If you read the macro literature, you see that almost every famous, respected paper is chock full of these sort of equations that don’t match reality. This paper predicts that everyone will hold the same amount of cash. This paper predicts that people buy financial assets that only pay off if people are able to change the wage that they ask to receive. These and many other mathematical statements don’t remotely correspond to observable reality, nor do they have any evidence in support of them. Yet they are thrown into big multi-equation models, and those models are then judged only on how well they fit the aggregate data (which usually isn’t very well). 

Nadaljujte z branjem→

Paul Romer na svojem blogu nadaljuje svoj pohod proti slabim makro teoretikom. Za razliko od prvega zapisa prejšnji teden je tokrat tudi uporabil bolj eksplicitne besede, denimo za nobelovca Eda Prescotta.

(za tiste, ki ne poznate ozadja: Paul Romer je začetnik teorije endogene rasti in se vsako leta omenja med možnimi kandidati za Nobelovo nagrado; njegov svetovalec pri doktoratu je bil nobelovec Robert Lucas iz University of Chicago, vendar sta se med delom na disertaciji o teoriji endogene rasti sprla, ker je Romer uporabil predpostavko monopolistične konkurence in naraščajočih donosov, Lucas pa je zahteval predpostavko popolne konkurence in eksternih ekonomij obsega. Letos januarja je na AEA srečanju ameriških ekonomistov Romer uperil prst na Lucasa, Prescotta in ostale, ki naj bi prek matematike zapekli free-market ideologijo v ekonomske modele oziroma ki z zlorabo matematike delajo slabe modele, ki so daleč od realnosti).

Prejšnji vikend sem objavil njegov komentar o “matematičnosti“, spodaj pa je izsek iz njegovega še bolj eksplicitnega in svežega komentarja Ed Prescott is No Robert Solow, No Gary Becker: Nadaljujte z branjem→

V zadnjih dveh dneh sem dobil nekaj opozoril oziroma vprašanj (med njimi tudi od Petre Sovdat in Marka Crnkoviča), ali to glede Krugmana res drži. Namreč, da je zlorabil podatke, da bi dokazal svojo poanto. Marko me je prosil, naj kaj napišem o tem.

Zgodba je naslednja: V petek je Cullen Roche (nisem še slišal zanj, ampak očitno gre za nekega finančnika) v Business Insiderju objavil zapis z bombastičnim naslovom: “BUSTED: Paul Krugman removed 20 years of data from a chart to show a correlation that wasn’t really there“. Huh. Nadaljujte z branjem→

Če slučajno koga zanima – moje predavanje včeraj na zajtrku finančnih trgov o robustnosti sedanjega gospodarskega okrevanja (Damijan-Pasti okrevanja-Maj 2015).

Bine Kordež

Ob trenutno aktualni razpravi okoli strateškega pomena Zavarovalnice Triglav, je v ozadju pravzaprav vprašanje Demografskega rezervnega sklada (DRS) in zagotavljanje virov za njegovo financiranje. Osnovni namen oblikovanja Demografskega sklada, ki naj bi ga ustanovili do konca letošnjega leta, je zagotavljanja dolgoročne stabilnost pokojninskega sistema. Vzpostavitev Sklada je opredelil Zakon o pokojninskem zavarovanju iz leta 2012, dodatno pa tudi Zakon o SDH. Po njem je predvideno, da se KAD letos preoblikuje v DRS, s posebnim zakonom pa naj bi se opredelili tudi drugi finančni viri Sklada. Vsi ti zapisani cilji imajo seveda vsesplošno podporo, na žalost pa Demografski sklad kakega večjega pomena pri izplačevanju pokojnin ne bo imel. Konkretni podatki nas hitro postavijo na realna tla, a pri pisanju zakonov in obljub se z njimi običajno nihče preveč ne ukvarja. Nadaljujte z branjem→

Brad DeLong “matematičnost” definira kot:

“restricting your microfoundations in advance to guarantee a particular political result and hiding what you are doing in a blizzard of irrelevant and ungrounded algebra.”

Zavedam se, da to zanima najbrž manj kot 10 ljudi v Sloveniji, toda ta “matematičnost” ima hudimano velike posledice. Ne samo na ekonomsko znanost, pač pa prek načina, kako generacije ekonomistov, izobražene v duhu te ekonomske doktrine, razmišljajo o ekonomskih problemih in kako se lotevajo empiričnih raziskav teh problemov, vpliva na ekonomsko politiko. Ti ekonomisti svetujejo vladam, sedijo v centralnih bankah in mednarodnih inštitucijah in prek svojih raziskav vplivajo na to, kako centralne banke in vlade vodijo ekonomsko politiko.

Če je akademska ekonomska znanost spolitizirana, pri čemer je desničarska free-market ideologija spretno zamaskirana v matematizirane modele, bodo enostranski (desničarsko usmerjeni) tudi ukrepi vlad in centralnih bank. V korist kapitala in na škodo dela. Ali bolje rečeno, v škodo splošne družbene blaginje in v korist peščice iz top 1%.

V skladu s pričakovanji in v “duhu širših geopolitičnih interesov” je nemška kanclerka pričela priprave na politično mehčanje radikalnega krila v svoji desnosredinski stranki CDU/CSU. Kar nakazuje na skorajšnji kompromisni dogovor z Grčijo. Stališča Nemčije se mehčajo do te mere, da tudi finančno ministrstvo več ne vztraja na zelo konkretnem programu ukrepov grške vlade, pač pa le še na “grobem okvirju”. Nekaj, kar bo mogoče “prodati” političnim jastrebom in javnosti.

