V Bruslju so ta teden sramežljivo sporočili, da je BDP v evrskem področju v tretjem četrtletju letos porasel za celih 0.1%. Ne vem, če sta opazili skromnost in sramežljivost ob tej izjavi za razliko od tiste v začetku septembra. Takrat so namreč zmagoslavno razglasili, da je 18-mesečne recesije v evro območju konec, saj je v drugem četrtletju evrsko gospodarstvo zraslo za 0.3%. Se mar evrsko gospodarstvo vrača v recesijo?

Še huje, pri predstavitvi podatkov o rasti BDP gre za tipično manipulacijo. Evrsko gospodarstvo je namreč še vedno v recesiji, iz recesije sploh še ni izšlo. Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija je danes ocenila predlog proračuna Slovenije in njeno ukrepanje za odpravo presežnega primanjkljaja. Mnoge je presenetilo zelo “blago” mnenje Bruslja glede ukrepanja Slovenije in drugih članic za odpravo presežnega primanjkljaja.

“Proračunski predlog Slovenije je v skladu s pravili, a manevrskega prostora ni; zdi se, da država letos učinkovito ukrepa za odpravo presežnega primanjkljaja … Po njihovih ocenah bomo v prihodnjem letu izpolnili priporočilo glede fiskalnega napora.” (Finance) Nadaljujte z branjem→

Moja vrnitev na kraj zločina. Pred dobrimi 20 leti, v času osamosvajanja Slovenije, sem pisal diplomo o tem, ali lahko majhne države gospodarsko preživijo. Kasneje še magisterij in knjigo, nato pa uspešno pozabil na vse skupaj. Do lani, ko so se Belgijci začeli spogledovati z dezintegracijo in so si zaželeli take analize. Danes je objavljen discussion paper.

Vzeli smo podatke za vseh 214 držav sveta za obdobje 50 let (1960 – 2010) in pogledali, ali in v kolikšni meri so majhne države drugačne od velikih. Natančneje, kakšna je premija, če si majhen. In lahko rečemo, kar pravi že naslov: Majhen si ful drugačen. Ne nujno boljši ali slabši, pač pa drugačen. Nadaljujte z branjem→

David C. Saha z Bruegla je pripravil dober povzetek debate zadnjih nekaj tednov o veljavnosti teorije racionalnih pričakovanj v ekonomiji.

Moj zelo kratek povzetek debate: ni konsenza med ekonomisti, se pa večinsko mnenje (sodelujočih v debati) nagiba v smer, da se po eni strani ljudje običajno odločajo na podlagi sedanjih informacij oziroma preteklosti (t.j. na podlagi adaptivnih oziroma naivnih pričakovanj) in se izogibajo kompleksnim optimizacijskim preračunom v glavi, ki jih zahteva predpostavka racionalnih pričakovanj, po drugi strani pa so pred njimi odločitve, ki zahtevajo bolj celovit razmislek. Ali drugače rečeno, kot pravi Chris Dillow, michiganski podatki o gibanju dejanske in napovedane (anketne) inflacije dajejo slutiti, da se v normalnih časih inflacijska pričakovanja oblikujejo na podlagi preprostega “backward looking” pravila palca, medtem ko v izjemnih časih ljudje pravilo palca zamenjajo za bolj kompleksne miselne procese. Nadaljujte z branjem→

Prvak opozicije in nekdanji predsednik vlade Janez Janša je danes spet poskrbel za “podžiganje” eksplozivnih medijskih novic, s tem ko je pozval vlado naj zaprosi za pomoč iz ESM sklada. Pri tem je seveda v njemu lastnem stilu poskrbel za dve diverziji. Prva diverzija je zanikanje samega sebe. Najprej je povedal, da naj bi Slovenija zaprosila za pomoč iz ESM sklada, ker je to ceneje, čeprav je že septembra letos povedal, da ta sklad sploh še ni operativen: * Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Je kaka rešitev?

Če pustimo ob strani slovenske kronične probleme s korupcijo, nedelovanjem sodstva, birokratskimi ovirami za gospodarstvo in pomanjkanjem razvojne vizije, je naš glavni problem ravno problem evroobmočja in je po svojem bistvu strukturne narave in jasno je, da prehod na zlati standard ni prava rešitev, temveč korak nazaj, saj bi ECB izgubila še tisto malo manevrskega prostora, ki ji jo uradni mandat dovoljuje. Nadaljujte z branjem→

Tole zgodbo moram deliti z vami. John Cochrane iz University of Chicago jo je res dobro napisal. Gre v bistvu za to, kako se je ekonomska teorija 35 let trudila, da bi ubila zelo preprosto intuicijo keynesianizma, ki sicer deluje, nima pa (mikro)ekonomske podlage (v hiper racionalnih posameznikih in hiper racionalnih trgih). Intuicija keynesianizma je preprosta: ker pač v času krize zaradi povečane negotovosti nihče noče trošiti, mora pač začasno več trošiti država in zagnati gospodarsko rast, nakar se spet umakne in odpravi povečan javni dolg, ki je zaradi tega nastal.

Problem je seveda v tem, da mainstream (neoklasična) ekonomska teorija te preproste intuicije ne odobrava, ker pač ne temelji na (mikro)ekonomski podlagi hiper racionalnih posameznikov in hiper racionalnih trgov. Zato je nova struja otrokov pošasti keynesianizma izvedla trik: uporabila je mikrofundacijo (predpostavke) neoklasike, da bi pokazala isto kot stari Keynes (da povečanje javnega trošenja v času krize stimulira gospodarsko rast), da bi te svoje ideje sploh lahko objavila v najvišje rangiranih akademskih revijah (ki jih kontrolirajo neoklasiki). * Nadaljujte z branjem→

Ekonomisti se med seboj “prepucavamo” in obkladamo z različnimi nadimki na podlagi tega, kakšni šoli naj bi kdo pripadal oziroma kakšno analitično orodje naj bi uporabljal. Pri tem seveda širši javnosti niti slučajno ni jasna razlika med klasiki, neoklasiki, monetaristi, avstrijanci, keynesianci in neo-keynesianci. Razlike med njimi so seveda ogromne in prinašajo ogromne razlike glede priporočil ekonomski politiki. Problem pa je, ker teh razlik nihče ne zna lepo poljudno razložiti, da bi bilo tudi moji mami jasno.

En tak lušten poskus razlage razlike med keynesianci in neo-keynesianci je pripravil John H. Cochrane iz University of Chicago. Ni sicer tako preprosto, da bi razumele tudi naše babice, vsebuje nekaj preproste matematike, toda povprečni gimnazijski maturant bi to razliko z lahkoto dojel. Nadaljujte z branjem→

V skladu z napovedmi iz prejšnjega tedna naj bi Evropska komisija (EK) jutri uvedla postopek za zmanjšanje makroekonomskih neravnotežij proti Nemčiji. Razlog je v nemškem velikem trgovinskem presežku, ki že drugo leto presega 6% (celo 7%) BDP. Problem je, kot sem o tem esktenzivno pisal, da s premajhnim domačim trošenjem (prevelikim varčevanjem) Nemčija izvaža recesijo oziroma deflacijo v preostali del skupnega denarnega območja. Problem je seveda na drugi strani, ker je ECB inflacija pobegnila v smeri deflacije (0.7% namesto 2% rasti cen) in ker EK po drugi strani šibkejše države z evrom stiska s prehitro fiskalno konsolidacijo, kar še dodatno zmanjšuje njihovo domače povpraševanje.

V namen komunikacije te “občutljive” odločitve je komisar Olli Rehn danes z daljšim člankom v Frankfurter Allgemeiner Zeitung ter na svojem blogu začel z obsežno piarovsko akcijo. Nadaljujte z branjem→