“Volitve” za strankarski nominacijo v Iowi so nekaj posebnega. Poskus približka prastaremu načinu izražanja demokracije v antični Grčiji – ne tako, da ljudje anonimno obkrožijo listke, pač pa da javno, s svojo prisotnostjo pokažejo svojo podporo posameznemu kandidatu. Ultra arhaično in zelo zamudno, ampak po svoje zanimivo.

No, demokrati so letos imeli idejo, da bi zbiranje podatkov o številu privržencev posameznemu kandidatu/ki na številnih krajih širom države in obdelavo teh podatkov prevzela aplikacija. Da bi celoten arhaičen postopek izražanja neposredne demokracije avtomatizirali. Končalo se je kot dizaster. Aplikacija ni bila stestirana, polna hroščev, osebje na voliščih je ni znalo uporabljati. Že začelo se je kot polomija, končalo kot katastrofa.

“They have still never seen the app. They were working tech support for the app and had never seen the app,” the person said of the party’s support staffers. They said that those who had been trained to provide support arrived before noon and “it became very apparent very fast how the app was an unmitigated disaster,” they said. “They were getting calls from people saying they couldn’t download the app.” Some of the problems, the person said, were simply precinct chairs less comfortable with technology, but they were also getting reports that the app was buggy.

Vir: 538

Glede tega zapleta v Iowi, ko je odpovedala aplikacija, ki naj bi namesto ljudi zbirala podatke o glasovih za posamezne kandidate innjih obdelovala, mi je všeč spodnji thread, ki ta zaplet vidi kor del širšega problema. Kot del fantazije, da je mogoče ljudi, ki imajo znanja in dolgoletne izkušnje zamenjati bodisi z konzultanti ali jih povsem avtomatizirati. Del fantazije, da v času visoke tehnologije kapitalizem ne potrebuje več dela.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič in Jože Damijan

Zaradi segrevanja planeta, ki jih povzročajo emisije toplogrednih plinov (TP), bomo morali v Sloveniji pospešeno opuščati fosilna goriva in jih nadomeščati z brezogljičnimi viri energije. K temu nas bo priganjala tudi EU, saj je nova Evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen opredelila boj proti podnebnim spremembam kot prioritetno dejavnost EU. Podnebni cilji EU so bili že dosedaj izjemno ambiciozni (do leta 2030 zmanjšanje emisij CO2 za 40% glede na leto 1990, povečanje deleža energije iz obnovljivih virov na 32%). Nova Komisija jih je še zaostrila s ciljem ogljične nevtralnosti do leta 2050, za kar naj bi bilo tudi zagotovljenih za tisoč milijard evrov dodatnih sredstev.

Namen tega komentarja je predvsem pokazati na glavne dileme potrebnega energetskega prehoda v Sloveniji v smeri doseganja evropskih podnebnih ciljev in kako ta prehod narediti čim bolj učinkovit in finančno vzdržen.

Nadaljujte z branjem→

Če je bila, kot kažejo empirične študije, podpora Brexitu dodatno ojačana z radikalno politiko varčevanja (austerity) Cameronove vlade po finančni krizi in če je podpora Trumpu najbolj zrasla v tistih ameriških okrožjih, ki so bila po “kitajskem šoku” najbolj prizadeta in ki so jih ameriške redistributivne politike povsem zaobšle, potem se velja vprašati kakšna je regionalna porazdelitev porasta populizma v EU v odvisnosti od transferjev. Natanko to so v zadnji študiji “Populist Voting and Losers’ Discontent: Does Redistribution Matter?” naredili Albanese, Barone & de Blasio (2019). Za Italijo so analizirali, ali se je populizem manj povečal v regijah in mestih, ki so bile prejemnice EU sredstev.

In rezultati potrjujejo, da je v regijah, ki so bile prejemnice EU sredstev, delež glasov populističnih strank na volitvah za 2.5 do 3 odstotne točke manjši. Iz tega Albanese et al potegnejo sklep, da je fiskalna politika, vsaj na srednji rok, učinkovito sredstvo proti porastu populizma.

Nadaljujte z branjem→

Ne glede na to, ali bo prišlo do oblikovanja nove vladne koalicije ali do predčasnih volitev in kasnejšega oblikovanja vladne koalicije, pa se bodo koalicijski partnerji morali poenotiti o ključnih programskih ciljih. Ni jih potrebno veliko, iz razvojnega vidika bi bilo dovolj najti konsenz glede naslednjih desetih programskih ciljev:

1. Ustanovitev Demografskega sklada za dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema,
2. Ustanovitev Infrastrukturnega sklada za financiranje ključnih infrastrukturnih projektov,
3. Preoblikovanje dela DUTB v Nepremičninsko-stanovanjski sklad,
4. Ustanovitev Tehnološko-razvojne agencije in Tehnološkega sklada za spodbujanje tehnološkega razvoja in prestrukturiranje gospodarstva,
5. Nagraditev Podnebnega sklada za financiranje energetskega prehoda in doseganje podnebnih ciljev,
6. Zdravstvena reforma za povečanje učinkovitosti zdravstvenega sistema,
7. Zakonska podlaga za oblikovanje in financiranje učinkovitega sistema dolgotrajne oskrbe,
8. Prenos dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno, z elementi solidarnosti,
9. Dopolnitve davčnega sistema in drugih podsistemov v smeri povečanja spodbud za aktivnost in večje pravičnosti,
10. Sprememba fiskalnega pravila.

Poenotenje glede zgornjih programskih ciljev najbrž ni težka, saj vse stranke govorijo o njih. Hudič seveda leži v detajlih, vendar se je tudi o njih mogoče v tem vmesnem obdobju ali v povolilnem obdobju uskladiti in najti skupne imenovalce, zapisane v nekaj alinejah. Sploh, ker bo bodoča koalicija nujno sestavljena iz programsko sorodnih strank.

Če ne drugega, bi bilo za večino strank razpadle koalicije ugodneje, da se dogovorijo o oblikovanju nove koalicije, na osnovi nekaj jasno opredeljenih ciljev, kot da tvegajo svojo usodo na predčasnih volitvah. Za državo in državljane pa sploh.

John van Reenen

As I write on 31 January 2020, Britain leaves the European Union (EU). The loss I feel is almost as much as when my father died, almost a quarter century ago. He was 16 when he came to Britain with my grandfather who was a South African political refugee. After completing his UK national service, he married the daughter of a Merseyside dockworker. They moved to Carlisle where I was born, to run a new community centre. Then later back to Liverpool where I started school.

My secondary education was in Kelsey Park Comprehensive School. When I started it had just converted from a Secondary Modern, schools for kids who failed their 11+ exams. It was in the late 1970s and early 1980s – a brutal place in a brutal time. I remember our class having a mock vote in the 1979 election. The most popular two parties for our boys were Mrs. Thatcher’s Conservatives and the National Front, an overtly racist party promising to send foreigners ‘back to where they came from’.

The lead up to and aftermath of the Brexit vote reminded me of the atmosphere of those times. Hate crimes boomed. Economic hardship meant that people wanted to find someone to blame. Many groups stoked up fear of immigrants ‘sponging’ on welfare – even though European migrants were young, educated and paid more in taxes than they used in public services, subsidising the British-born. If it is not immigrants, then it is all the fault of those foreign Brussels bureaucrats. Decades of anti-EU propaganda poured poison into English ears, leaving many people woefully uninformed on EU issues. A leader in the media tirade was the Daily Telegraph’s Brussels correspondent, Boris Johnson.

Nadaljujte z branjem→

• Greta Thunberg, Donald Trump, and the Future of Capitalism – Yanis Varoufakis
• How to Make the Internet Safe for Democracy – Francis Fukuyama
• Can Sanders Do it? – James K. Galbraith
• How a Democratic Counteroffensive Can Win – George Soros
• Brexit: epitaph for a national trajectory now lost – John van Reenen
• The Coronavirus Is a Disease of Chinese Autocracy – Minxin Pei
• Has Davos Man Changed? – Joseph E. Stiglitz
• Climate change and the cost of inaction – Colacito, Hoffmann & Phan
• Towards a workable and effective climate regime – Barrett, Carraro & de Melo
• Urgently needed: A global green New Deal – Edward Barbier
• The imperial roots of global trade – Goekmen et al

Kot sem pisal v Paradoksih globalizacije (1): Zahodni pohlep, ki je uničil srednji razred, je v ZDA med letom 2001, ko je Kitajska stopila v WTO, in začetkom krize v 2008, izginilo 3.5 mio delovnih mest v industriji. Do leta 2017 nato še za dober milijon delovnih mest. Obstajajo različne ocene, koliko je k temu izginotju ameriške industrije prispevala prosta trgovina s Kitajsko. Spodnja meja ocen je ena tretjina.

Spodaj navajam analizo, ki sta jo za Economic Policy Institute pripravila Robert E. Scott in Zane Mokhiber. Njuna ocena je, da je povečan ameriški trgovinski deficit s Kitajsko med letoma 2001 in 2018 odnesel (vsaj) 3.7 milijona delovnih mest. Njuna analiza je zanimiva tudi zato, ker primerjata pričakovanja Clintonove adminstracije, kako bo odpiranje Kitajske po vstopu v WTO pripomoglo k povečanju ameriškega izvoza na kitajski trg in k spodbujanju ameriških delovnih mest, ter tega, kar se je dejansko zgodilo. Ameriški izvoz na Kitajsko se je v obdobju 2001-2018 resda povečal za 5.2-krat, uvoz iz Kitajske pa le za 4.2-krat, toda ko to prevedete v absolutne številke, postanejo zadeve zelo resne. Namreč ameriški izvoz se je povečal iz 19 na 120 milijard dolarjev, uvoz iz Kitajske pa iz 102 na 534 milijard dolarjev, kar pomeni, da se je trgovinski deficit s Kitajsko povečal iz 83 na 420 milijard dolarjev. To so povsem druge dimenzije.

Nadaljujte z branjem→

Treba bo torej spremeniti učbenike osnov ekonomije prvega leta študija, lastniki kapitala in njihova lobistična združenja pa si bodo morali izmisliti kakšne boljše argumente, zakaj ne bi delili (finančnega) rezultata višje produktivnosti dela tudi z delavci.

Tudi v Sloveniji.

Odlična serija predavanj Branka Milanovića in Arjuna Jayadeva o neenakosti.

Za začetek, zakaj nam mora biti mar za neenakost?