Spodaj je zelo dobra razlaga, zakaj se je Trump spustil v avanturo v Venezueli, zakaj si želi pridobiti kontrolo nad ostalimi južnoameriškimi državami in zakaj prav zdaj z Izraelom režira “demonstracije proti oblasti” v Iranu z namenom iskanja opravičila za nasilno spremembo režima od zunaj. Bolj kot vsega drugega se ZDA bojijo dedolarizacije. Zato želijo kontrole nad globalno trgovino s surovinami in energenti – želijo, da se prodajajo v dolarjih. Dokler se prodajajo v dolarjih, obstaja povpraševanje po ameriških obveznicah. Ko to usahne, gredo obrestne mere navzgor, vskočiti mora Fed, da nadomesti izpadlo povpraševanje, toda s tem povečuje likvidnost v gospodarstvu, kar lahko pod določenimi pogoji vodi do porasta inflacije. Seveda ima Trump še dodatne motive v Venezueli in Iranu, saj želi Kitajski omejiti dostop do energentov oziroma imeti v rokah karte za izsiljevanje.

Trump se je v Venezueli zakockal. Kljub navidezno lahki zmagi tam nima dobrih kart. Prvič, prejšnji konec tedna je dobil košarico od ameriških naftnih podjetij, ki bi v izkoriščanje venezuelske težke nafte (primerne za proizvodnjo asfalta) morali investirati najmanj okrog 100 milijard dolarjev. Toda, kot je povedal direktor Exxona, Venezuela je trenutno “neinvestljiva” – tveganja za investicije so prevelika glede na donose. Glavno tveganje je, da bo po Trumpovem mandatu in umiku ameriške grožnje ponovno prišlo do nacionalizacije.

In drugič, Kitajska je v Venezuelo že investirala, okrog 60 milijard dolarjev v naftno in pristaniško infrastrukturo in bo seveda želela ta svoj vložek dobiti poplačan – v skladu s pogodbami – v obliki nafte in mimo dolarjev. Če ji bo Trump nagajal, bo Kitajska svoje dosegla prek mednarodne arbitraže, še pred tem pa z zaustavitvijo izvoza kritičnih materialov v ZDA. S slednjim pa se Trump ne upa igrati.

Toda pustimo ob strani, da se je v Venezueli Trump zakockal. Njegov bistveno večji problem je, da je  prepozen. Ne samo v Venezueli, ne samo v Latinski Ameriki, pač pa tudi v Afriki, Aziji, Iranu in Rusiji. Kitajska je v zadnjih treh desetletjih zakupila večino ključnih surovin v svetu, strateških in kritičnih materialov, pomembnih za zelene in digitalne tehnologije prihodnosti. Hkrati je prek Belt & Road iniciative investirala v infrastrukturo, dolgoročno zakupila velike količine energentov in hrane – in ta trgovina se pospešeno preusmerja iz dolarjev v juane. Glede na to, da je Kitajska največji trgovinski partner velike večine držav na svetu, je trgovina v juanih logična. Kitajska pa se iz ameriških obveznic pospešeno umika v zlato. Trump tega trenda ne more preobrniti. Preveč je masiven. In preveč močnega in inteligentnega nasprotnika ima.

Nadaljujte z branjem→

Lahko ga doseže, na dobri poti je, le še industrijsko in kmetijsko proizvodnjo dokončno zapre, pa bo dosegla cilj glede izpustov.

Cilj dosežen, ljudje brez služb in hrane.

Ameriško posredovanje v Venezueli je treba razumeti ne kot izoliran eksces ali kaprico ameriškega predsednika, temveč kot del širše geopolitične prerazporeditve sveta. Eden ključnih motivov Trumpove administracije je bil omejevanje kitajskega vpliva – ne toliko zaradi neposredne energetske odvisnosti Kitajske od venezuelske nafte, temveč zaradi simbolnega in strateškega pomena Venezuele kot kitajskega oporišča v zahodni hemisferi. Intervencija je bila signal: Zahodna polobla je ponovno ameriška interesna sfera, v katero drugi nimajo kaj posegati.

