Trojanski konj v vladnem predlogu zakona o drugem tiru

Vlada je po več kot letu dni stopicanja na mestu in iskanja inspiracije minuli četrtek končno predstavila teze za zakon o drugem tiru. In treba je povedati, da je pri vladnih tezah, kot jih je predstavil pravniški kolega Rajko Pirnat, videti evolucijo. Vlada se, sicer po polžje, vse bolj premika proti pravi smeri. Vendar je še vedno precej izgubljena na sicer znanem terenu, hkrati pa še vedno stoji na nekaterih čudnih in nedorečenih ter strateško zelo škodljivih izhodiščih, ki se nanašajo predvsem na vključitev zalednih držav v sofinanciranje projekta. Kot boste videli spodaj, želi slovenska vlada prikriti, da ji bo madžarska vlada dejansko dala posojilo na 30 let, zamaskirano v lastniški finančni vložek v 2TDK. Ne pove pa, kolikšna bo cena za to madžarsko posojilo in da nikakor ne more biti bolj ugodna, kot če bi se slovenska država sama zadolžila na finančnih trgih.

Spodaj je komentar nekaterih pozitivnih premikov in ključnih nedorečenosti s škodljivimi posledicami ter seveda trojanskega konja, skritega v zakon.

Pozitivni premiki

Med ključne pozitivne premike spada to, da je vlada končno spoznala, kar ji trobimo že dobri dve leti – in sicer, da bi bila gradnja drugega tira Koper – Divača (v nadaljevanju: PKD) prek javno – zasebnega partnerstva (JZP) finančno nesmotrna za javne finance. Vlada se je JZP na prvi pogled odpovedala in govori le še o možnosti javno – javnega partnerstva (JJP) prek vključitve zalednih držav v sofinanciranje projekta. Vendar pa se prav tukaj skrivajo velike pasti, ki jih vlada noče obelodaniti. Več o tem glejte spodaj.

Drug pozitiven premik je, da vlada ne načrtuje več holdinga med Slovenskimi železnicami in Luko Koper oziroma vključitve kapitalskih deležev države v obeh podjetjih v družbo 2TDK d.o.o, kjer bi država imela manjšinski delež. Če bi se to zgodilo in če bi večinski delež v družbi 2TDK dobile tuje družbe (ali države), bi s tem slednje de facto dobile tudi večinsko lastništvo in kontrolo nad obema družbama. Kar pa je seveda v nasprotju s sprejeto Strategijo upravljanja kapitalskih naložb države.

Tretji napredek vlade je v identifikaciji možnih virov financiranja (proračunska sredstva, kohezijska EU sredstva, EIB kredit + nedefiniran način in višina sofinanciranja zalednih držav) ter možnih virov pokrivanja finančnih izdatkov za pokrivanje stroškov zadolževanja. Med slednjimi so navedeni standardna uporabnina za železniško progo in trije novi viri: predornina (pribitek k uporabnini za uporabo predorov), taksa z zvišano cestnino za tovornjake in dodatna dajatev na pretovor v Luki Koper (pretovornina).

Iz tega sledi, da vlada načrtuje višjo uporabnino (s predornino) na odseku nove proge med Koprom in Divačo, kar je razumljivo in logično, vendar pa je izvedba nesmiselna. Bistveno bolj smiselno od administriranja s predornino na enem odseku proge bi bilo podvojiti sedanjo nizko uporabnino (okrog 1.1 evra na vlakovni kilometer), s katero država letno pobere le okrog 7 mio evrov. S podvojitvijo splošne uporabnine za železniško infrastrukturo bi bila ta še vedno za okrog 20% nižja kot v Avstriji in Italiji ter manj kot polovična glede na Madžarsko ali Poljsko.

Večji problem je obdavčitev pretovora v Luki s posebno pretovornino. S tem bi se pretovor v Luki podražil, kar bi jo naredilo manj konkuremčno v primerjavi s sosednjimi pristanišči. Bolj smiselno bi bilo prek dividend participirati na dobičkih Luke Koper. Z novo progo se bo pretovor in s tem dobički Luke povečali, s tem pa tudi prihodki države kot večinske lastnice prek dividend.

Ni jasno, zakaj je vlada tukaj zakomplicirala zadeve in ni raje šla na že uveljavljene predloge, da se anuitete za najem kreditov za gradnjo PKD (ob uporabnini in cestnini za težke kamione) plačujejo iz koncesnine Luke Koper ter dividend od Luke Koper in Slovenskih železnic.

Polje nedefiniranosti s škodljivimi posledicami

Če se odločitev, da vlada ne bo uporabila JZP, pač pa javno – javno partnerstvo (JJP) prek vključitve zalednih držav v sofinanciranje projekta na prvi pogled zdi privlačna, pa se hudič skriva v detajlih. Problem je v nedefiniranosti tega sodelovanja, poračunavanja finančnih obveznosti in kasnejše delitve donosov. Vladna ideja je naslednja:

Koncesijo za financiranje gradnje in upravljanje drugega tira bi podelili družbi 2TDK. Zakon predvideva, da Slovenija ohrani več kot 50-odstotkov, najmanj eno delnico več kot drugi družbeniki v 2TDK. Slovenija je tej družbi namenila dvesto milijonov evrov, verjetno se bo v njen delež štelo še 55 milijonov, kolikor je bilo do zdaj porabljenega za drugi tir. Delež evropskih nepovratnih sredstev v 2TDK ne bo vplival na razporeditev kapitalskih deležev.

Če želi država v podjetju 2TDK obdržati večinsko lastništvo, smejo k vložku naše države (255 mio evrov) zaledne države prispevati največ okrog 250 mio evrov. K temu naj bi 2TDK bil deležen še nepovratnih evropskih sredstev (ki pa se ne štejejo v kapitalske deleže). Če predpostavimo, da bo teh za okrog 150 mio evrov (po preusmeritvi iz drugih kohezijskih politik), bi imel 2TDK zagotovljeno okrog 650 mio evrov. Ob predpostavki, da bi država izbrala stroškovno najugodnejšo varianto dvotirne proge (vendar z opremo zgolj enega tira) v vrednosti okrog 950 mio evrov (z DDV), bi za financiranje ostalo še 300 mio evrov. Ta sredstva bi lahko 2TDK pridobil denimo s kreditom pri EIB po ugodni obrestni meri (2% ali manj).

Na prvi pogled se zdi navedena finančna konstrukcija privlačna. Hudič pa je v naslednjem detajlu, ki razkriva, da gre v ozadju za nekaj več:

…je dejal Pirnat in dodal, da zakon ureja financiranje, a ne s konkretnimi zneski, ampak mehanizmi za pridobitev virov in poplačevanje najetih kreditov, a tudi zagotovitev donosa na vložena sredstva. To pomeni, da podjetje pričakuje zaslužek na račun vloženih kapitalskih deležev

Denimo, da se 2TDK z državnim jamstvom pridobi 30-letni kredit (za 300 mio evrov) pri EIB po 2% obrestni meri. Torej bo 2TDK letno odplačeval anuiteto v višini 13.4 mo evrov (glavnica + 2% obresti na preostanek kredita). Toda kako bo 2TDK odplačeval donos na kapitalski delež in na koncu povrnil kapitalski delež slovenski državi in zalednim državam? Ter kakšna bo zahtevana stopnja donosnosti?

Ker gre za kapitalske naložbe za obdobje trajanja koncesije (30 let), postane zadeva nekoliko bolj kompleksna. V primeru običajne finančne naložbe bi investitorji vložili denimo vsak po 250 mio evrov v 2TDK za obdobje 30 let, pobirali letne dividende kot donos na svojo naložbo in po preteku 30 let prodali svojo naložbo. Toda komu bo v konkretnem primeru Madžarska prodala svoj delež v 2TDK po 30 letih? Slovenski državi? In kolikšne dividende (donos) bo želela Madžarska letno dobivati za svojo finančno naložbo v 2TDK? 2, 3, 4, 6, 8% ? In kolikšen bo zahtevan donos slovenske države za svojo finančno naložbo v 2TDK?

Ta aranžma s kapitalskimi deleži tujih držav v 2TDK je dokaj neroden. V bistvu pomeni nekaj podobnega, kot če bi 2TDK izdal 30-letno obveznico, sproti odplačeval obresti in na koncu 30-letnega obdobja v enkratnem znesku odplačal še znesek celotne glavnice (seveda bi to namesto njega morala narediti slovenska država). Drugače povedano, s tem aranžmajem o vključitvi zalednih držav v sofinanciranje gradnje PKD želi slovenska vlada prikriti, da ji bo madžarska vlada dejansko dala posojilo na 30 let (vendar v smislu obvezniškega in ne kreditnega financiranja), zamaskirano v lastniški finančni vložek v 2TDK. Kar pomeni, da bi slovenska vlada s to maškerado rada prikrila, da se je njen javni dolg dejansko povečal za znesek madžarskega kapitalskega deleža v 2TDK.

Ta trik je po svoje povsem razumljiv. Vprašanje pa je, koliko bo Slovenijo oziroma nas davkoplačevalce dejansko stal. Nas bo to de facto posojilo madžarske vlade stalo več ali manj, kot če bi se slovenska vlada sama zadolžila na finančnih trgih? Problem je namreč v tem, da se Madžarska na finančnih trgih zadolžuje bistveno dražje kot Slovenija. Natančneje, zadolžuje se kar za 4-krat dražje. Za slovenske 10-letne obveznice finančni trgi trenutno zahtevajo nekaj manj kot 1% donos, za madžarske 10-letne obveznice pa kar 3.7% letni donos. Pri tem je trend za Slovenijo ugoden (zahtevani donosi še naprej upadajo), medtem ko je za Madžarsko trend neugoden (zahtevani donosi iz meseca v mesec naraščajo). Madžarska je pač izven evro območja in v bistevno slabši ekonomski kondiciji kot Slovenija. Pa še diktatorja, pardon avtokrata, ima na čelu države, ki se ga vsi izogibajo, finančni trgi pa ji zaradi tega zaračunavajo dodatno premijo.

Lahko verjamemo, da se bo Madžarska na finančnih trgih zadolžila za 30 let po denimo 8% obrestni meri in nato Sloveniji na tej osnovi podelila kredit (v obliki 30-letne kapitalske naložbe v 2TDK) po zgolj 2% ali 2.5% obrestni meri? (to je namreč obrestna mera, po kateri se lahko za obdobje 30 let efektivno zadolži slovenska država) Zakaj bi madžarska vlada to naredila? V čem je računica zanjo? Namreč, Madžarska v tem “poslu” zaradi razlike med 8% obrestno mero, po kateri bi se zadolžila (za 200 mio evrov) na finančnih trgih, in 2% obrestno mero, po kateri bi posodila denar Sloveniji, v 30 letih izgubi 360 mio evrov. Zakaj bi Madžarska hotela storiti kaj takšnega? Novi državni sekretar na MzI Jure Leben je namreč zanikal druge interese Madžarske, ki jih je doslej zahtevala za svoj kapitalski vložek v 2TDK (kapitalski delež v Luki Koper, prednostno pravico madžarskih gradbenih podjetij pri gradnji PDK, prednostno pravico madžarskih železniških operaterjev pri prevozu na relaciji Koper – Budimpešta).

Kakšen interes torej vidijo v drugem tiru Madžari, da bi se bili pripravljeni odpovedati 360 mio evrom? Si predstavljate, da bi slovenska vlada želela na tak način posoditi sosednji državi 200 mio evrov, pri čemer bi v 30 letih izgubila na obrestih 360 mio evrov? Kateri parlament bi tak “sanjski posel” potrdil?

Razen seveda, če med slovensko in madžarsko vlado ni dogovorjena kakšna višja stopnja donosnosti, kot je ta, po kateri lahko do denarja na finančnih trgih trenutno pride slovenska država. Slovenska vlada namreč predvideva, da v primeru, če tisti štirje viri za poplačilo obveznosti ne bodo zadostovali, bo razliko kril slovenski proračun. Toda zakaj bi se neka vlada pri zdravi pameti želela zadolžiti pri sosedih po višji obrestni meri, kot se lahko na finančnih trgih?

V ozadju torej mora biti nekaj drugega. Slovenska vlada je morala Madžarski obljubiti nekaj, zaradi česar se je slednja pripravljena v 30 letih odpovedati 360 mio evrom.

Dopuščam pa možnost, da jaz te “višje matematike” v sanjskem poslu med slovensko in madžarsko vlado ne razumem.

Druge nedorečenosti in pasti

Vendar pa s tem nedorečenosti v vladnem predlogu še ni konec. Prvi naslednji problem je, kolikšen bo zahtevan donos slovenske države za svojo finančno naložbo v 2TDK? Koliko bo slovenska vlada zahtevala od 2TDK za svoje de facto posojilo v višini 255 mio evrov? In s katerim denarjem bo 2TDK po 30 letih slovenski državi povrnil to naložbo?

To so odgovori, ki bi jih morali slišati preden se vlada spusti v avanturo z 2TDK kot koncesionarjem in Madžarsko kot soinvestitorko.

Naslednji problem je je vladna ideja, da koncesijo za gradnjo PDK podeli 2TDK. Glede na to, da je bilo podjetje 2TDK ustanovljeno kot gospodarska družba po Zakonu o gospodarskih družbah in ne kot javna gospodarska družba za izvedbo gradnje in upravljanje javne železniške infrastrukture, bo prenos koncesije za gradnjo PDK prenese na 2TDK brez mednarodnega javnega razpisa problematičen. Ni jasno, zakaj vlada tukaj komplicira z 2TDK, če pa v državi že obstajajo gospodarske družbe, ki so bile ustanovljene natanko s tem namenom, da gradijo in vzdržujejo javno železniško infrastrukturo (gre seveda za družbo Slovenske železnice – Infrastruktura d.o.o.). Vse evropske države uporabljajo tak pristop, tudi naša soseda Avstrija. In tudi naš predlog (predlog Sveta za civilni nadzor) zakona o gradnji in financiranju gradnje PKD temelji na takšni splošni evropski ureditvi.

Drugi problem je povsem organizacijske narave. Podjetje 2TDK je namreč “2-men band“. Je družba z dvema zaposlenima, brez kakršnekoli organizacijske “infrastrukture” (zaposlenih kvalificiranih kadrov) in brez kakršnihkoli izkušenj na področju organizacije gradnje in financiranja infrastrukturnih projektov. Kako je mogoče organizacijo in financiranje gradnje milijardnega projekta prepustiti družbi z zgolj dvema zaposlenima, ki sta povrhu še brez kakršnihkoli izkušenj na tem področju? Bistveno bolj smiselno bi seveda bilo prenesti te naloge na družbo, kot je SŽ Infrastruktura, ki se s tem področjem že desetletja profesionalno ukvarja, ima izkušnje ter kadrovski potencial.

Zakaj torej vlada želi izvesti organizacijo in financiranje gradnje PDK prek 2TDK in ne prek SŽ Infrastrukture? Tukaj se skriva ključni misterij tega projekta, ki je – naj me koklja brcne, če se motim – najbrž povezan z misteriozno željo madžarske vlade, da Sloveniji odobri 30-letni kredit po bistveno ugodnejši obrestni meri, kot se bo zanj sama zadolžila. Morda je 2TDK zgolj trojanski konj v tem projektu, prek katerega bo Madžarska s kasnejšimi rošadami s kapitalskim deleži (Slovenija zamenja finančni vložek s stvarnim vložkom v obliki kapitalskega deleža v Luki Koper in dovoli Madžarski večinski delež v podjetju, kot je tudi bilo tudi prvotno načrtovano) prišla do tako zaželjenega kapitalskega deleža v Luki Koper.

Ta zgodba o trojanskem konju, imenovanem 2TDK, bo zahtevala podrobna pojasnila slovenske vlade.

Vidite, prav zaradi teh nedorečenosti in njihovih potencialnih škodljivosti za strateške interese Slovenije in za davkoplačevalski žep smo v naši civilni iniciativi (Svetu za civilni nadzor) pripravili naš predlog zakona o gradnji in financiranju gradnje PKD. Naš predlog teh pasti ne vsebuje, pač pa temelji na standardni evropski ureditivi in zagotavlja racionalnost pri stroških gradnje in transparentnost vseh procesov tako pri organiziranju gradnje kot tudi pri financiranju gradnje PKD. Naš predlog zagotavlja, da bo imel Državni zbor ves čas popolni nadzor nad investicijskim načrtom in nad finančnim načrtom gradnje PDK. V našem predlogu ni skritih pasti in trojanskih konjev v obliki skritih koncesij drugim državam.

Vlada pa, kot kažejo predstavljene teza za zakon o drugem tiru, želi še naprej ribariti v kalnem.

2 responses

  1. Predlog zakona o drugem tiru DK, ki ga je pripravilo MzI, zaradi očitnih pomanjkljivosti ni zrel za obravnavo na vladi, kaj šele v parlamentu. Naj jih navedem:

    – ne vemo, o kakšnem denarju se pogovarjamo. Ni pripravljen Investicijski program za samo investicijo (da bi vedeli, koliko nas bo stala investicija), ni poznan Poslovni načrt investitorja in koncesionarja (da bi vedeli, kam bo šel denar iz pobranih “tunelnin” in “pretovornin” ter dodatnih cestnin). Da ne govorimo o tem, da bo koncesionar po iztekli koncesiji “prodajal premoženje” – za koliko in komu, a kakšnim Kitajcem ali Avstrijcem? Pa ja ne bomo davkoplačevalci tega tira plačali dvakrat?

    – ne vemo, kakšen tič bo ta investitor in koncesionar, družba 2TDK. Najprej, kakšen je ekonomski razlog, da gradimo tir preko koncesije. Vse ostale investicije v logistično infrastrukturo smo in bomo gradili z javnimi sredstvi (železnice, ceste. luko), denarja oz. kreditnega potenciala imamo dovolj tudi za ta tir. Potem, kdo bo lastnik in v kolikšnih deležih, kaj bodo tuji lastniki zahtevali za svojo udeležbo, kako bo država v njem nadzirala svoje premoženje, kako se bo ustvarjal in delil dobiček ter kako bo končal svoj obstoj. Po netransparentnosti vse preveč spominja na TEŠ6, da bi bilo prebavljivo.

    – pa še ključna pomanjkljivost – geografski položaj Slovenije je naša naravna prednost, tako kot čista voda in neokrnjena narava, kar mora ostati v lasti vseh Slovencev. To naravno prednost prodajati tujcem, pa čeprav začasno, je enako kot prodati Luko Koper, Slovenske železnice in avtoceste (DARS), pa še Blejski otok za povrh, torej izdajanje pravega nacionalnega interesa. Še posebej, ker za koncesijo tujcem ni pravega ekonomskega razloga, razen, če se hoče v tej kolobociji kdo pošteno omastiti.

    Stranke vladne koalicije se morajo ob obravnavi takega zakona zavedati, da bi utegnile požegnati novi TEŠ6 skupno z izdajo nacionalnih interesov vred, za kar bodo morale nositi polno politično odgovornost, če ne prej, pa na volitvah.

  2. Ne smemo spregledati še enega pomembnega vprašanja, ki ostaja po informacijah o vladnem predlogu zakona povsem neodgovorjeno. Če bo 2TDK d. o. o. najela kredite pri EIB ali katerekoli drugi banki, bodo banke zahtevale ustrezna jamstva za vračilo kreditov. Ker 2TDK nima realnega premoženja, ki bi ga lahko zastavila, pride kot instrument zavarovanja v poštev le garancija države. Ali v primeru Javno- javnega partnerstva to pomeni, da bo za kredite 2 TDK izdala garancijo tudi Madžarska, tako, da bi jamčila skupaj s Slovenijo, ali pa bodo vsa jamstva bremenila le Slovenijo, čeprav bo Madžarska soudeležena v tem projektu z na primer 49% udeležbo v 2 TDK. Vsekakor je od Vlade neodgovorno, da širi polovične informacije, ki mejijo na dezinformacije in svojega predloga zakona javno ne objavi, da bi lahko strokovna javnost pretehtala vrednost tega predloga, namesto da ugiba in išče kaj vse škodljivega namerava Vlada še izumiti in s takim izumom osiromašiti narod, ki mu vlada.

%d bloggers like this: