Nemčija je v času pretekle Velike recesije, ki zanjo sicer ni bila krizna, pod pritiskom konzervativne ideologije, da mora država prav v času krize varčevati, malce pretiravala. Delež javnih naložb v infrastrukturo je najnižji med vsemi velikimi razvitimi OECD državami. Vse zato, da bi nemški finančani minister Wolfgang Schaueble v poduk svojim kolegom v evrskem območju lahko pokazal “schwarze Null“. Še več, ob solidni gospodarski rasti je zaradi šparanja nemški proračun v presežku (0.8% BDP).
S tem seveda ni nič narobe, v času rasti si morajo države narediti zalogo za slabe čase z doseganjem proračunskih presežkov. Problem pa je, ker je zaradi “šparanja za vsako ceno” začela infrastruktura na mnogih mestih razpadati. Denimo, tam blizu, kjer sem študiral za doktorat (v Kielu), je najbolj frekventen umetni kanal na svetu, ki povezuje Baltsko in Severno morje ter ladjam skrajšuje pot za 450 km. Zaradi izostalih vzdrževalnih del od štirih vstopnih zapornic deluje samo ena, zaradi česar nastajajo dolgi zastoji. Lani je še ta odpovedala. Železniška povezava čez dansko mejo je zaprta zaradi razpadajočega se mostu, itd.
Pravila so sicer fajn, hudič pa je, kadar se jih nekdo iz ideoloških razlogov drži za vsako ceno in pri tem dela nepopravljivo oziroma drago popravljivo realno škodo.
You must be logged in to post a comment.