Pred dnevi je na spletu zaokrožila slika karte, ki svet deli med ameriško, rusko in kitajsko interesno območje. Karikatura, ki je blizu nove realnosti.

Svet se približuje novi, neformalni delitvi interesnih območij – neke vrste Jalti 2, le da tokrat brez formalnih pogodb, brez ideološke koherence in brez institucij, ki bi tak red stabilizirale. ZDA, Rusija in Kitajska vsaka zase vse bolj jasno definirajo območja, kjer uveljavljajo surovo moč, medtem ko drugod sprejemajo umik ali pasivnost.

Nadaljujte z branjem→

Predvolilne ankete v zadnjega pol leta kažejo na sistematično vodstvo SDS (22-24 %) pred Svobodo (16 – 18 %), medtem ko se tretja najbolj priljubljena stranka komajda približa 7 %, ostale pa se gibljejo okrog parlamentarnega praga.

Toda če predvolilne ankete v Sloveniji pogosto beremo kot “kdo vodi”, je to v resnici le manjši del zgodbe. Ključni del se začne šele, ko deleže podpore pretvorimo v sedeže po D’Hondtovi metodi in upoštevamo prag 4 %. Takrat postane jasno, da se volitve leta 2026 lahko odločijo manj na ideologiji in bolj na vprašanju glede volilne udeležbe.

Zgodovinski podatki o državnozborskih volitvah kažejo, da višja udeležba običajno sovpada z močnejšimi levosredinskimi / liberalnimi mobilizacijami (npr. 1996, 2000 in 2022), medtem ko nižja udeležba relativno krepi disciplinirane baze (SDS 2004, 2018) in koncentrira sedeže pri največjih strankah (SD 2008; PS 2011).

Analiza treh scenarijev – nizke, zmerne in visoke udeležbe – pokaže, da udeležba vpliva na politični izid na dva načina. Prvič, spremeni razmerje moči med bloki (desno vs levosredinsko). Drugič, vpliva na to, koliko manjših strank prestopi prag in s tem razprši ali koncentrira sedeže.

Volilna udeležba deluje kot sistemski vzvod, ki nagrajuje en politični blok in kaznuje drugega.

Tabela 1: Sestava parlamenta po scenarijih volilne udeležbe (D’Hondt)

Nizka udeležba vodi v koncentracijo moči

Ob nizki udeležbi iz parlamenta izpadeta Levica in Resni.ca kot posledice demobilizacije sredinskih volivcev. To vodi v koncentracijo sedežev pri največji stranki. SDS v tem scenariju lahko doseže tudi 40 sedežev. Že koalicija SDS–NSi lahko preseže 46 glasov, koalicija še z Demokrati pa že udobnih 59 glasov.

Graf 2 (sestava parlamenta) kaže rumeno dominanco SDS in rumeno-modro-črno večino desnosredinskega bloka.

V primeru zmerne udeležbe – torej današnjega trenda – se Levica in Resni.ca ohranita tik nad pragom. A kljub temu levosredinski blok ne doseže večine. Svoboda, SD in Levica zberejo skupaj le 37 sedežev. Tudi s stranko Resni.ca skupaj zberejo le 42 sedežev.

Samo visoka udeležba daje možnosti levi sredini

Graf 3 (koalicijska aritmetika) kaže, da šele pri visoki udeležbi levosredinski blok doseže 47 sedežev. Vendar je ta večina minimalna, notranje heterogena in strukturno nestabilna, sploh s stranko Resni.ca.

Analiza kaže, da bodo volitve 2026 v veliki meri odvisne od mobilizacije volivcev. Nizka in zmerna udeležba dajeta prednost desnosredinskemu bloku, visoka pa odpira prostor za levosredinsko koalicijo. Zato je za stranke na levi sredini mobilizacija volilcev eksistencialnega pomena, desna sredina pa lahko zgolj jaha na nezadovoljstvu nad obstoječo vlado.

