Varčevalna paralaksa oziroma nerazsodnost kritikov fiskalnega pravila

Igor Masten

Osrednja ekonomska diskusija v Sloveniji je varčevanje države. Pri tem imamo na eni strani tiste, ki trdijo, da je to absolutno nujen proces. Na drugem polu so opozorila, da je to pogubno za razvoj, saj bo fiskalna restrikcija pahnila že tako šibko gospodarstvo še globlje v recesijo in problema prekomerne zadolženosti ne bo rešila. Najbolj zavzeti pribijejo, da k tej gospodarski katastrofi vodi ravno podpis evropskega fiskalnega pakta in vnos trdnih fiskalnih pravil v ustavo. *Podobne diskusije potekajo tudi v tujini. Poglejmo samo diskusijo v predsedniški volilni kampanji v Franciji ter dogajanje, ki je pripeljalo do sicer provarčevalne nizozemske vlade. V potrditev zmotnosti napovedanih varčevalnih ukrepov, predvsem pa ustavnih sprememb, pri nas ne manjka sklicevanja na ugledne ekonomiste, med njimi tudi na Nobelovce kot sta Krugman in Stiglitz, ki opozarjajo, da Evropa s strogo proračunsko politiko dela velike napake. Žal je pri tem največ „zelo počez“ govorjenja, kar tudi ne preseneča, saj je večina domačih akademskih komentatorjev, za razliko od tujih, predvsem domačijsko politično in ne mednarodno akademsko profiliranih. Gre torej za tipično paralakso, ko na Slovenijo v mednarodnem dogajanju gledajo svojega zornega kota in ga pomotoma enačijo z zornim kotom tujih mislecev.

Najprej je potrebno poudariti, da gre pri tujih akademskih pozivih k drugačni fiskalni politiki v Evropski uniji v prvi vrsti za oblikovanje „vseevropskega pristopa“ k reševanju krize in ne za odmik od politike javno finančne vzdržnosti nasploh. Kdor natačno bere Krugmana, bo videl, da je srž argumenta v tem, da države kot so Španija, Portugalska, Italija, Grčija (in Slovenija) individualno gledano nimajo druge izbire kot izvrševati  varčevalne ukrepe. Sicer jih pribitki na njihov dolg, ki jim jih zaračunavajo mednarodni finančni investitorji, lahko hitro potisnejo v bankrot. Vendar individualna prizadevanja, v kolikor bodo pripeljala do poglabljanj recesije, lahko vodijo ravno v tisto, kar cilj EU ne bi smel biti. Obrat v procesu ekonomske integracije, ekonomski in politični izolacionizem, vzpon desnega in levega političnega ekstremizma in s tem razpad tako EMU kot EU. Poziv h koordinirani EU rešitvi se zdi logična in očitna. Nikakor pa ni jasno, niti onstran Atlantika, kako to narediti. Vendar o tem več v nadaljevanju.

Povedano se tiče vprašanja kratkoročnih ukrepov za umiritev evropske dolžniške krize. Tega ne gre mešati z vprašanjem naravnanosti fiskalnega pakta, ki je edini koordiniran ukrep EU do sedaj. Pakt postavlja dolgoročno sidro, ki v ničemer ne omejuje iskanja rešitve trenutnih težav. Izkušnje držav, ki fiskalno pravilo dosledno uporabljajo še iz predkriznih časov (Švedska na prvem mestu, pa tudi Švica), kažejo, da jim je ravno to omogočilo relativno blag prehod prek krize. Nizka zadolženost je omogočila aktivacijo celotnega fiskalnega potenciala v krizi, s tem stabilizacijo ekonomske aktivnosti in posledično blažjo recesijo ter nižje proračunske deficite kot drugod. Zato tisti, ki trenutni problem učinkov varčevalnih programov po Evropi povezujejo z uvajanjem fiskalnega pravila, samega koncepta fiskalnega pravila enostavno ne razumejo. Naj zgolj kot primer navedem, da bi fiskalno pravilo Sloveniji v 2012 omogočilo ravno tak deficit, kot ga predvideva vlada (3% BDP). Če bi imeli naš javni dolg na predkrizni ravni, pa skoraj dvakrat manjšega. Omenjene dobre prakse s fiskalnim pravilom torej jasno kažejo, da je problem varčevalnih ukrepov danes problem slabe fiskalne politike v preteklosti in ne fiskalnega pravila.

Kot dodatno ilustracijo naj navedem zmotno prepričanje, da politiko fiskalnega stiskanja v EU počez diktira Nemčija. Z vznikom evropske dolžniške krize v 2010 se je stopnja rasti državnega trošenja v Evro območju res pričela zniževati in v 2011 postala negativna. Vendar se je še bolj znižala v ZDA, kjer debate o fiskalnem paktu ni. Problem fiskalnega krčenja tako ni zgolj problem pomanjkljive evropske koordinacije, temveč, če sploh, pomanjkljive globalne koordinacije ekonomskih politik. Kje je v tej zgodbi Nemčija? Stopnjo rasti državnega trošenja je sicer znižala, vendar jo tudi v 2011 ohranja pozitivno. Je torej država, katere fiskalna politika v krizi vseeno deluje bolj stabilizacijsko kot v državah, ki Nemčijo kritizirajo.

Omenil sem, da je potreba po koordinirani EU rešitvi na dlani. Vendar istočasno ne verjamem, da je politično možna. Tako bo individualna fiskalna konsolidacija držav EU edina možnost, z vsemi negotovimi posledicami. Za razlago poglejmo primer ZDA.

ZDA so prava denarna in fiskalna unija. Med njihovimi zveznimi državami najdemo primere kot so evropska Grčija, Portugalska in Italija. So takšne, ki so do zveznega proračuna tekom dolgih let nakopičile deficite reda velikosti (glede na BDP) grškega javnega dolga.  Imamo primer Kalifornije, ki je – podobno kot v Evropi Italija – gospodarstvo z mnogimi propulzivnimi gospodarskimi jedri, vendar slabimi javnimi financami. Vendar je nad vsem tem ena zvezna zakladnica in ena centralna banka z enotnimi ekonomskimi politikami. Ta tvorba je obstajala preden so se nakopičila omenjena ekonomska neravnovesja. V zgodovini so današnje ZDA nastale s širitvijo relativno ozke in homogene politične tvorbe na območja brez suverenih držav. Zato je tam tudi sprejemljivo, da so določene države, ki stalno prejemajo transfere iz zveznega proračuna, in države, ki vanj več vplačajo, kot iz njega dobijo.

V Evropi je drugače. EMU je cilj stoletja in pol prizadevanj oblikovati monetarno unijo suverenih držav. Fiskalne unije ni, in sicer prav zaradi problematiziranja vprašanja suverenosti. Rešitev na ravni EU, ki se ponuja onstran Atlantika, paradoksalno, zahteva prenos suverenosti na nadnacionalno raven, kar je točno tisto, kar kritiki očitajo evropskemu fiskalnemu paktu. Vendar ne le to. Rešitev bi pomenila tudi sprejem dejstva, da bi v fiskalni uniji Evrope določene države trajno dobivale transferje (Jug), druge pa izgubljale (Sever). To pa je politično nesprejemljivo. Zato tudi Evropska centralna banka ni in ne bo uporabila bazuke, t.j. možnosti neomejenega nakupa vseh državnih papirjev. Ker bi se s tem od potenciala ECB imele nadpovprečne koristi šibke države in elektoratu varčnih držav politika tega ne bo uspela nikoli „prodati“.

Kje je Slovenija v tej zgodbi? Ta trenutek bi s fiskalno unijo izgubili, ne pridobili. Lepo bi bilo, ko bi našim obveznicam neomejeno podporo dala ECB. Vendar ne, če je to del velikega paketa nakupov obveznic prekomerno zadolženih držav, ki lahko v primeru bankrota le-teh, končajo v inflacijski epizodi. Zato je ureditev javnih financ najboljša opcija predvsem zaradi nas samih in ne problema koordinacije EU. Pa še relativno neboleča v primerjavi z ukrepi ekscesno zadolženih držav. Kar pa ne izključuje dejstva, da se bomo predali valu ekstremizma po Evropi in v tem procesu zašli v hudo politično krizo. Poglejte le primer Nizozemske. Varčna država, ki je v krizi stala ob boku Nemčiji. V proračunu bi morala narediti ukrepe, ki so relativno neboleči. In vendar so ostali brez vlade.

* Izvirno objavljeno v Dnevniku.

%d bloggers like this: