Matični instituciji New York University, Stern School of Business, je v splet nehote ušlo povabilo na tiskovno konferenco z Nobelovim nagrajencem za ekonomijo za 2016 Paulom M. Romerjem (*), čeprav nagrada še ni bila podeljena. Tiskovna konferenca naj bi bila organizirana 10. oktobra (na dan, ko iz Stockholma sporočijo ime nagrajenca). To seveda pomeni, da je nagrajencu (in njegovi matični instituciji) že znano, da bo dobil nagrado. No, če bo Romer (trenutno sicer glavni ekonomist Svetovne banke) dobil Nobelovo nagrado, jo bo formalno dobil predvsem za delo na področju teorije endogene rasti (tukaj sta dva njegova glavna prispevka, 1986 in 1990, jih je pa kar še nekaj, ki teorijo endogene rasti širijo na področje mednarodne trgovine). Glavna ideja te teorije je, da gospodarska rast ni odvisna od zunanjih dejavnikov (denimo od stopnje povečevanja investicij), pač pa nastaja endogeno zaradi interakcij med človeškim kapitalom, ki vodijo k inovacijam. Seveda pa je tudi tukaj dolgoročni razvoj odvisen od zunanjih dejavnikov, in sicer od političnih odločitev, kot je politika glede vlaganj v izobraževanje in subvencije za raziskave in razvoj, ki izboljšujejo človeški kapital in s tem prispevajo k hitrejši rasti in razvoju.

Toda to najbrž ni bil odločilni razlog komiteja švedske akademije akademije znanosti, da je letošnjo Nobelovo nagrado(dejansko nagrado švedske centralne banke) namenil prav Romerju. Romer je seveda odličen teoretik (in zdaj praktik) na področju gospodarske rasti in si za svoj prispevek Nobelovo nagrado zelo zasluži. Vendar je v žarišče javne pozornosti vstopil lani januarja, ko je na srečanju ameriške zveze ekonomistov predstavil članek Mathiness, ki ga je nekaj mesecev po tem objavil v reviji Papers and Proceedings (American Economic Review) in zelo široko populariziral na svojem novem blogu. V članku se je Romer lotil pristopa k znanosti veje ekonomske znanosti, ki ideologijo in politiko skriva v matematične enačbe. Lotil se je ekonomistov, na čelu s svojim svetovalcem pri doktoratu Robertom Lucasom, ki svoja ideološka prepričanja zamaskirajo v enačbe in s tem implikacijam njihovih matematičnih modelov dajo pridih čiste znanstvene resnice (preberite več tukaj).

Nadaljujte z branjem→

S Trumpom se na tem blogu zavestno ne ukvarjam, ker njegove besede in dejanja preprosto žalijo inteligenco in kulturni nivo povprečnega zemljana. Omenjam ga le v povezavi s stranko, ki ga je nominirala za predsedniškega kandidata. In moja ocena, enkrat in za vselej: Donald Trump je seveda kujon in klovn najslabše vrste, vendar ni izjema, ni outlier, pač pa je zgolj (trenutno z žarometi obsijan) tipičen produkt republikanskega institucionalnega in intelektualnega okolja. Na tako nizkem intelektualnem, kulturnem in etičnem nivoju pač republikanska stranka je. Trump je zgolj to, v kar je republikanska stranka v desetletjih degenerirala. Trump je zgolj slika degeneriranosti republikancev. Če hočete zelo eksplicitno:

Republikanci = Trump = nizki davki na premoženje in visoke dohodke + nobenega prerazdeljevanja + davčno skrivanje prihodkov v oazah + intelektualni neandertalizem + kulturni primitivizem + rasizem + skrajni nacionalizem.

Boleče je le spoznanje, da bi Trumpa kot predsedniškega kandidata lahko zamenjal resnični klovn iz cirkusa ali pa ptičje strašilo z njive, pa bi slednja na volitvah še vedno dobila blizu polovice volilnih glasov. Bolečina je spoznanje, da te lahko neka izjemno ozka elita 150 najpremožnejših družin desetletja dolgo nateguje, te sili v suženjske delovne aranžmaje, ti meče drobtinice in se norčuje iz tebe, ti pa še vedno (in vedno znova) voliš za klovne (od Reagana, prek Busha do Trumpa), ki ti jih ponudi na volitvah. Ta neobčutljivost na realnost, ta odpuljenost od realnosti volilnega telesa je tisto, kar resnično boli.

Nedavno razkritje New York Timesa, da predsedniški kandidat republikancev Donald Trump zadnjih 18 let, povsem legalno, (najbrž) ni plačal niti centa zveznega davka na dohodek, ker je spretno izkoristil to, da je leta 1995 s katastrofalno slabimi naložbami v igralnice in hotele pridelal za 916 milijonov dolarjev izgube, je dejansko kikiriki (zanemarljivo majhno, kapljica v morje) v primerjavi s tem, koliko davka utajujejo (se mu izogibajo) ameriške korporacije. Prejšnji teden objavljena študija Offshore Shell Games 2016 (US PIRG, CTJ, ITEP) namreč kaže, da 500 največjih ameriških korporacij na Forbesovi lestvici pred ameriško davkarijo v tujini v davčnih ozazah skriva za 2,500 milijard dolarjev dobičkov. Od tega 30 največjih korporacij za 1,650 milijard dolarjev. Kot lahko vidite na spodnji sliki, je rekorder Apple z 215 milijardami dolarjev skritega dobička v svojih podružnicah (predvsem na Irskem). Sledi Pfizer s 194 milijardami, General Electric s 104 milijardami in nato plejada najbolj znanih tehnoloških, farmacevtskih in finančnih družb s v tujini spravljenimi dobički v višini med 40 in 100 milijardami dolarjev vsaka.