____________

* Pripravljeno s pomočjo umetne inteligence, ki se seveda lahko moti 

Podcast o razumevanju vloge znanstvenih in razvojnih raziskav v luči razlik v razvojnih modelih med Evropo, ZDA in Kitajsko. Zakaj Kitajska in ZDA akcelerirata, Evropa pa vedno bolj zaostaja. Gosta voditelja Gorana Tenzeta v oddaji Pogled v znanost sva bila državni sekretar za znanost in inovacije na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Jure Gašparič in moja malenkost.

Spodnja slika je fenomenalna ilustracija absurdnosti nemške “zelene” energetske politike: z zaprtjem jedrskih elektrarn, s subvencioniranim prehodom na OVE vire vetra, sonca in biomase ter posledično večjim kurjenjem premoga in plina (ko veter in sonce “ne delata”, kar je velika večina časa v letu) vztrajajo pri zelo visokih izpustih CO2. Na drugi strani je Francija, ki skoraj 70 % elektrike proizvede v jedrskih elektrarnah in ima posledično izjemno nizke izpuste CO2.

Torej zakaj Nemci to počnejo sebi in okolju?!

Bine Kordež

Božičnica je bila konec preteklega leta verjetno ena najbolj pogosto uporabljenih besed v naši državi. Sredi septembra je vlada dokaj nepričakovano obvestila javnost o sprejetem sklepu Izhodišč o uvedbi obvezne pravice delavcev do izplačila 14. plače (božičnice). Kot lahko beremo takratni vladni sklep, je s to odločitvijo želela vlada zagotoviti vsem delavcem dodatni dohodek, ki bi pripomogel izboljšanju njihovega gmotnega položaja in zadovoljstva. Finančni minister je po seji vlade pojasnil, da to ni nagrada, ki jo dobi samo nekdo, temveč pravica, ki velja za vse.

Predlog ter kasnejši sprejem v parlamentu je bil seveda deležen ogromno pozornosti tako med ljudmi ter tudi težkih razprav na ekonomsko socialnem svetu (ESS). Tu soglasja niso dosegli, a predlog je bil vseeno sprejet in v večini podjetij decembra tudi realiziran.  

Načeloma naj bi takšne pomembne odločitve, ki posegajo v temeljno delitev ustvarjenega dohodka v državi (BDP ali skupaj ustvarjene dodane vrednosti), sprejemali s soglasjem vseh treh partnerjev ESS, torej vlade, sindikatov ter predstavnikov gospodarstva. Da bodo imeli delodajalci veliko zadržkov do te dodatne obremenitve podjetij, je bilo seveda pričakovano. Zato je najbrž finančni minister že ob predstavitvi vladnega sklepa izjavil, da bo pogoj za izplačilo “dovolj visoko soglasje med socialnimi partnerji”. Glede na sprejem obveznega izplačila božičnice kljub nasprotovanju delodajalcev lahko zato razumemo, da je bilo tisto “dovolj visoko” soglasje mišljeno kot strinjanje vsaj dveh strani, torej vlade in sindikatov.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je super animacija Simpsonovega paradoksa, ki ponazarja, kako lahko nepazljiva raba ali zloraba statistike vodi k zavajajočim rezultatom.

Zato od študentov vedno zahtevam: (1) da najprej oblikujejo zelo dober teoretski koncept (model) glede povezav med spremenljivkami, in (2) da si – preden se lotijo ekonometrije – najprej narišejo povezave med spremenljivkami modela. Kajti šele iz grafov se vidi, ali obstajajo in kakšne so prave oblike povezav, ali je treba podatke transformirati ter seveda ali so v podatkih outlierji, ki lahko povsem spremenijo koeficiente, če jih ne izločimo. Dobro vsebinsko poznavanje povezav, dobro poznavanje podatkov (kako so konstruirani) in intuicija so ključ kvalitetne analize.

