Aljaški trajni sklad

The Alaska Permanent Fund (APF) only exists today because Alaska Governor Jay Hammond was obsessed with the idea of dividend-paying social wealth funds.⁴³

Before his stint as governor, during the 1960s, Hammond was the manager of a 2,000-person municipality in Alaska called Bristol Bay Borough. Bristol Bay was teeming with salmon resources, but 97 percent of those resources were being extracted by Seattle-based firms, not local fishermen. The Seattle-based firms even preferred hiring non-residents to staff their fishing operations, meaning that the local population was largely locked out of the job opportunities the salmon catch provided.

This situation resulted in serious economic deprivation for Bristol Bay residents: “no high schools, sewer or water systems, health care facilities, fire, police, or ambulance services.” The town’s garbage “was dumped over the riverbank in hopes it would flush out with the ice during high spring tides.”

Nadaljujte z branjem→

Norveški triumf

Norway’s central government currently manages three main asset pools. There is the Government Pension Fund Norway (GPF-Norway), a stock and bond portfolio that is invested in Norwegian and other Nordic companies;²⁵ the Government Pension Fund Global (GPF-Global), a stock, bond, and real estate portfolio invested exclusively outside of Norway;²⁶ and the state-owned enterprises (SOEs), a set of 74 domestic companies that are directly owned by 12 government ministries.²⁷

GPF-Norway and GPF-Global are social wealth funds. The SOE assets, because they are owned directly by ministries rather than through a fund, are not technically a social wealth fund. But the SOEs are nonetheless in the spirit of a SWF and could be rolled into a SWF if the Norwegian state wanted to do so.

Nadaljujte z branjem→

Zakaj je propadel švedski poskus?

The most famous social wealth fund in history was the one briefly established in Sweden in the 1980s.²⁰ The Swedish “Wage-Earner Funds,” as they were called, were the brainchild of trade union economists Rudolf Meidner and Gösta Rehn. Meidner published a book on the idea in 1978 titled Employee Investment Funds: An Approach to Collective Capital Formation and then a retrospective paper in 1993 titled “Why Did the Swedish Model Fail?”²¹

The Meidner plan, as it came to be known, proposed using a scrip tax to gradually transfer ownership of Sweden’s corporations away from private shareholders and into wage-earner funds administered by the country’s labor unions. Under the plan, Swedish companies would be required to essentially pay a 20 percent tax on their profits. But rather than paying that tax in cash, they would instead issue an equivalent amount of new company stock to the relevant Wage-earner fund.

Nadaljujte z branjem→

O tem bom več pisal v prihodnje, ko bom pripravil predlog za Slovenijo. Za ogrevanje podajam nekaj background podatkov. Matt Bruenig je pred dnevi na podlagi izkušenj drugih držav objavil predlog Družbenega premoženjskega sklada (Social Wealth Fund) za ZDA. Nekateri to imenujejo “neoliberalni socializem“.  Socializem zato, ker temelji na državnem upravljanju skupnega, družbenega premoženja v skladu, pri čemer bi iz donosov od premoženja v tem skladu vsem državljanom izplačevali letne dividende – pod imenom univerzalna temeljna dividenda.  Neoliberalni pa zato, ker bi v ta namen uporabili mehanizme kapitalizma, torej donose od naložb v različne vrste premoženja, ki po možnosti kotira na borzi.

Mnogim se bo ta ideja zdela zmešana. Toda na njihovo presenečenje bodo ugotovili, da so tovrstne ideje že zelo stare in uveljavljene ter da v praksi v nekaterih – kapitalističnih (!) – državah odlično funkcionirajo. Ker so ljudje leni in neradi gredo na povezavo prebrat originalne članke, dolgih pa sploh ne, bom v nekaj nadaljevanjih objavil ključne poudarke iz Bruenigovega članka. Nato pa se lotimo predloga za Slovenijo.

Nadaljujte z branjem→

Ideja Matta Brueniga o načinu financiranja univerzalnega temeljnega dohodka sploh ni slaba. Nasprotno. Pa še izvedljiva je.

Brexit in Trump sta rezultat aktivnega targetiranega manipuliranja volilcev prek socialnih medijev (predvsem prek Twitterja in Facebooka). Oba primera sta pokazala, kako zlahka je pravzaprav zmanipulirati tudi najpomembnejše nacionalne odločitve, če “veliki podatki” o vzorcih obnašanja, osebnih preferencah in referenčnih krogih najbližjih prijateljev, padejo v roke algoritmom specializiranih analitskih podjetij, ti pa se iz komercialnih razlogov vključijo v politične kampanje. Dokler so algoritmi specializiranih analitskih podjetij delali zgolj za posamezne ponudnike blaga in storitev in tako pomagali spreminjati / manipulirati nakupne navade potrošnikov, je bila zadeva sicer sporna, vendar še nekako znotraj okvirjev sprejemljivega. Toda ko algoritmi analitskih podjetij in zbiratelji “velikih podatkov” vstopijo v službo političnih kampanj, postane zadeva zelo resna – ogrožena je  demokracija.

Spodaj je intervju s Christopherjem Wyliem, “žvižgačem” iz Cambridge Analytice, ki je razkril, kako je njegovo podjetje prek Facebooka po naročilu manipuliralo obnašanje volilcev v V. Britaniji pred Brexitom in v ZDA v predsedniških volitvah leta 2016. Pri tem pa ne pozabite, da je Cambridge Analytica zgolj en, razkrit primer tovrstnega manipuliranja. Ostalih primerov, razen ruskega zelo podobnega pristopa v predsedniških volitvah leta 2016 v ZDA ter primera filipinskih predsedniških volitev, ne poznamo. Lahko jih zgolj slutimo. Kar pomeni, da je nevarnost za demokracijo še toliko večja. In ključno vprašanje je, kako zasebnim kapitalskim centrom moči in nacionalnim varnostnim službam onemogočiti dostop do “velikih podatkov” o naši zasebnosti in kako jim učinkovito preprečiti ciljane manipulativne napade na naše vzorce obnašanja.

Težko bo, priznava Wylie. Toda “demokracija je nacionalno vanostno vprašanje”, zato bo treba najti ustrezne načine, da zavarujemo demokracijo.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred nekaj dnevi smo lahko prebrali vznesene članke o tem, kako je Grčiji uspelo prebroditi najtežji del krize. Poleg pohval odrekanju in prizadevanju Grkov, je bila v novicah izpostavljena predvsem ogromna pomoč, ki jo je Evropska Unija (članice evrske skupine) nudila tej državi. Pristop večine medijev (tudi naših) je bil predvsem v prikazu velikega žrtvovanja in pomoči s strani EU Grkom, ki so dolga leta živeli preko svojih zmožnosti. Torej pomoči “lenim” Grkom, kot je na osnovi medijskih sporočil zaključil povprečni bralec. Da je zgodba precej bolj kompleksna, recimo kar drugačna, je v svojem članku lepo predstavil že Damijan. Izpostavil je predvsem dve zadevi:

• da se je z reševanjem in pomočjo Grčiji, v bistvu reševalo in pomagalo nemškim in francoskim bankam; le-te so s financiranjem dolga preko članic EMU dobile poplačane svoje kredite, pri katerih bi sicer utrpele velike izgube, ter
• da načrt, kako bo Grčija do leta 2060 z varčevanjem in vzdržno proračunsko politiko vrnila najete kredite, preprosto ni realen, niti izvedljiv.

Takšna (samo)hvala evropskih politikov je bila povedana predvsem z namenom, da se zakrije njihove napake pri reševanju grške krize ter seveda odlaganje problema v prihodnost. V leta, ko se bodo s tem pač spoprijemali drugi politiki.

Nadaljujte z branjem→

Ko so ta ponedeljek najvišji predstavniki Evropske komisije oznanili, da je Grčija po osmih letih in koncu tretjega paketa pomoči uradno izšla iz programa pomoči, so uporabljali zelo velike besede. Francoz Pierre Moscovici, komisar za ekonomske in finančne zadeve, je govoril o tem, da Grčija zdaj končno lahko »obrne novo stran« in »začne novo poglavje« ter da je s tem tudi konec »eksistencialne krize« evrskega območja. Poljak Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, je Grčiji čestital z besedami, da je »z velikimi napori in evropsko solidarnostjo zajela dan«. Ostali evropski visioki uradniki pa so govorili o tem, da je Grčija končno spet postala »normalna evrska država« z dostopom do finančnih trgov.

Toda ta evrokratska evforija je precej kratkega daha. Preprosto zato, ker je namesto na realnih predpostavkah zasnovana na fantazijskih projekcijah.

Nadaljujte z branjem→

ZDA so tradicionalno mednarodno najbolj glasne pri obsojanju in preganjanju korupcije – v tujini. Ameriška vlada, njene uradne organizacije z mednarodno aktivnostjo, kot so USAID, ter največji think tanki, ki propagirajo svobodo in prosti trg in ki jih prek različnih fundacij obilno financirajo najbogatejše ameriške družinske dinastije, vsemu “manj razvitemu svetu” pridigajo o zlu korupcije ter financirajo kampanje za zmanjševanje korupcije. Perverzija pa je seveda v tem, da jih moti samo korupcija v tujini. Jasno, ker bi utegnila škoditi interesom ameriškega kapitala v tujini. Korupcija doma jih ne moti. Ne moti jih, da imajo lobisti v ZDA daleč največji vpliv na vladne ekonomske politike. Ne moti jih, da so ZDA ujete v “state capture“, kjer največja podjetja oziroma lobiji ugrabijo državne inštitucije in kreirajo vladne politike. Ne moti jih kriminal belih ovratnikov v enormnem obsegu in v povezavi z mižanjem organov pregona.

Mora biti izvoljen Donald Trump, pri komer je prav vse “mutno”, če ne že na robu kriminala ali onstran njega, da lahko pride posebni preiskovalec Robert Mueller in začne razkrivati delček kriminala belih ovratnikov, v povezavi s politiko.

Nadaljujte z branjem→