German Chancellor Angela Merkel is trying to head off a potential revolt from as much as a third of her bloc’s lawmakers as she tries to up line support for a compromise deal with Greece, party officials said.

Caucus leaders of Merkel’s party are working on the objectors, telling them they may be asked to approve further aid to ward off a default even if Greece refuses to implement all changes demanded by creditors, according to three officials.

Merkel has been calling small groups of dissenters to the chancellery to tell them that Greece leaving the euro area would risk causing geopolitical instability in the region, one of the people said. All the officials asked not to be identified because the discussions are private.

Nadaljujte z branjem→

Na načelni ravni se je mogoče strinjati z Anatolom Kaletskyjem in ostalimi, ki trdijo, da v tej evropski realpolitik, kjer imata ECB in evroskupina čas in denar, da lahko izstradata Grčijo, grška vlada nima nobenih možnosti za zmago. Ima zgolj dve možnosti: (A) da izstopi iz evra in s tem svoje prebivalstvo za nekaj let pošlje v še večje prisilno varčevanje ali (B) da kapitulira pred evroskupino in ECB ter pristane na vse pogoje. Prva možnost bi Sirizo ekspresno odnesla z oblasti, druga pa najbrž tudi zelo kmalu.

Toda to stališče ne upošteva širše, globalne realpolitik, kjer pa se pogajalska moč ne določa na podlagi obstoječih ekonomskih in institucionalnih pogojev, pač pa tudi in predvsem na podlagi geostrateškega položaja. Že pred meseci sem pisal o tem, da je Grčija preveč pomembna za ZDA in Nato, da bi jo prepustili ruskemu in kitajskemu vplivu. Grčija je nenazadnje pristala v Natu in EU zgolj in samo zaradi svoje geostrateške lege. In tudi danes, ko štejemo dneve bodisi do Grexita bodisi do novega dogovora, utegnejo ti geostrateški interesi prevladati. Kot je v nedeljo poročal Deutsche Wirtschafts Nachrichten, ki se sklicuje na poročilo IMF in zapise v ameriških medijih, je za ZDA Grčija geostrateško preveč pomembna (tako vojaško kot zaradi tranzitnih energetskih koridorjev), da bi jo prepustili ruskemu vplivu.

Nadaljujte z branjem→

Anatole Kaletsky je že februarja v Project Syndicatu podvomil v pogajalske možnosti Yanisa Varoufakisa, kljub njegovemu backgroundu v teoriji iger. Tokrat Kaletsky analizira, kako je pogajalska taktika Varoufakisa temeljila na napačnih predpostavkah. Če je pred meseci grozil z bankrotom Grčije (ki bi potencialno razstrelil tudi evrsko območje), da bi na ta način dobil brezpogojno zmanjšanje dolga, se mu je ta taktika izjalovila. Pogajalci na drugi strani so izbrali pogajalsko taktiko obleganja, zaprli finančne pipice in čakajo, da se Grčija finančno izstrada, nakar bo pristala na vse pogoje.

Varoufakisova strategija je temeljila na predpostavki, da bi grčija v primeru bankrota lahko izkoristila velik primarni presežek v proračunu (4% BDP), ki se je nakazoval v začetku leta in tako pokrila izdatke za plače in pokojnine. Vendar tega presežka ni bilo in grška vlada ne more več izsiljevati, da bo namesto za obresti ta presežek namenila za plače in pokojnine. Grška grožnja je postala nekredibilna in bi zdaj v primeru Grexita in bankrota zahtevala celo večje reze v javne izdatke kot v primeru zahtev trojke. Nadaljujte z branjem→

Ugledni ekonomski zgodovinar Barry Eichengrreen iz univerze v Berkeleyu, eden največjih strokovnjakov za krize in ki ga tukaj pogosto citiram, se ne strinja s tem, da bi bil Grexiti za Grčijo boljši od obstanka v evrski uniji. Pravi, da to ne bi rešilo nobenega izmed grških problemov in da bi vodilo v večji kaos. Eichengreen predvideva, da bo na koncu Grčija ostala v evrskem območju in da bo prišlo do prestrukturiranja dolgov – torej do bankrota in do odpisa dolgov.

Z Eichengreenom se sicer strinjam, da bi z Grexitom prišlo do večjega kaosa in do nepredvidenih posledic za preostali del evrskega območja. Prav tako se strinjam, da bo na koncu prišlo do delnega odpisa grških dolgov. Nisem pa prepričan, da je to rešitev mogoče doseči hitro in v okviru sedanjih pogajanj med Grčijo in evrsko skupino. Nemčija in finančni ministri evrske skupine na problem gledajo drugače in mislijo, da je problem v Grčiji, ki bi z več varčevanja lahko zadostila njihovim zahtevam. Jaz menim, da je problem v dizajnu evrskega območja in da bi Grčija svoje probleme lažje reševala oziroma svojo konkurenčnost na dolgi rok lažje uravnavala izven evrskega območja.

V obeh primerih, v primeru obstanka in primeru izstopa, pa naslednja leta za Grčijo in njeno prebivalstvo ne bodo prijetna. Pa tudi za ostale članice evroskupine ne. Negotovost glede Grčije bo vplivala na splošno negotovost in zavirala okrevanje celotnega evrskega območja. Nadaljujte z branjem→