Zakaj se Cerarjevi bojijo volilcev?

Tak naslov je včeraj sicer uporabila že Simona Toplak v Financah, vendar je na mestu. Vladajoča koalicija je včeraj v Državnem zboru na predlog matičnega odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor s 50 glasovi za in 18 proti izglasovala, da bodo državljani Slovenije o zakonu o drugem tiru na referendumu glasovali 24. septembra in ne na isti dan kot naj bi potekale predsedniške volitve. S tem naj bi vladajoča koalicija davkoplačevalcem povzročila za okrog 2.5 mio evrov nepotrebnih dodatnih stroškov.

Zakaj se vladajoči koaliciji tako mudi? Seveda izključno z namenom, da referendum o zakonu o drugem tiru ne bi dosegel potrebnega kvoruma udeležbe, ki bi sicer s hkratno izvedbo s predsedniškimi volitvami gotovo bil dosežen. Vlada se torej boji tega, kaj si volilci mislijo o njenih konkretnih predlogih in se njihovemu stališču poskuša izogniti z vsemi možnimi političnimi triki, ki davkoplačevalcem zgolj še dodatno povečujejo stroške.

Ne pozabimo, da je največja koalicijska stranka na volitvah leta 2014 – brez kakršnegakoli konkretnega programa, vendar na karto “novega imena”, uglednega ustavnega pravnika Mira Cerarja –  dobila 34.5% glasov. Druga najmočnešja stranka SDS je dobila šele 20.7%, tretja (Desus) pa 10.2%. To prednost je “Stranka Mira Cerarja” (SMC) zaradi anemičnega in neodločnega vodenja s strani Mira Cerarja, številnih kadrovskih zapletov in dvojnih standardov pri njihovem razreševanju ter predvsem zaradi pomanjkanja kakršnihkoli konkretnih rezultatov hitro zapravila. Danes javnomnenjske ankete stranko SMC po priljubljenosti potiskajo šele na četrto mesto in ji napovedujejo le okrog 5% glasov. Podobno velja glede priljubljenosti vlade, saj kar dve tretjini anketiranih delovanje vlade ocenjuje kot neuspešno.

Pri dveh zadnjih konkretnih zadevah – Magna Steyr in drugi tir – je vlada naletela na odločno nasprotovanje bodisi prizadetih lokalnih prebivalcev bodisi širše javnosti. Pri tem je treba vedeti, da javnost ne nasprotuje ne naložbi Magne Steyr in ne naložbi v drugi tir, pač pa konkretnim vladnim izvedbenim predlogom. Pri Magni Steyr gre za izbiro neprimerne lokacije, saj so na voljo bolj primerne z bistveno manj negativnimi vplivi na okolje in prebivalstvo. Pri drugem tiru pa javnost nasprotuje vladnemu zakonu o gradnji drugega tira, ki uzakonja (pre)drago investicijsko vrednost, nejasno finančno konstrukcijo in drago financiranje prek podjetja 2TDK in vključitve Madžarske kot soinvestitorja. Samo zaradi slednje bodo stroški financiranja gradnje drugega tira v 45 letih financiranja za okrog 180 mio evrov višji, kot če bi se vlada sama zadolžila za gradnjo, namesto pri Madžarski.

Torej, vlada se je zaplezala z dvema slabo pripravljenima projektoma in zdaj se pri drugem od obeh boji mnenja državljanov o tem projektu. Po svoje pri tem preseneča le dejstvo, da se mnenju demokratične večine poskuša izogniti vlada, ki jo vodi (nekoč) ugleden ustavni pravnik, ki bi moral demokratičnemu izražanju volje državljanov postaviti na najvišjo prioritetno raven.

No, mene to dejstvo ne preseneča preveč, saj je bilo zelo jasno izraženo v času neuspešnega poskusa “usklajevanja” z vladnimi predstavniki glede zakonske ureditve gradnje in financiranja gradnje drugega tira. V prvi polovici maja letos, ko so “usklajevanja” z državnim sekretarjem Lebnom zašla v slepo ulico, smo člani Sveta za civilni nadzor zahtevali sestanek s predsednikom vlade. Ta pa je v zameno za sestanek, na katerem bi pojasnil vladna stališča glede naših 5 predlogov v zvezi s projektom drugi tir, zahteval, da Vili Kovačič ne vloži podpisov za razpis postopka za zbiranje podpisov za referendum. Na tak ultimat seveda nikakor nismo mogli pristati, zato sem prek državnega sekretarja Lebna predsedniku vlade v imenu Sveta sporočil naslednje:

člani Sveta ne moremo pristati na ultimat predsednika vlade. […] Tudi če bi lahko vplivali na to vložitev podpisov, pa ne moremo, na takšne ultimate člani Sveta seveda ne moremo pristati, saj so v svojem temelju protidemokratični. Predsednik vlade bi se moral po svoji funkciji in v skladu z državljansko dolžnostjo počutiti poklicanega, da civilnim družbenim gibanjem in skupinam državljanov, ki jih bremenijo sporne določbe ali nejasnosti v vladnih dokumentih in sprejetih zakonih, te določbe in nejasnosti tudi primerno pojasni, ne pa da izpolnjevanje te svoje predsedniške in državljanske dolžnosti pogojuje s tem, da se državljani odpovedo svojim najvišjim demokratičnim in ustavnim pravicam.

Ko je do tega sestanka tri tedne kasneje (na posredovanje predsednika ZDUS Ivana Sušnika) vseeno prišlo, je predsednik vlade “znorel”,

ko sem omenil, da vlada nima posluha za interese ljudi in lokalnih skupnosti (omenil sem primer lakirnice na zelenem polju Magna-Steyr, nesmotrno prodajo NLB za bagatelo in javno nasprotovanje vladnim načrtom glede gradnje in financiranja 2. tira. Povedal sem, da bi tukaj vlada morala prisluhniti ljudem in se jim približati z ustrezno spremenjenimi načrti. Vendar je Cerar s povišanim tonom povedal, da javna nasprotovanja delu vlade vedno obstajajo, da ga ne motijo in da mu je vseeno, tudi če bo samo še dva meseca predsednik vlade.

Prav zato me ne čudi, da se predsednik vlade, čeprav je ustavni pravnik, izogiba demokratičnemu preverjanju dela svoje vlade. Verjamem, da bi kot ustavni pravnik, če ne bil v vlogi predsednika vlade, pač pa v vlogi svetovalca organom Državnega zbora, menil drugače. V funkciji politika pa se pač obnaša kot – zelo slab – politik, ki je izgubil stik z realnostjo. To, da te volilci podprejo na volitvah, še ne pomeni bianco menice za bodoče vladno delovanje. Vlada je načeloma tukaj, da sledi pričakovanjem in zahtevam državljanov in prebivalcem države, ki jo vodi. Odstopanje v ravnanju od teh javno izraženih pričakovanj in zahtev javnosti mora biti izjemno dobro utemeljeno, denimo s preprečitvijo nevarnosti, da bi manjšina utegnila ogroziti ustavno opredeljene demokratične pravice manjšine.

Vendar pa zakon o drugem tiru tega pogoja niti približno ne izpolnjuje. Saj konec koncev tak zakon za samo gradnjo oziroma začetek gradnje ni potreben. Potreben je le za to, če želi vlada uzakoniti določeno škodljivo ureditev, zaradi katere bodo davkoplačevalce in logistična podjetja, ki bodo gradnjo drugega tira financirala, naslednja desetletja bolele glave.

One response

  1. Kako se državljani lahko odzovemo na dejstvo, da kar 50 poslancev Državnega zbora lahkotno razmetava javen denar zaradi razlogov, ki so v tem blogu opisani nadvse jasno in razvidno?

    Preprosto, moramo se udeležiti referenduma o drugem tiru in jasno izraziti našo voljo. Le tako bomo preprečili sistemsko uzakonjeno izčrpavanje proračuna v škodo vseh državljanov, kot ga določa zakon o drugem tiru.

    Ali in v kakšnem številu se bomo udeležili predsedniških volitev pa je povsem nepomembno, saj je vseeno kateri vrtnar nam bo v funkciji predsednika sadil rožice, namesto da bi se odločno zavzemal za varstvo javnega interesa.

    Torej, množično pojdimo na referendum, volitve predsednika pa prepustimo podpornikom 50 poslancev, ki zapravljajo naš denar.

%d bloggers like this: