Ob Đoletu Balaševiću dobim tri asociacije, vezane na določena življenjska obdobja: Crni labud, Bezdan ter Čovek sa mesecom u očima

Čovek sa mesecom u očima (še vedno me spreleti srh)

Nadaljujte z branjem→

• Beware of Greeks Bearing Bonds – John Cochrane
• Syriza and the French indemnity of 1871-73 – Michael Pettis
• Michael Pettis explains the euro crisis – Finacial Times
• Debt Is Money We Owe To Ourselves – Paul Krugman
• China Fights Pollution with Transparency – The New Yorker
• Debt: A Thought Experiment – Paul Krugman
• Harry Potter and the Residual of Doom – Growth Economics
• Where the Job Growth Is – Bloomberg View
• Here’s How to Achieve Full Employment – Larry Mishel
• The Dollar and the Recovery (Wonkish) – Paul Krugman
• Republican Tax Cut Deficits Will Return – New Republic
• Asymmetries and Uncertainties – Simon Wren-Lewis

Za razliko od večine komentatorjev, ki v klofuti ECB novi grški vladi (nesprejemanje grških obveznic kot zavarovanja za likvidnostna posojila bankam) vidijo nerazumno potiskanje Grčije prek pečine v prepad bankrota, pa ima Frances Coppola nekoliko drugačno teorijo. (Naj spomnim, da je Coppola že pred tedni podala najbolj razumno teorijo poteze švicarske CB). Coppola pravi, da s tem dejanjem ECB Grčije ne potiska čez rob pečine, pač pa s to potezo pritiska na Nemčijo, da čimprej reši ta zaplet. Merklova je namreč pred dnevi povedala, da bi lahko pogajanja z Grčijo trajala mesece. ECB pa si tako dolgega obdobja iskanja skupne rešitve ne želi, ker to še dodatno povečuje negotovost in minira ukrepe ECB glede politike QE.

Coppola pravi, da s to potezo ECB odpira partijo pokra med Varoufakisom in nemško vlado. V tej igri si Nemčija ne more privoščiti, da Grčija resnično zgrmi v prepad, ker bi to za seboj potegnilo razpad celotnega evrskega območja. Pri tem svojo teorijo bazira na tvitu Varoufakisa iz junija lani v odgovoru na vprašanje “uhm… And what if an ECB cyprus-style blackmail?“. Varoufakis odgovarja: “It would be a non-credible threat. (E.g. “We will shut down your ELA.” Answer: “Do ahead!“)”. Nadaljujte z branjem→

V povezavi s Krugmanovim razkritjem največje skrivnosti sveta:

…Vendar na nivoju države zadeve vseeno tečejo precej drugače. Če bi lahko samo z varčevanjem omejili krizne razmere, primanjkljaj in posledično zadolževanje ter zopet zagotovili nadaljnjo rast, bi to nedvomno že realizirali. A na nivoju države (sveta) je vsak izdatek na drugi strani tudi prihodek nekoga tretjega. Kar nekdo zasluženo ali tudi nezasluženo (na kredit) potroši, nekdo tretji vknjiži kot svoj prihodek, prišteje med svoje zaslužke. In ko prvi pričnejo varčevati, omejevati svoje izdatke na najnujnejše  – drugi ne dobivajo več zaslužkov kot so jih prej kar povzroči tudi njihovo manjšo potrošnjo in tako naprej.

Varčevanje na nivoju države ima torej drugačne učinke kot to velja za gospodinjski proračun. Manjši izdatki države, nižji izdatki njenih državljanov na drugi strani pomenijo tudi zmanjšanje obsega prodaje, proizvodnje, delovnih mest in zaslužkov…

… če je to osnovni in edini cilj celotne ekonomske politike, potem so to zategovanje pasu lahko postopno preveša v zategovanje vrvi okoli vratu. Na državnem nivoju so politike spodbujanja rasti še bolj nujne, če želimo vsaj zadržati blaginjo prebivalstva.

Bine Kordež (17.1.2012)

Michael Pettis nas je v sredo opomnil na zanimivo zgodovinsko izkušnjo med Nemčijo in Francijo iz konca 19. stoletja in s katero je mogoče pojasniti tudi sedanjo evropsko krizo. Te zgodbe nisem poznal, vendar pa lepo potrjuje teorijo vloge kapitalskih tokov pri spodbujanju gospodarskih kriz. Bistvo zgodbe je v tem, da lahko veliki kapitalski prilivi v državo uničijo njen konkurenčni položaj in iz zelo zdrave in konkurenčne ekonomije naredijo ruševino.

