John van Reenen

As I write on 31 January 2020, Britain leaves the European Union (EU). The loss I feel is almost as much as when my father died, almost a quarter century ago. He was 16 when he came to Britain with my grandfather who was a South African political refugee. After completing his UK national service, he married the daughter of a Merseyside dockworker. They moved to Carlisle where I was born, to run a new community centre. Then later back to Liverpool where I started school.

My secondary education was in Kelsey Park Comprehensive School. When I started it had just converted from a Secondary Modern, schools for kids who failed their 11+ exams. It was in the late 1970s and early 1980s – a brutal place in a brutal time. I remember our class having a mock vote in the 1979 election. The most popular two parties for our boys were Mrs. Thatcher’s Conservatives and the National Front, an overtly racist party promising to send foreigners ‘back to where they came from’.

The lead up to and aftermath of the Brexit vote reminded me of the atmosphere of those times. Hate crimes boomed. Economic hardship meant that people wanted to find someone to blame. Many groups stoked up fear of immigrants ‘sponging’ on welfare – even though European migrants were young, educated and paid more in taxes than they used in public services, subsidising the British-born. If it is not immigrants, then it is all the fault of those foreign Brussels bureaucrats. Decades of anti-EU propaganda poured poison into English ears, leaving many people woefully uninformed on EU issues. A leader in the media tirade was the Daily Telegraph’s Brussels correspondent, Boris Johnson.

Nadaljujte z branjem→

• Greta Thunberg, Donald Trump, and the Future of Capitalism – Yanis Varoufakis
• How to Make the Internet Safe for Democracy – Francis Fukuyama
• Can Sanders Do it? – James K. Galbraith
• How a Democratic Counteroffensive Can Win – George Soros
• Brexit: epitaph for a national trajectory now lost – John van Reenen
• The Coronavirus Is a Disease of Chinese Autocracy – Minxin Pei
• Has Davos Man Changed? – Joseph E. Stiglitz
• Climate change and the cost of inaction – Colacito, Hoffmann & Phan
• Towards a workable and effective climate regime – Barrett, Carraro & de Melo
• Urgently needed: A global green New Deal – Edward Barbier
• The imperial roots of global trade – Goekmen et al

Kot sem pisal v Paradoksih globalizacije (1): Zahodni pohlep, ki je uničil srednji razred, je v ZDA med letom 2001, ko je Kitajska stopila v WTO, in začetkom krize v 2008, izginilo 3.5 mio delovnih mest v industriji. Do leta 2017 nato še za dober milijon delovnih mest. Obstajajo različne ocene, koliko je k temu izginotju ameriške industrije prispevala prosta trgovina s Kitajsko. Spodnja meja ocen je ena tretjina.

Spodaj navajam analizo, ki sta jo za Economic Policy Institute pripravila Robert E. Scott in Zane Mokhiber. Njuna ocena je, da je povečan ameriški trgovinski deficit s Kitajsko med letoma 2001 in 2018 odnesel (vsaj) 3.7 milijona delovnih mest. Njuna analiza je zanimiva tudi zato, ker primerjata pričakovanja Clintonove adminstracije, kako bo odpiranje Kitajske po vstopu v WTO pripomoglo k povečanju ameriškega izvoza na kitajski trg in k spodbujanju ameriških delovnih mest, ter tega, kar se je dejansko zgodilo. Ameriški izvoz na Kitajsko se je v obdobju 2001-2018 resda povečal za 5.2-krat, uvoz iz Kitajske pa le za 4.2-krat, toda ko to prevedete v absolutne številke, postanejo zadeve zelo resne. Namreč ameriški izvoz se je povečal iz 19 na 120 milijard dolarjev, uvoz iz Kitajske pa iz 102 na 534 milijard dolarjev, kar pomeni, da se je trgovinski deficit s Kitajsko povečal iz 83 na 420 milijard dolarjev. To so povsem druge dimenzije.

Nadaljujte z branjem→

Treba bo torej spremeniti učbenike osnov ekonomije prvega leta študija, lastniki kapitala in njihova lobistična združenja pa si bodo morali izmisliti kakšne boljše argumente, zakaj ne bi delili (finančnega) rezultata višje produktivnosti dela tudi z delavci.

Tudi v Sloveniji.

Odlična serija predavanj Branka Milanovića in Arjuna Jayadeva o neenakosti.

Za začetek, zakaj nam mora biti mar za neenakost?

Jasmina Držanič

Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravijo. Nekako se mi zdi, da je odstop predsednika vlade prišel v času, ko je prvič res postalo relevantno, kako politični pretendenti za oblast dejansko vidijo in razumejo državo, ki jo je treba upravljati. Kajti do sedaj smo že skoraj desetletje v shemi, ko naj bi novi obrazi formirali neko fronto, ki bi držala skupaj pisano, bolj ali manj progresivno ekipo, ki se ubada z narcisizmom majhnih razlik in preračunavanjem. Ta shema se je izpela. Tudi politični analitiki so se izpeli. Najbolj očiten dokaz za to je, da je dva ponedeljka zapored je ekipa analitikov sedela pri Marcelu in drugi ponedeljek so morali vsi popravljati svoje izjave izpred tedna, ko so trdili, da se predčasne volitve nikomur ne izplačajo.

Da se razumemo: preračunavanje je del političnega delovanja in politične igre. Da je predlog potrjen, je potrebna večina in to večino je treba prešteti in doseči. S to tehniko ni nič narobe. Narobe je, ko onkraj te tehnike ni skoraj nič. Volivci  politiko, ki predvsem preračunava, vsebine pa ne ponudi, kaznujejo. Pri nas jo že dolgo kaznujejo tako, da ne gredo na volitve ali na volitvah obkrožijo listo »novega obraza«. In kak mandat se učinek zmanjšane volilne udeležba in odsotnost vsebine (če ni vmes gospodarske krize) niti ne pozna. V naslednjem mandatu so volivci jezni, pa tega še ne znajo čisto artikulirati. Potem pa amorfna jeza vendarle dobi neko artikulacijo. Mislim, da smo zdaj v fazi, ko jeza dobiva artikulacijo in je ta artikulacija kritična, ni pa jezna do te mere, da bi si oblekli rumene jopiče.

Nadaljujte z branjem→

Kolega Jonathan Portes je naredil izjemno dobro ilustracijo koristi, ki jih je V. Bitanija imela zaradi ogromnega povečanja imigracij v zadnjih dveh desetletjih. Tako na ekonomskem kot na socialnem področju.

Pa vendar se tukaj porajata dve ključni dilemi:

1. So tako velike imigracije (sploh lahko) politično vzdržne?
2. Bi imigracije bile vzdržne, če ne bi bilo finančne krize in posledične (napačne) ostre politike varčevanja s strani konzervativne vlade?

Nadaljujte z branjem→

What if a mild-mannered economic superpower was shaping the world economy, and most people didn’t notice? What if the decisions that drove globalisation were not made in televised meetings between world leaders at Davos, but quietly by technical compliance officers in anonymous corporate office buildings? What if American protectionist bluster and China’s steely nationalist defiance were largely a sideshow?

The EU is not generally thought of as an aggressive economic hegemon. Its main concern in the US-China conflict is to avoid being trampled. But in sector after sector, it has set the rules for the world economy.

Nadaljujte z branjem→