Panika na finančnih trgih ter mrzlično sestankovanje tehnokratov na relaciji Frankfurt – Bruselj po grški politični pat poziciji izdaja videz, da je situacija zelo resna. Dramatična. Pa vendarle gre pri tej grški zgodbi morda bolj za dajanje vtisa dramatičnosti kot pa za resnično dramo. Naj povem že na začetku, verjetnost za grški odhod iz evra je minimalna. Ni pa seveda povsem neverjetna. *

EU je od svojega nastanka naprej nagnjena k dramatiziranju, k nočnim sejam in rešitvam sekundo pred polnočjo. Ali tik pred jutrom. Ki pa se vseeno vedno zgodijo in vedno se najde vseevropsko politično soglasje za na koncu zelo obrušeno in zelo, zelo kompromisno rešitev. Če pa en evropski politični vrh slučajno propade, pa se že čez nekaj časa najde nova, še bolj kompromisna rešitev, ki pa nato dobi tisto želeno vseevropsko politično soglasje. Najmanjši skupni imenovalec je sinonim za EU.

Nič drugače ni – in verjamem, da tudi ne bo – v tej grški drami. V igri je ogromno denarja na obeh straneh in obe strani imata preveč za izgubiti, da bi si to lahko – lahkotno – privoščile. Poglejmo, kakšen je vložek EU kot celote. Ocene evropskih tehnokratov iz začetka tedna kažejo, da bi z odhodom Grčije EU lahko izgubila okrog 500 milijard evrov. Grčija dolguje ogromno denarja evropskim institucijam ter sami EU in Mednarodnemu denarnemu skladu. ECB ima v svojem portfelju veliko količino grških državnih obveznic. Izgube ECB bi z odhodom Grčije in posledičnim odpisom grških dolgov povsem izbrisale kapitalske rezerve ECB in preostale članice evro območja bi jih morale nadoknaditi. Grški odhod pa bi nato povečal pritisk na ostale šibkejše države – Španijo, Portugalsko in Italijo – kar pa bi stroške rabitja evro območja povečalo na neobvladljivo raven. Posledično lahko tudi v obliki razpada same EU ter njenega temelja, to je carinske unije. S tem pa bi največ izgubila Nemčija, ki ima velik trgovinski presežek z ostalimi državami EU. Nemško gospodarstvo potrebuje prosto trgovino z Evropo.

Kaj pa Grčija? Lahkotne izjave voditeljev radikalne levice, zbrane v in okrog Syrize, da ne morejo podpreti dosedanjih zavez Grčije glede potrebnega varčevanja in strukturnih reform, so preveč lahkotne, da bi jih lahko jemali resno. Kajti Grčiji z odhodom iz evro območja grozi huda gospodarska kriza. Ugledni grški ekonomist Yannis Stournaras posledice grškega odhoda opisuje kot velik potres ali jedrsko eksplozijo za državo: “Ne bo nobenega življenja več. Življenje se bo začelo iz nič.”

In to ni zelo veliko pretiravanje. Kajti z odhodom iz evra Grčiji najprej sledi velik naval na banke ter odliv gotovine in depozitov bodisi v nogavice bodisi v tujino. Grška centralna banka bi morala državljane presenetiti z uvedbo nove drahme. Morala bi imeti natisnjeno dovoljšnjo količino drahem in nato čez noč zamenjati valuto ter konvertirati vse evrske depozite v drahme. Kar pa glede na zahtevnost operacije in glede na špekulacije ni prav verjetno. Varčevalci in investitorji bodo želeli imeti na varnem svoje evre ter preprečiti njihovo razvrednotenje s konverzijo v drahme. Naval na grške banke v času te politične nestabilnosti, ko grški politiki še (kot da) ne vedo, kaj bi, tako ni povsem izključen. Nasprotno.

Druga težava je podražitev uvoza, ki bi sledila devalvaciji drahme ter vpliv na inflacijo. Oboje bo še dodatno poslabšalo življenjski standard in blaginjo prebivalstva, ki jim bo že prej devalvacija drahme popolnoma razvrednotila njihove prihranke in finančno premoženje. Tretja težava so pogodbe, ki jih imajo grške banke in podjetja s tujimi subjekti ter valutna klavzula. Sledila bodo leta pravnih sporov o pravi vrednosti obveznosti – v evrih ali drahmah – do tujih subjektov.

In četrtič, perspektive za gospodarko rast po začetnem gospodarskem kolapsu so mizerne. Na domačem trgu veliko spodbud zaradi obubožanih gospodinjstev ter bankrotirane države ne bo, rast izvoznega povpraševanja pa kljub devalvaciji drahme ne bo mogla imeti večjih razsežnosti. Ker pač Grčija izvaža zelo malo industrijskih proizvodov, večinoma sadje, zelenjavo in olivno olje, pa še te velikokrat posredno prek italijanskih podjetij. Zelo povečan priliv tujih turistov zaradi cenejših aranžmajev pa ima omejen doseg. Grčiji po odhodu iz evra grozi dolga in mučna gospodarska depresija, velika brezposelnost in visoka inflacija. Temu pa povečana politična nestabilnost.

Odpoved evru za Grčijo pomeni gospodarski samomor, za EU pa – po optimistični varianti – komajda obvladljivo težavo. Obe strani se tega dobro zavedata, zato je prostovoljni odhod Grčije malo verjeten. Vanj pa je v EU tudi nihče ne bo silil.

V grški drami gre za igro, kjer obe strani taktizirata. Pri čemer pa Grčija sama po sebi niti ni pravi naslovnik igre. Grška drama je bila do sedaj pomembna za discipliniranje ostalih držav. Na ta način je Nemčija ostale države “prepričala” v podpis fiskalnega pakta in k zavezam k proračunskemu vačevanju. To se v stripovski literaturi imenuje “metoda nežnega prepričevanja” (tisti, ki ste brali Taličnega Toma v hrvaščini, boste razumeli, zakaj). Zdaj, ko smo prišli na rob prepada, ko so novi grški politični voditelji začeli igrati poker malce bolj zares, se bo omehčala Angela Merkel. Ne zaradi Grčije, pač pa zaradi ostalih članic EU.

Ta teden je Merklova svoje mehčanje že nakazala v izjavah, kjer daje poudarek rasti pred varčevanjem: “Toda jasno je tudi, da bolj kot rastem, lažje odplačujem dolgove in zaradi tega potrebujemo vzdržno rast”. Poliranje političnih izjav ob obisku novega francoskega predsednika Francoisa Hollandeja v Berlinu kažejo, v katero smer se bo obrnil politekonomski kurs Bruslja v naslednjih tednih. Treba je le še zaščititi obraze politikov. Merklove in Hollandeja.

Fiskalni pakt formalno ne bo omehčan, pač pa bo interpretacija roka, do katerega morajo države konsolidirati svoje javne finance, postala nekoliko bolj ohlapna. Srednji rok lahko pomeni leto ali dve, lahko pa tudi 5 let ali več. Podobno ohlapnejše bo interpretiranje namenov, za katere se države – kljub varčevanju –  smejo zadolževati. Zadolževanju za tekočo porabo, denimo plače javnem sektorju, v Bruslju ne bodo gledali skozi prste, zadolževanju za javne investicije in s tem za zagon gospodarske aktivnosti pa prav gotovo. Še več, lahko pričakujemo tudi kakšno novo ali okrepljeno “evropsko iniciativo” za spodbujanje investicij v transportno infrastrukturo, spodbujanje razvoja majhnih in srednjih podjetij ter naložb v obnovljive vire energije.

Samo z radikalnim varčevanjem ni še nobena država spodbudila gospodarske rasti. Vzporedno z varčevanjem potrebujemo v času šibkega agregatnega povpraševanja tudi zajetno injekcijo keynesianskih spodbud za rast. To je bilo Angeli Markel jasno že na samem začetku. Nemčija je keynesianske spodbude sama tudi izdatno uporabljala (od ekoloških avtomobilskih subvencij do investicij v javno infrastrukturo).  Toda najprej je morala doseči, da nemški davkoplačevalci ne bodo garantirali za neodgovorno obnašanje južnih evropskih držav. Tudi Slovenije. Zdaj jim lahko stopi nasproti in dovoli tudi nekaj “koristnega” javnega zadolževanja.

* V izvirniku objavljeno v Finance Weekend