tujine drugi sektorji, tako da se skupna zadolženost Slovenije praktično ni povečevala. Kljub takšnih trendom pa je po mnenju finančnih trgov postala Slovenija kot celota v zadnjem času izredno rizična. In takšni oceni sledijo (ali pa so tudi vzrok zanjo) tudi vsi drugi akterji v tujini in še bolj doma, saj ni več komentarja o finančni sliki Slovenije, ki ne bi problematiziral zadolženosti.

Ob teh skupnih obveznostih države do tujine, katere se v zadnjih letih niti niso veliko povečale (od 27 milijard evrov posojil v 2008 na današnjih 28,2 milijarde), ni odveč pogledati še drugo stran – naše terjatve do tujine. Tako kot tujci posojajo nam, tako ima tudi Slovenija kar precej terjatev oziroma imetij v tujini, od deviznih rezerv, do danih posojil in naložb v podjetja v tujini. Skupno znašajo imetja po stanju na dan 31.12.2011 kar 32,6 milijarde evrov.

Ta znesek zajema 4 milijarde evrov terjatev iz naslova prodaje blaga, dobrih 8 milijard pa je knjižna vrednost naložb v naša podjetja v tujini in lastniških vrednostnih papirjev (delnic tujih podjetij). Preostalih 20 milijard pa predstavljajo dokaj likvidne finančne naložbe v obliki danih posojil, kupljenih obveznic ter deviznih rezerv, ki jih imamo v tujih papirjih. Brez tekočih komercialnih terjatev, imamo torej skupaj 28,6 milijard evrov premoženja v tujini oz. v tujih vrednostnih papirjih. Razen naložb v naša podjetja v tujini gre za dokaj likvidno obliko premoženja in tudi za njihovo realno vrednost. To je pomembno zato, ker smo prej govorili o 28,2 milijarde evrov skupnih posojilnih obveznosti, ki jih ima Slovenija do tujine. V tujini imamo torej približno toliko premoženja, kolikor znašajo vse naše obveznosti do tujine. V tem kontekstu lahko mogoče dolgove vseeno gledamo tudi v nekoliko drugačni luči – vsaj mi sami.

Drži sicer da je del premoženja v državah bivše Jugoslavije (7,5 milijarde), medtem ko smo zadolženi predvsem v razvitejših državah Evrope. Prav tako je res, da imetja, dana posojila in naložbe pogosto niso likvidne na kratki rok in da gre za različne kreditodajalce in kreditojemalce. A tudi tujina nas trenutno šteje med rizične države kot celoto. Zato vseeno ne moremo mimo dejstva, da bi s (teoretično) prodajo vsega slovenskega premoženja v tujini lahko poplačali celotne dolgove do tujine. Da imamo samo v državah Evropske Unije naloženih kar 17 milijard evrov raznega premoženja, od čistih deviznih rezerv do neposrednih naložb. In da za teh 17 milijard dobivamo mogoče 1 do 2 odstotka letnega donosa, medtem ko pa naj bi za sposojenih 24 milijard evrov pri istih državah plačevali tudi po več kot 7 odstotkov na leto zaradi rizičnosti države (milijarda evrov letne  razlike v obrestih!!).

Zadeve sicer niso tako preproste, a vseeno. Samo v Nemčiji (brez ECB v Frankfurtu) imamo naloženih 2,7 milijarde evrov, največ v njihovih obveznicah. Verjetno državnih, saj je javni dolg povprečnega Nemca trikrat višji kot javni dolg Slovenije preračunano na prebivalca in za te obveznice nam plačujejo 1,5 % letnih obresti. Taisti denar nam potem posodijo nemške banke nazaj (2,8 milijard po uradnih podatkih). In za ta »naša« posojena sredstva bi poleg vseh nasvetov in opozoril želele pobrati še vsaj 7 % obresti (zaenkrat sicer ne, ker je bil pretežni del državnih obveznic izdan pred leti, v času nižjih obrestnih mer). Razlika bi bila okoli 170 milijonov obresti na letnem nivoju – torej prispevek Nemčiji za stabilizacijo razmer v Sloveniji. Mogoče bi ob vseh, sicer potrebnih reformah, morali nekaj časa v razgovorih s tujimi državniki in raznimi svetovalci (OECD, ECB, IMF itd.) posvetiti tudi tem temam, saj bi bili finančni učinki na zdravje slovenskih financ precej večji in takojšnji. Lahko pa, da temu celo je tako, le da tega ne vemo.

%d bloggers like this: