Okvir energetskih in podnebnih politik Evropske unije zavezuje članice, da do konca leta 2019 predložijo končno verzijo nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN) do leta 2030 in s pogledom do 2040. Do 1. januarja letos pa še Dolgoročno strategijo znižanja emisij do 2050. Z obojim vlada že zamuja. Ampak to je, kot bomo videli v nadaljevanju, še najmanjši problem pri vsej zadevi.

S tem NEPN so bile do sedaj precejšnje težave. Prvi osnutek iz leta 2018 je temeljil na starih dokumentih, novih ukrepov ni bilo pripravljenih (sklicevanje na predčasne volitve!). Dokument je bil deležen kritične ocene Evropske komisije (EK) zaradi neambicioznosti politik glede doseganja podnebnih ciljev. Pristojno ministrstvo za infrastrukturo je za pripravo posodobljene verzije NEPN poiskalo zunanjo strokovno in tehnično podporo in jo konec leta 2018 dobilo v obliki konzorcija institucij pod vodstvom Instituta »Jožef Stefan«. Vmes je EK leta 2018 še zaostrila podnebne cilje – do leta 2030 zmanjšanje emisij CO2 za 40% glede na leto 1990, povečanje deleža energije iz obnovljivih virov od prvotnega cilja 27% na 32% in povečanje energetske učinkovitosti za 32.5% (namesto prvotnih 27%).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi so bili objavljeni podatki o realizaciji proračuna Republike Slovenije za preteklo leto. Podatki so sicer predhodni, a končni rezultat se praviloma nikoli pomembneje ne razlikuje. Po podatkih ministrstva za finance je tako proračun lani izkazal za 225 mio EUR presežka ali 0,3 % BDP. Ta številka je celo nekoliko višja od pričakovanj po zadnjih ocenah iz oktobra in sprejetem rebalansu, vseeno pa je presežek za dobrih 300 mio EUR nižji kot v letu poprej. Proračunski presežek v 2018 je bil rekorden do sedaj in je znašal 537 mio EUR. Pri tem je sicer potrebno navesti, da je omenjenih 537 mio EUR presežka podatek po tekočih evidencah ministrstva za finance. Po zaključku leta namreč statistični urad izračuna primanjkljaj ali presežek sektorja države v skladu z enotno metodologijo EU in ta uradni presežek je lani znašal 353 mio EUR (ta podatek je potem v vseh statističnih poročilih države).

Nadaljujte z branjem→

Green New Deal, ppdnebni načrt Evrospke komisije, je – kot pišeta Yanis Varoufakis & David Adler – bolj kot ne le zelena propaganda. Ob tako finančno podprtih “zelenih” prioritetah, kot jih je predstavila Ursula von der Leyen, je govorjenje o resnem reševanju problema podnebnih sprememb zgolj govoričenje. Za reševanje bank je EU skupaj porabila za 4,200 milijard evrov, in to povsem novega denarja, za reševanje sveta v podnebni krizi pa načrtuje le 1,000 milijard v 10 letih. Od tega le 7.5 milijard evrov neposredno iz proračuna. Ostalo so spodbude za “mobilizacijo” zasebnih investicij.

Emergencies tend to reveal our true priorities. When our house is burning down or the storm waters are flooding in, we hold on to what we value most, and leave the rest behind.

Nadaljujte z branjem→

• Coronavirus is the Black Swan that might finally sink the markets – The Telegraph
• What the ECB’s Strategy Review Must Do – Lucrezia Reiclin
• Europe Needs a DARPA – Dalia Marin
• What Does Europe Have to Offer? – Dambisa Moyo
• The internal contradictions of macro-monetary policy – Goodhart & Wood
• Paul Krugman battles conservative ‘zombies’ – Washington Post

Drago Babič

Pred kratkim smo dobili drugo verzijo Nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN), ki naj bi celovito zajemal vse ukrepe na področju energetike, s katerimi bi se spopadli z grozečimi učinki spreminjanja podnebja. Znano je, da povzroča segrevanje planeta kopičenje toplogrednih plinov (TP), ki jih povzroča človek in ki jih planet po naravni poti ne zmore odstranjevati z isto hitrostjo, kot nastajajo. Največ TP nastaja pri proizvodnji in uporabi energije, ki temelji predvsem na uporabi fosilnih goriv, iz katerih pri pretvorbi nastajajo najbolj razširjeni TP plin, CO2 in dušikovi oksidi. Da bi se s prekomernim naraščanjem emisij TP učinkovito spopadli, bo treba v bližnji bodočnosti posvetiti več pozornosti tako varčevanju z energetskimi viri, kot z nadomeščanjem fosilnih goriv z brezogljičnimi viri energije. Vsaka strategija borbe proti podnebnim spremembam mora vsebovati pametno kombinacijo obeh pristopov.

S tako dilemo – ali varčevati (in se tako prilagajati omejenim naravnim virom) ali s tehnološkim napredkom omejene vire bolje izkoriščati – se je človeštvo že večkrat srečevalo. Že Malthus je konec 18 stoletja, ko se je prebivalstvo pospešeno povečevalo, trdil, da se mora naraščanje števila ljudi omejiti, ker bo zaradi pomanjkanja hrane ogrožen obstoj človeštva. Leta 1970 je podobno trdila združba intelektualcev, imenovana Rimski klub, ko je napovedovala, da bo ob nadaljevanju rasti do leta 2000 zmanjkalo surovinskih virov, predvsem nafte, kar bi spet ogrozilo obstoj človeštva. Zgodovina je te strahove zanikala, človeški razvoj se ni ustavil. In sicer predvsem po zaslugi še hitrejšega tehnološkega razvoja.

Nadaljujte z branjem→

Kako iz ene besedice, iz enega imena narediti film? Preprosto, domačim poveš, da boš sina poimenoval Adolf… In dobiš čudovito zabaven, intelektualni družinski prepir. Ki seveda preraste v ustrezno družinsko inventuro.

Nemški film “Der Vorname” (v angleščini “How about Adolf?”) morate seveda pogledati v originalu.

Marcel Štefančič Jr., genialen kot vedno:

Na koga vas zdajle spominjajo poslanci? Priznajte: glede na to, da je vrhovno sodišče nedavno razveljavilo obsodbo zoper Leona Rupnika, vam – nehote, magari asociativno – malce potegnejo na kolaborante. Verjetno ste si rekli: Hej, tako nekako je med vojno izgledala kolaboracija! Mar niso tudi kolaboranti rekli: Naredili bomo to, kar bo za Slovenijo najbolje! Reševanje svojih osebnih koristi – svojih položajev, svojih služb, svojega statusa – so razglašali za nacionalni interes. Nekaj takega se dogaja danes: stranke, ki so pred letom in pol javno in enoglasno prisegale, da z Janezom Janšo ne gredo v koalicijo, so zdaj voljne kolaborirati z njim. Ker bo to dobro za Slovenijo, ker gre za Slovenijo, ker gre za narodov blagor in tako dalje – ohranitev svoje poslanske plače enačijo z nacionalnim interesom.

Vir: Mladina

Pred mnogo leti sva se z Andrejem Mertljem navduševala nad digitalnimi volitvami. Takrat je le nekaj posameznikov, tudi Marko Golob, bilo kritičnih glede te ideje, predvsem iz vidika varnosti. Danes, na podlagi izkušenj z različnimi hekerskimi vdori, manipulacijami podatkov, pa tudi nezanesljivostjo same tehnologije, sem bistveno manj navdušen nad temi tehnološkimi idejami. Res ni modro našega demokratičnega izražanja prepustiti v roke tehnologiji. Da se s tem prepustimo muhavosti tehnologije, je še najmanjši problem. Mnogo večji problem je, da ima nekdo vpogled v naše volilne preference, in naprej, da lahko nekdo naše glasove poljubno zmanipulira.

Tako kot ni pametno prepustiti vožnje avtomobila računalniški aplikaciji. Avtonoma vozila so podobna bedarija, vendar izjemno nevarna. Si predstavljate, da pride do izpada satelitskega signala ali da nekdo vdre v sistem in povzroči vsesplošen prometni kaos?