Vlada je po več kot letu dni stopicanja na mestu in iskanja inspiracije minuli četrtek končno predstavila teze za zakon o drugem tiru. In treba je povedati, da je pri vladnih tezah, kot jih je predstavil pravniški kolega Rajko Pirnat, videti evolucijo. Vlada se, sicer po polžje, vse bolj premika proti pravi smeri. Vendar je še vedno precej izgubljena na sicer znanem terenu, hkrati pa še vedno stoji na nekaterih čudnih in nedorečenih ter strateško zelo škodljivih izhodiščih, ki se nanašajo predvsem na vključitev zalednih držav v sofinanciranje projekta. Kot boste videli spodaj, želi slovenska vlada prikriti, da ji bo madžarska vlada dejansko dala posojilo na 30 let, zamaskirano v lastniški finančni vložek v 2TDK. Ne pove pa, kolikšna bo cena za to madžarsko posojilo in da nikakor ne more biti bolj ugodna, kot če bi se slovenska država sama zadolžila na finančnih trgih.

Spodaj je komentar nekaterih pozitivnih premikov in ključnih nedorečenosti s škodljivimi posledicami ter seveda trojanskega konja, skritega v zakon.

Nadaljujte z branjem→

Eden najbolj podcenjenih glasbenikov v pop zgodovini. Na mojem gramofonu se je vrtel tako pogosto kot The Cure. Zdaj je zunaj kompilacija na Spotify.

• What if Sociologists Had as Much Influence as Economists? – New York Times
• How Much Europe Can Europe Tolerate? – Dani Rodrik
• Democracy Over Sovereignty in Europe – Lucrezia Reichlin
• It Takes “Alternative Math” to Claim That Redistribution Is Futile – Adam M. Finkel
• Why 20th century tools cannot be used to address 21st century income inequality? – Branko Milanovic
• How globalisation affected manufacturing around the world – Adrian Wood
• Neoclassical Theory of the Firm Does Not Consider Political Engagement – Interview with John C. Coffee
• The Problem With Facts – Tim Harford
• On Perverse Incentives and Replication in Science – Douglas Campbell
• The Man Who Made Us See That Trade Isn’t Always Free – Noah Smith
• Economic Ideas You Should Forget – Springer
• How We Choose Determines Who We Choose – Justin Fox
• How to Restore Faith in Economics – Noah Smith

Kakorkoli imajo fantje 40 let špilanja na grbi in kakorkoli njihove plošče po novovalovskem albumu Crno bijeli svijet ter nato še dveh pop rock albumih Korak od sna (1983) in Zlatne godine (1986) lahko pozabite, pa so vendarle še vedno eden izmed peterice največjih rock bendov bivše Jugoslavije. V primerjavi z ostalim sranjem, ki se danes proizvaja in vrti po radiju, so Prljavci, čeprav zlajnana, še vedno dobrodošla osvežitev za ušesa.

Prerokba izpred treh let, da bo Mercator zgolj dve do tri leta v lasti Agrokorja, se uresničuje:

No, če je problem samo hrvaško lastništvo Mercatorja, so Slovenci lahko pomirjeni. Mercator ne bo prav dolgo ostal v hrvaških rokah. Financerji so od Agrokorja zahtevali, da svojo dejavnost razdeli na proizvodno in na trgovinsko (Adria retail), pri čemer pa je v zadnjem Agrokor obdržal samo 51-odstotni delež. Glede na veliko zadolženost Agrokorja in glede na ogromen dolg, ki ga je prevzel od Mercatorja, je zelo verjetno, da Agrokor tega bremena ne bo zdržal. V roku dveh do treh let bo prisiljen svoj večinski delež prodati nekemu večjemu trgovcu. Agrokor tako dejansko samo konsolidira trgovinsko dejavnost na območju nekdanje Jugoslavije za nekega večjega trgovca. Tako kot jo je nekoč v Sloveniji Mercator za Agrokor.

Nadaljujte z branjem→

Najpreprosteje rečeno: zato, ker želimo preprečiti, da se zgodi drugi TEŠ 6. Prvič, ne želimo, da se proga Koper – Divača gradi po astronomsko visoki ceni, po kateri jo želi izvesti vlada. Drugič, ne želimo, da se gradnja proge Koper – Divača financira na najdražji možen način, kot to želi narediti vlada. In tretjič, želimo, da se projekt gradi in financira transparentno, pod sprotnim nadzorom državnega zbora in javnosti, da ne bomo zašli v podobno situacijo kot v primeru TEŠ 6. Na ta način želimo davkoplačevalcem privarčevati za eno milijardo in pol evrov nepotrebnih izdatkov, ki bi zanje nastali, če bi progo Koper – Divača gradili in financirali po vladnih načrtih

In še to: sprejem našega predloga zakona ne pomeni poskusa “preprečiti, da bi se drugi tir sploh začel graditi” ali “upočasnitve pridobivanja evropskega denarja in začetka gradnje“, kot želi z manipulativnimi izjavami javnost prepričati novi državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben. Nasprotno. Naš predlog zakona ne upočasnjuje nobenih aktivnosti v zvezi z izvedbo pripravljalnih del za gradnjo, niti ne upočasnjuje pridobivanja evropskih sredstev, saj vsi ti postopki že tečejo, kljub temu, da vlada nima niti sprejetega investicijskega programa, niti nima sprejetega zakona o gradnji drugega tira. (Zgornja logika Jureta Lebna bi potemtakem pomenila, da vlada s pisanjem zakona in investicijskega programa, ki ju še nima, pa bi ju morala imeti!, ruši in upočasnjuje aktivnosti, ki jih na tem projektu že izvaja). Vse te aktivnosti tečejo nemoteno naprej, kljub temu, da vlada nima razdelane niti končne vrednosti projekta, niti nima finančne konstrukcije projekta.

