Tri leta in pol je (februarja 2009), odkar smo s kolegi opozorili na nujnost sanacije bančnega sistema z uporabo mehanizma t.i. slabe banke. Tri-in-pol leta kasneje je predlog še bolj aktualen, in bistveno bolj akuten, predvsem pa težje izvedljiv ter bolj tvegan in potencialno dražji za davkoplačevalce. V tem komentarju še tretjič predlagam slabo banko za sanacijo slovenskega bančnega sistema.

Takrat, pred tremi leti in pol, smo v Objektivu napisali:

Iz dosedanjega razvoja svetovne finančne v realno krizo ter načinov njenega reševanja v zadnjem letu in pol so razvidne predvsem tri lekcije. Prvič, krize ne bo mogoče rešiti brez odprave njenih vzrokov. Primarni vzrok za finančno krizo sta dve desetletji pretirane potrošnje glede na dejansko plačilno sposobnost gospodinjstev in podjetij v razvitih državah. Na agregatni ravni to pomeni, da so ZDA in nekatere druge razvite države več investirale, kot so same varčevale, to pa so financirale države s plačilnobilančnimi presežki (Kitajska in države proizvajalke nafte) z investicijami v ameriške delnice in obveznice in s tem omogočile napajanje balonov na trgih nepremičnin in vrednostnih papirjev. Dosedanje akcije držav z likvidnostnimi in bailout programi so poskušale vzdrževati napihnjene cene na obeh trgih, kar pa je nevzdržno. Te balone je treba »priznati« in cene se morajo spet normalizirati navzdol, kar pa pomeni velike luknje v bančnih bilancah.

Drugič, te luknje v bančnih bilancah je treba priznati in jih odpisati s podržavljanjem bank oziroma s prenosom teh slabih kreditov na t.i. »Slabo banko«, s sanacijo bank in njihovo kasnejšo ponovno privatizacijo ter poplačilom javnega dolga iz tega naslova. Brez hitre in učinkovite sanacije bank znotraj nacionalnih okvirov se ne bo normalizirala funkcija bank kot finančnega posrednika in zagon nacionalnih gospodarstev ne bo možen. Država, vsaka zase, bo morala sanirati svoj bančni sistem.

In tretjič, brez normalizacije bančnih sistemov znotraj držav ter koordinirane mednarodne akcije za konsolidacijo nacionalnih javnih financ ne bo prišlo do vzpostavitve zaupanja na mednarodni ravni in do ponovnega odtajanja mednarodnih finančnih tokov, s tem pa tudi ne do povečanja povpraševanja in trgovine med državami. Brez resne obravnave teh treh lekcij bomo kmalu deležni ne le bančnih ali podjetniških bankrotov, ampak bankrotov držav. Zgodovina je polna takšnih bankrotov držav, kot sta pokazala ekonomista Reinhart in Rogoff (2008), Islandija pa je le prva takšna žrtev sedanje krize, ki ji lahko že v nekaj mesecih sledijo velika Britanija, Italija, Grčija, Madžarska …

Zmotili se nismo niti za ped, razen da smo morda bili še premalo pesimistični glede razvoja krize, saj se je globalna kriza prelevila v prvi vrsti krizo evro območja, čigar talec je celotno globalno gospodarstvo. Glede Slovenije smo predlagali ustanovitev slabe banke, ki naj bi delovala po naslednjih načelih:

Slabo banko (SB) naj ustanovi država. Lastniški vložek naj plača v obliki novo izdanih državnih obveznic. Dodaten kapital lahko SB zbere z izdajo obveznic na mednarodnem trgu, kljub temu, da to ne bo poceni.  Ta sredstva SB se naj porabijo za dva namena. Prvič, za dokapitalizacijo poslovnih bank v primeru, da slednje po odpisu slabih kreditov postanejo nesolventne, in drugič, za odkupe slabih terjatev, v kolikor se izkaže, da njihov odpis ni potreben. V nadaljevanju podajamo osnutek zasnove delovanja slabe banke. Za izvedbo v praksi bo seveda potrebna podrobnejša analiza.

Vsaka banka bi morala opredeliti obseg slabih terjatev. Pri tem je izrednega pomena vloga Banke Slovenije kot regulatorja, ki mora pripraviti ustrezne strokovne kriterije za opredelitev in gradacijo slabih terjatev poslovnih bank ter kasneje za presojo njihove dejanske upravičenosti za prenos na SB. Treba se je zavedati, da v bankah tega ne morejo početi obstoječe uprave, saj je njihov prevladujoč motiv seveda prikrivanje lastnih napak v preteklosti. V državnih bankah naj zato vlada najprej zamenja nadzorne svete, ki morajo nato imenovati nove uprave, izbrane iz mednarodnega nabora bančnih menedžerjev.

V prvi vrsti je treba funkcionalno ločiti lombardne kredite od ostalih slabih kreditov. Prvi so bili zavarovani z vrednostnimi papirji, kar pomeni, da so bila ta zavarovanja zaradi borznega balona močno prevrednotena, obenem pa ni mogoče pričakovati hitre korekcije vrednosti navgor. Če se tovrstni krediti ne odplačujejo, velja resno razmisliti o njihovem takojšnjem odpisu v breme kapitala. Poleg zmanjšanja tveganosti aktive s tem dosežemo tudi, da banke ne bodo več talci velikih dolžnikov in praktično prisiljene v odloge poravnavanja ali refinanciranja obveznosti, ki smo jim priča v zadnjem času. Hkrati pa prav zaradi tega mala in srednja podjetja ne pridejo do nujnih kreditov za tekoče poslovanje in s tem nosijo celotno breme kreditnega krča. Za ostale problematične naložbe je prek strokovne analize potrebno določiti njihovo vrednost in s tem okvirne cene morebitnih odkupov s strani SB.

V zameno za odpisane slabe terjatve SB poslovni banki zagotovi dodaten kapital v obliki izdanih državnih obveznic. SB pa v poslovnih bankah v zameno dobi prednostne delnice z minimalno (npr. 10%) donosnostjo.  Na ta način bomo davkoplačevalci vedeli, kaj od bank dobimo za našo pomoč, politika pa ne bo imela možnosti dodatnega vpliva na poslovanje teh bank. Zaželeno bi bilo, da pri dokapitalizaciji sodelujejo tudi zasebni delničarji bank, ki so upravičeni do navadnih delnic. Zelo pomembna mora biti omejitev, da banke, ki bodo deležne odkupa slabih terjatev s strani SB ne bodo več financirala podjetij, do katerih ima SB terjatve.

Eno leto pobjavi se ni zgodilo nič, razen, da so tedanji minister za finance France Križanič, še vedno aktualni guverner Banke Slovenije Marko Kranjec, že zdavnaj nekdanji predsednik uprave NLB Draško Veselinovič ter plejada najbolj uglednih slovenskih bančnikov in akademskih ekonomistov kot v en glas ponavljali, da pri nas slaba banka ni potrebna in da so banke v odlični kondiciji. Marko Kranjec se je celo zelo slikovito izrazil, da je “slaba banka slaba ideja“. To vsesplošno zanikanje problema je potekalo orkestrirano kljub dejstvu, da so v ZDA (program TARP) in v Nemčiji (mehanizem SPV) prav tedaj in na prav takšen način reševali slabe terjatve bank.

No, kljub popolnemu zanikanju problema in tiščanju glave v pesek, se je situacija dramatično poslabševala, kreditni krč je z vso močjo udaril po slovenskem gospodarstvu in slovenski BDP je v letu 2009 upadel za 8.1%, kar je dvakrat močneje od povprečja držav evro območja. Zato sem leto dni kasneje (februarja 2010) v Financah poskusil še enkrat ter javnosti in politikom poskusil razložiti, kako so koncept slabe banke uporabili Švedi v 1990. letih in kako deluje ameriški program TARP. Ponovno sem predlagal naj država ustanovi slabo banko:

No, po tem predlogu [iz februarja 2009] se, po pričakovanju, ni zgodilo nič. Država se sanacije bančnega sistema ni sistematično lotila. Zadovoljila se je z dajanjem kratkoročnih depozitov bankam in oblikovanjem jamstvene sheme. Oboje je bilo neuspešno. Na podlagi kratkoročnih depozitov ni mogoče dajati dolgoročnih kreditov. Stopnja rasti kreditiranja gospodarstva lani pri nas je bila negativna, jamstvena shema je bila izkoriščena zgolj 22-odstotno, BDP je pri nas upadel za dobrih 8%, dvakrat več od povprečja EU. Zaradi neaktivnosti vlade pri sanaciji bank nismo dobili samo zombijevskih bank, dobili smo tudi zombijevsko gospodarstvo.