Nadaljujte z branjem→

Milton Friedman – Pinochet And Chile

Nadaljujte z branjem→

• Democracy does not cause growth – Ruiz Pozuelo, Slipowitz & Vuletin
• A General Theory Of Austerity? – Paul Krugman
• Why was austerity once so popular? – Simon Wren-Lewis
• Lagarde Calls Trade Restrictions ‘Economic Malpractice’ – NYTimes
• Four Modifications To Fed’s Current Posture – Larry Summers
• Trump’s Magical Economic Thinking – Simon Johnson
• The Markets Are Afraid of Donald Trump – Justin Wolfers
• Does Forward Guidance Work? – Liberty Street Economics
• Why Unconventional Monetary Policy Works in Theory – Roger Farmer
• Small and Medium Companies in World Trade – Tim Taylor

Zanimivo predavanje Josepha Stiglitza o evru včeraj v Amsterdamu (na podlagi njegove nove knjige The Euro: How a Common Currency Threatens the Future of Europe) in kasnejša diskusija z Jeroenom Dijsselbloemom, šefom evroskupine (in krvnikom Grčije).

Nadaljujte z branjem→

Ta raziskava je letos poskrbela za precej vznemirjenja. Gre za eno izmed ključnih raziskav, ki kaže, kako izginjanje srednjega razreda v ZDA ruši temelje makroekonomske stabilnosti. Alichi, Kantenga & Solé (2016) iz IMF so analizirali trende polarizacije dohodkov treh skupin prebivalcev v ZDA v obdobju 1970-2014 in ugotovili, da se je srednji razred po letu 1970 močno zmanjšal tako po deležu v številu gospodinjstev kot po deležu v dohodkih. V skupnem številu gospodinjstev se je delež srednjega razreda (tisti, ki imajo med 50 in 150% medianskega dohodka) zmanjšal iz 58% (1970) na 47% (2014), povečal pa se je delež gospodinjstev z nizkimi in visokimi dohodki. Zanimiva pri tem je “tranzicija srednjega razreda”: v obdobju 1970-2000 je polovica gospodinjstev, ki je šla ven iz srednjega razreda, napredovala v višji dohodkovni razred, po letu 2000 pa se je le še četrtina odstotka tranzitirajočih gospodinjstev premaknila v višji razred, 3.25% pa se jih je umaknilo v nižji razred.

Kot kaže spodnja slika, je ob povečanju neenakosti v dohodkih, to imelo za posledico, da se je drastično zmanjšal tudi delež srednjega razreda v skupnem dohodku – in sicer iz 47% v začetku 1980-ih let na vsega 35% v 2014. Delež sloja z nizkimi dohodki (pod 50% medianskega dohodka) pa ostaja stabilen na ravni zgolj 5%.

Nadaljujte z branjem→

Zanimivo, pred 10 leti, ko so pri Bajuku snovali davčno reformo, je bilo veliko govora o tem, da je “kapital plaha ptica” in zato je bila takrat sprejeta odločitev, da se dohodki od kapitalskih naložb pri obračunu dohodnine obdavčijo nižje od ostalih prihodkov od dela. Takrat je bila sprejeta cedularna obdavčitev (enotna davčna stopnja v višini 25%) vseh prihodkov od kapitala (obresti, dividende, najemnine in od kapitalskih dobičkov), pri tem pa se pri kapitalskih dobičkih ta stopnja vsakih 5 let od začetka “držanja” kapitalskih naložb zniža za 5 o.t. in se po 20 letih lastništva vrednostnih papirjev zniža na 0%.

Takrat je veljala fama, da v Sloveniji primanjkuje kapitala in da je kapitalski trg premalo razvit, zato je treba kapitalske naložbe spodbujati. V ZDA pa je takrat veljala fama (izhajajoč iz Chamley-Juddovega modela), da bi morala biti optimalna stopnja davka na kapital dejansko nič.

Nadaljujte z branjem→

Zadnje čase sem se zapletel v diskusijo z nekaj mladinci, ki so člani različnih libertarnih združenj in ki propagirajo “ekonomsko svobodo” in “prosti trg” kot malone svetopisemski pravili. Pri tej propagandi preseneča predvsem skorajda blazno gorečna verska, ideološka oziroma dogmatska zagledanost v postulate, ki so napačni oziroma vodijo iz vidika družbenega optimuma v napačno smer. Ti mladinci denimo blazno zagovarjajo “ekonomsko svobodo” za vsako ceno, tudi pri osnovnem zdravstvenem zavarovanju. Saj veste, država prisilno pobere davke in nato ta (“krivično zaplenjen”) denar posameznikov premeša in vrne davkoplačevalcem prek skupnih javnih storitev (od varnosti do šolskih in zdravstvenih storitev), kar je po mnenju libertarcev zločin, saj s tem posameznikom jemlje možnost izbire. Če bi bili posamezniki svobodni, bi pač denar, ki jim ga pobere (“zapleni”) država prek davkov, sami investirali v tiste storitve in takšen obseg storitev, kot jih potrebujejo.  Torej, kupili bi si zasebno zaščito (plačali zasebne varnostnike), plačali bi za šolanje po lastni meri in kupili bi si zasebno zdravstveno zavarovanje po lastni izbiri.

Nadaljujte z branjem→