Naš predlog zakona omogoča le bistveno bolj racionalno načrtovano vrednost investicije, bistveno bolj racionalno financiranje investicije in omogoča transparentnost vseh postopkov gradnje in financiranja pod nadzorom državnega zbora in javnosti, čemur se vlada tako izogiba.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je nekaj zanimivih odlomkov iz knjige Jamesa Kwaka “Economism: Bad Economics and the Rise of Inequality” (2017) o ideologijah, ki so skozi stoletja poskušale upravičiti in moralno opravičiti ekstremno neenako in nepravično porazdelitev dohodkov in premoženja. V obdobju pred francosko revolucijo je bila ekstremno neenaka porazdelitev premoženja in družbene hierahije absolutno upravičena z “božjim redom“, saj je Bog po Leibnizu ustvaril najboljšega izmed možnih svetov. In krščanska religija je temu primerno učila, da bodo revni pravično poplačani v “božjem kraljevstvu” nekoč po smrti. Sredi 19. stoletja je vlogo krščanske religije pri upravičevanju ekstremnih družbenih razlik prevzela teorija socialnega darwinizma – bogati so pač bogati zato, ker so bolj sposobni. Spreminjanje teh razmerij v “naravnem redu“, kjer preživijo najboljši, bi bilo neprimerno in neuspešno poseganje v naravno evolucijo.

No, danes pa je “božji red” in “naravni red” pri upravičevanju ekstremnih družbenih razlik zamenjala ekonomija oziroma simplicistični ekonomizem (na ravni prvega letnika študija ekonomije), ki pravi, da so dohodki posameznika odvisni od njegove mejne produktivnosti in da so razmerja, ki so se izoblikovala v družbi na podlagi teh razlik v produktivnosti optimalna. Povprečni menedžer je pač desetkrat, stokrat, dvestokrat ali dvatisočkrat (kar pač ustreza danemu trenutku) bolj produktiven kot povprečni delavec. Vsakršno poseganje v ta “optimalni red” denimo z davki, prerazdeljevanjem in regulacijo bi imelo za posledico velike neučinkovitosti (“mrtve izgube”), zaradi katerih bi bili kot družba manj učinkoviti in zato kolektivno na slabšem. Ekonomizem je danes najbolj prikladna ideologija za upravičevanje velikih družbenih razlik ter za filozofsko in moralno utemeljeno zaščito visokih dohodkov in premoženja bogatih pred aspiracijami revnih.

Nadaljujte z branjem→

• ‘Superstar Firms’ May Have Shrunk Workers’ Share of Income – New York Times
• Political Engagement by Corporations Derives from and is Focused on Seeking Monopolistic Power – Interview with Joseph Bower
• How capitalist power works – Chris Dillow
• On Perverse Incentives and Replication in Sciencc – Douglas Campbell
• A Foreword to Kari Polanyi Levitt – Dani Rodrik
• The Republican health-care plan isn’t about health care at all – Washington Post
• Trump’s Plan to Bring Back Manufacturing Isn’t Crazy – Bloomberg View
• The Output Gap and the Innovations Gap – Simon Wren-Lewis
• Revisiting the paradox of capital – Boz, Cubeddu, Obstfeld
• Trade, Trade Deficits, Secular Stagnation, and Excess Savings – Jared Bernstein
• Dopamine neurons and ‘win big and win often’ – EurekAlert
• Anti-empiricism is not humility – Noahpinion

Tale včerajšnji zapis v Financial Timesu ne potrebuje komentarja. Kaže na to, kako Luksemburg ob sicer grdih, vendar legalnih praksah črpanja denarja od sosedov (nižji davki na goriva in na avtomobile, nižji davki na korporativne dobičke itd.) dejansko deluje kot kriminalno podjetje za pranje denarja. Natančneje, kriminalno podjetje, ki ima še nekaj ozemlja, zastavo in himno … ter nekdanjega večnega predsednika vlade kot šefa kriminalnega podjetja, ki se je prelevil v predsednika Evropske komisije. Prej pa je bil večni predsednik Evroskupine. In prav to preprečuje, da bi kdaj prišlo do resne preiskave kriminalnih aktivnosti v Luksemburgu.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Predvsem bliskovito, pragmatično ter brez hipokrizije in histerije.

Pred dnevi smo lahko slišali, kako naj bi vsaka slovenska družina prispevala že 500 evrov za reševanje Cimosa. To je zopet ena od izjav, ki na čim bolj slikovit in preprost način usmerjajo javno mnenje. Cimos je postal nekakšno torišče, na katerem krešejo različna mnenja o vlogi države, državni pomoči, ohranjanju delovnih mest, nacionalnem interesu in podobno. In takšna medijska izpostavljenost primera je za družbo samo slabo, saj so odgovorni toliko bolj previdni pri svojih (ne)odločitvah. Zaradi tega je danes položaj Cimosa slabši kot pred osmimi leti brez odgovornega za to dolgotrajno kalvarijo. Mogoče je zanimivo primerjati, kako so se reševanja avtomobilske industrije lotili v Združenih državah Amerike. Podatki so večinoma povzeti po članku “Auto Industry Bailout (GM, Ford, Chrysler) – Was the Big 3 Bailout Worth It?“.

Nadaljujte z branjem→