Glede na zadnje predloge jamstvene sheme 2.0 in dokapitalizacije NLB v višini 250 mio evrov je očitno, da želi slovenska vlada v nasprotju z drugimi razvitimi državami s to neučinkovito politiko še nadaljevati in tako še podaljševati agonijo gospodarstva. Vendar s tem ne bo ničesar rešila, kriza ne bo šla kar sama mimo in banke ne bodo kar same od sebe ozdravele. Kot sem pisal že zadnjič, država z novo jamstveno shemo samo priznava, da bančni sektor ne deluje in zato aktivira Slovensko izvozno družbo, ki ni prava banka.

Rešitev za slovenske banke mora biti sistemska. Vlada mora od NLB in od ostalih bank preprosto odkupiti slabe kredite po tržni ceni. Slovenski bančni sektor je okužen predvsem s krediti do holdinških družb (prevzemi in menedžerski prevzemi) in do gradbenega sektorja. Ni natančne ocene o tem, koliko je od tega zelo slabih in potencialno slabih kreditov. Po ocenah bančnih poznavalcev naj bi bilo teh danes za okrog 3 do 4 milijarde evrov, torej med 8 in 11% BDP. Po vzoru Švedske in ZDA bi morala slovenska država oblikovati sklad za sanacijo bank, ki ga lahko imenujemo tudi slaba banka ali karkoli z lepše zvenečim imenom. Ta sklad bi moral imeti dva podprograma, enega za odkupovanje kreditov holdinških družb in drugega za odkupovanje kreditov gradbenih podjetij. Država bi v prvem koraku z izdajo državnih obveznic zagotovila sredstva denimo v višini 2 milijard evrov, ki bi jih nato v štirih javnih razpisih namenila bankam za odkup njihovih slabih kreditov. Po potrebi bi ta sredstva kasneje v primeru realizacije tveganj predvsem v gradbenem sektorju še povečala. Banke bi v zameno za svež kapital morale državi izdati prednostne delnice, s katerimi bi si država zagotovila, da bo kasneje ta javni dolg lahko tudi poplačala ob prodaji teh kapitalskih deležev v bankah. Prvi vir za poplačilo bo seveda prodaja sredstev, s katerimi so odkupljeni krediti zavarovani, torej kapitalski deleži pri holdinških kreditih ter nepremičnine pri gradbenih kreditih. Tukaj se seveda postavi vprašanje realnega vrednotenja odkupljenih slabih kreditov. Osnovno načelo pa bi moralo biti, da je zgornja cena lahko enaka največ nominalni vrednosti kreditov, zmanjšanih za vrednost oblikovanih slabitev in rezervacij.

Tudi po tem predlogu se ni zgodilo nič, kreditna aktivnost bank, predvsem tistih v neposredni in posredni državni lasti, je še bolj upadla zaradi stalnega slabšanja kreditnega portfelja. Zato danes ponovno predlagam ustanovitev slabe banke. Za ustanovitev slabe banke v Sloveniji je sicer že zelo pozno, saj bi bilo to treba narediti v začetku leta 2009, ko je bil obseg slabih terjatev v slovenskih bankah še relativno nizek. Danes bo ta mehanizem veliko dražji in bolj tvegan za davkoplačevalce. Slaba banka naj bi delovala po naslednjih načelih:

1. Model slabe banke: Obstajajo različni modeli slabih bank. Švedski model iz 1990. let je za vsako kritično banko oblikoval svojo slabo banko, podoben je nemški model SPV. ZDA pa so oblikovale enoten model TARP, ki je odkupoval slabe terjatve od vseh finančnih institucij (bank in zavarovalnic).
   V Sloveniji je smiselno oblikovati enovito slabo banko, ki bi odkupovala slabe terjatve  od vseh bank. To pomeni, da bi banke prenesle na slabo banko svoje slabe terjatve (kredite, naložbe), v zameno pa bi dobile obveznice, ki bi jih izdala slaba banka, zanje pa bi jamčila država (RS). Hkrati pa bi banke morale izdati in na slabo banko prenesti prednostne delnice brez glasovalne pravice. To bi državi načeloma omogočilo, da lahko participira pri morebitnem dobičku očiščenih bank oziroma se poplača v primeru morebitnega bankrota in likvidacije banke, ki je dobila državna sredstva. Hkrati je bankam treba dati možnost, da morebiti odkupijo nazaj prenešene slabe terjatve, vendar povečane za določen odstotek dobička (denimo v obliki 10% zahtevane letne donosnosti).
2. Katere slabe terjatve prenesti na slabo banko? Na slabo banko bi bilo treba prenesti glavnino slabih, non-performing terjatev, to pomeni non-performing kreditov gospodinjstvom in podjetjem, ki jih ta niso sposobna odplačevati ali za katere banke ocenijo, da je njihova verjetnost odplačila nizka. Hkrati s tem pa se na slabo banko prenesejo seveda tudi upravičenja iz naslova non-performing kreditov (zastavljeni fizični in kapitalski deleži, vrednostni papirji itd.).
   Za prenos teh slabih terjatev na slabo banko je treba določiti nek presečni datum – denimo samo slabe terjatve, ki so jih banke ustvarile pred 1.1.2009.
3. Vrednotenje slabih terjatev: Možno je več različnih modelov vrednotenja slabih terjatev. ZDA so v primeru programa TARP uporabile metode obrnjene avkcije, torej da državni sklad od bank odkupi terjatve po najnižji ponujeni ceni. Prednost je v tem, da banke, ki se želijo znebiti slabih terjatev, na avkciji ponudijo nižjo zahtevano ceno, da bi sploh lahko prodale slabe terjatve. Nemški model SPV pa predvideva odkup slabih terjatev po ceni 90% knjigovodske vrednosti. To je sicer veliko dražje za slabo banko (in davkoplačevalce), prednost pa je v tem, da se kapitalske zahteve bank zaradi tega manj povečajo.
   Pri nas je smiselno uporabiti model obrnjene avkcije ob hkratnem pogoju, da cena odkupa ne sme preseči povprečnega  količnika med knjigovodsko in tržno vrednostjo za istovrstne prodaje v EU. To v praksi pomeni, da če je za kredite do gradbincev v EU takšno razmerje denimo 0.3 glede na knjigovodsko vrednost, potem tudi pri nas terjatev do gradbincev ne bi smeli prodati po višji vrednosti od 30% knjigovodske vrednosti.
4. Upravljalec slabe banke: Upravljalca te slabe banke (sklada) je treba nujno najti v tujini, nikakor to ne sme biti neka domača paradržavna agencija. Mnoge investicijske banke so zaintereisrane za upravljanje takšnih skladov. Seveda pa mora biti pri upravljanju teh sredstev tak sklad avtonomen. Osnovne zahteve države do upravljalca morajo biti, da najkasneje v roku 5 let odproda vse slabe tejatve in kapitalska upravičenja, prenešena na sklad in da iztrži zanje najvišjo tržno vrednost.
   Hkrati mora ta sklad v roku 5 let prodati tudi prednostne delnice (brez glasovalne pravice) v bankah, ki so prenesle sredstva na slabo banko.
   Sklad bi moral s prodajami slabih terjatev, kapitalskih deležev in prednostnih delnic v bankah v celoti pokriti vrednost sredstev (izdanih obveznic), ki jih je država namenila za slabo banko. Idealno bi lahko ustvaril tudi dobiček, kot denimo ameriški TARP, iz naslova dividend v očiščenih bank.
5. Trajanje bančne sanacije: Celotnega procesa sanacije bančnega sistema prek slabe banke ni moghoče izvesti brez sodelovanja zasebnega sektorja, ki bi odkupoval slabe terjatve in kapitalske deleže. Če bo prišlo do stabilizacije evro območja, se bo kmalu tudi poslovna klima izboljšala, kar pomeni, da se bo povečal interes finančnih in drugih naložbenikov za nakup terjatev, kapitalskih deležev ter prednostnih delnic v bankah. Slejkoprej bo do tega prišlo, zagotovo pa najkasneje v roku 3-5 let, kar pomeni, da lahko slaba banka v roku 5 let realistično opravi svoje poslanstvo.

Verjamem, da se bo sedanja vlada bolj resno kot prejšnja lotila tega projekta sanacije slovenskega bančnega sistema. Nisem pa prav zelo prepričan, da bo pri tem tudi vztrajna in da bo korektno opravila nalogo. Za pričakovati je, da bo največ zapletov (1) glede upravljalca slabe banke, kjer bo vlada najverjetneje hotela proces voditi prek neke paradržavne agencije, ki bo neodvisna samo na papirju, predvsem pa bo politično motivirana in s tem neučinkovita pri svojem delovanju, ter (2) glede procesa odprodaj slabih terjatev, kapitalskih deležev in deležev v poslovnih bankah. Prav pri slednjem se ob tem, če bo slabo banko upravljala paradržavna agencija, obeta pravo lovišče za strankarske finančne mahinacije in korupcijo. Bojim se, da se bo na koncu ves koncept slabe banke na koncu izrodil v veliko korupcijo. Predpogoj, da do tega ne pride, je prenos upravljanja slabe banke na tujega upravljalca.