Kratek odgovor: začasno ja, vendar le v primeru popolne militarizacije gospodarstva in dolge vojne, v normalnih časih pa seveda nikakor ne. Nemčija lahko delno pokriva izpad celotne civilne industrije – od kemične do elektro in avtomobilske – s preusmerjanjem javnih sredstev v vojaško industrijo. Toda 50 milijard EUR enkratnih naročil za orožje in vojaško opremo ne pride blizu izpada proizvodnje preostale, civilne industrije. Nemška industrijska proizvodnja je v prostem padu. Obseg industrijske proizvodnje Nemčije je bil leta 2025 v povprečju za 12 % nižji kot v povprečju leta 2019. Nemški obseg industrijske proizvodnje v letu 2024 je znašal 2,900 milijard EUR, 10 % padec pomeni 290 milijard EUR izpada. Torej s proizvodnjo tankov in raket v letu ali dveh (z naročilom v vrednosti 50 milijard EUR) ne samo, da ne moreš nadomestiti letnega izpada civilne industrije, saj vojaška naročila pokrijejo manj kot 10 % izpada skupne industrijske proizvodnje, pač pa delaš ogromno poglabjajočo se gospodarsko luknjo.

Nemška vlada se je namesto za reševanje osnovnega problema (visoke cene plina in električne energije zaradi vojne v UIkrajini in napačne energetske politike in izgubljanje tehnološke konkurenčnosti zaradi napačne industrijske politike) lotila blaženja simptomov: subvencije gospodarstvu zaradi visokih cen elektrike in javna naročila za orožje in vojaško opremo. Toda cene energije v Nemčiji so strukturno visoke in bodo trajno ostale visoke zaradi napačne energetske politike, orožje pa se bo proizvajalo le leto, dve ali tri. Civilna industrija bo tako še naprej hirala in dokončno shirala. Podjetij, ki so preselila proizvodnjo v tujino ni mogoče prav enostavno vrniti nazaj, izgubljenih delovnih mest pa (zaradi trajno izgubljenih kompetenc) sploh ne. Nemški gospodarski model, temelječ na industriji, je šel kaput. In tega še tako izrazit piarovski izlet v oboroževanje ne more zamaskirati.

Kako so lahko nemški politiki tako neumni?

Nadaljujte z branjem→

Ameriško ravnanje v zadnjem letu, kot je preimenovanje ministrstva za obrambo v ministrstvo za vojno in enormno povečanje vojaškega proračuna, in ki je dobilo pospešek z intervencijo v Venezueli in grožnjami o prevzemu Grenlandije in intervencijah v Kolumbiji in ostalih državah Latinske Amerike ter napovedanim izstopom iz 66 mednarodnih organizacij, res smrdi po dogajanju od leta 1933 naprej. Takrat je bila sicer ena druga nacija v tej vlogi militantne ekspanzije. Razlika je v tem, da je Hitlerjeva Nemčija želela Evropo prevzeti in nadzirati z vojaško okupacijo, medtem ko danes to ni več potrebno, ker ima hegemon druge vzvode nadzora (finančne, tehnološke), pri čemer z vojaško močjo oziroma grožnjo uporabe vojaške moči ostale države prisili v submisivnost.

Bernard Arnaud upravičeno pravi, da je vrag vzel šalo in da bi ostale države morale zgladiti medsebojne razlike, se poenotiti v enotno koalicijo, ki bi lahko združena in močna uspešno sankcionirala in učinkovito zaustavila militantnega ekspanzionista. Skupaj bi morale stopiti države EU, BRICS+ in ASEAN ter ostale voljne države Azije, Afrike in Latinske Amerike. V 1930-ih tega države niso bile sposobne in so s Hitlerjevo Nemčijo naivno sklepale enostranske dogovore o nenapadanju, ki jih je seveda kasneje Nemčija vse prekršila. Enostranski dogovori, kot kaže tudi izkušnja s carinsko vojno, zgolj šibijo moč posamičnih igralcev in krepijo moč močnejšega nasprotnika. Potreben je enoten, močan in odločen odgovor. Proti tako močni in agresivni sili se je mogoče zoperstaviti samo s še večjo silo oziroma kredibilno grožnjo resnih posledic v primeru (nadaljevanja) enostranske ekspanzije. Če tega politiki ostalih držav niso sposobni dojeti in izvesti, bodo vsi na izgubi. Tudi ti tisti, ki mislijo, da lahko to situacijo izkoristijo za lastne cile (Rusija v Ukrajini, Kitajska na Tajvanu, EU za pokoritev disidentskih držav).

Nadaljujte z branjem→