Zgodovinska analogija gre takole. Po španski “Glorious Revolution” iz leta 1868, ki je pripeljala do razpada prve španske republike, se je v Evropi začela tekma za špansko nasledstvo. Francija je leta 1870 napovedala vojno Prusiji in jo klavrno izgubila, kar se je končalo z nemško okupacijo severne Francije in v nemških zahtevah po enormnih reparacijah. Z namenom, da Francija nikoli več ne bi gospodarsko okrevala, je Nemčija od Francije zahtevala, da v letih 1871-73 plača za 5 milijard zlatih frankov reparacij, kar je bilo enako 23% francoskega BDP iz leta 1870. Francija se je zadolžila na mednarodnih trgih in reparacije tudi plačala.

Zdaj pa pride ključni twist. Enormen kapitalski transfer iz Francije v Nemčijo pa ni do tal potolkel Francije, pač pa je uničil prejemnico, Nemčijo, in jo pahnil v dve desetletji dolgo globoko depresijo. Kako je to mogoče? Nadaljujte z branjem→

Michael Pettis, “brilliant economic thinker” (WSJ) in avtor izvrstne knjige “The Great Rebalancing: Trade, Conflict, and the Perilous Road Ahead for the World Economy” v odličnem zapisu na blogu, ki so ga danes povzeli vsi največji mediji, opisuje, zakaj Evropa potrebuje nov model prestrukturiranja dolga, ki bo vzdržen za dolžnike in zakaj gre Varoufakisov predlog v pravo smer:

I was delighted to see that Greece’s new Finance minister agrees. An article in Monday’s Financial Times starts with the claim that “Greece’s radical new government revealed proposals on Monday for ending the confrontation with its creditors by swapping outstanding debt for new growth-linked bonds, running a permanent budget surplus and targeting wealthy tax-evaders.” Today’s Financial Times has an article by Martin Wolf that mentions the benefits of “a growth linked bond”. In The Volatility Machine I spend chapters explaining how to create liability structures that minimize external shocks, align the interests of creditors and citizens, and improve the quality of payments for creditors, and I show why these make a restructuring much more successful for all parties concerned. This is just basic finance theory. Yanis Varoufakis should really take the lead in designing an entirely new form of sovereign debt restructuring, not just for Greece but for the many countries, in Europe and elsewhere, that will soon follow it into default.

Vir: Michael Pettis

Črt Kostevc

Novost na finančnih trgih so obveznice z negativno obrestno mero. To je negativno nominalno obrestno mero, za vse tiste, ki vas to spominja na Japonsko v 90ih letih prejšnjega stoletja ali pa jugoslovanske epizode hiperinflacije. Tisto so bile vseeno pozitivne nominalne obrestne mere na kredite. Tokrat je drugače. Tokrat so negativne že nominalne obrestne mere na obveznice nekaterih držav (Danska, Švica, Nemčija) in celo podjetij (Nestle, Shell). Ob izdaji obveznic torej velja obljuba, da vrnete manj kot ste si nekaj let prej sposodili. Seveda je hec v nadvse čudni makroekonomski situaciji in presežnem povpraševanju po kvalitetnih (varnih) obveznicah in dejstvu, da se za določene valute pričakuje močna apreciacija proti evru (krona, frank).

Če kdaj, je danes pravi čas za države, da refinancirajo svoje dolgove ali da najamejo nove za denimo javne investicije v infrastrukturo itd. Nadaljujte z branjem→

Iskreno rečeno, ne vem. Napoved zaustavitve likvidnostnega financiranja grških bank (oziroma da ECB ne bo več sprejemala grških obveznic ali instrumentov, za katere jamči Grčija), je mnoge presenetila. Gre za “grdo igro” (“hardball”), ki naj bi streznila Grčijo, da mora zaprositi za nadaljevanje pomoči. Do sedaj je ECB – na zelo grd način – s tem le grozila Irski, Portugalski in Španiji ter jih s tem prisila, da so zaprosile za pomoč. Gre za discipliniranje Tsiprasove vlade ali pa, kot špekulira Paul Krugman, tudi za signal Nemčiji, naj čim prej reši problem Grčije?

Dejstvo je, da zaradi tega grške banke ne bodo ob likvidnost, saj jo lahko dobijo od grške centralne banke. Gre pa za zelo grob signal. Vprašanje je le, ali grški ali nemški vladi. Do sedaj je v podobnih primerih ECB igrala usklajeno z nemškimi notami.

You can say many things about Mario Draghi; it’s quite possible that he will fail to save the euro, and quite possible that he is making big mistakes; but stupid and crude is not his style. Sure enough, this is a much subtler action that the first headlines suggested. This funding channel is one that Greek banks no longer use very much, and it’s not necessarily to keep them afloat; they can continue to borrow indirectly via the Greek central bank. So this is not a crisis-provoking event.

Nadaljujte z branjem→