Nekatera dejstva, ki jih morajo preiskave seveda nedvoumno dokazati, kažejo, da bi Covid-19 lahko bil posledica izbruha virusa iz laboratorija v Wuhanu. V Wuhanu sta sicer dva laboratorija, v obeh pa se ukvarjajo s poskusi, ali je možen preskok živalskega koronavirusa v človeškega. V bolj znanem od obeh, Wuhan Institute of Virology (WIV), so preiskovali vzorce krvi iz pljuč rudarjev v Mojiangu, ki so zboleli ali umrli za koronavirusom netopirjev iz leta 2012. Hipotezo sta razvila Virolog Jonathan Latham in genetičarka Allison Wilson. Kratek povzetek hipoteze je naslednji:

Rudarji v Mojiangu naj bi se prvotno okužili z RaTG13 in / ali podobnimi koronavirusi med njihovim dvotedenskiom bivanjem v rudniškem jašku, kjer so vdihovali aerosole iz blata netopirjev. RaTG13 naj bi se nato z mutacijami in / ali rekombinacijami v pljučih rudarjev med njihovo štirimesečno hospitalizacijo v bolnišnici spremenil v SARS-CoV-2 (ali predhodni virus). Tako so okužena pljuča rudarjev morda služila kot „človeški inkubator“, ki je RaTG13 omogočil, da se je prilagodil tako človeškemu celičnemu receptorju ACE2 kot človeškemu imunskemu sistemu v samo štirih mesecih, namesto v nekaj desetletjih, kot bi pričakovali pri naravni evoluciji virusa. Inštitut v Wuhanu je v letih 2012/2013 prejel vzorce tkiva in krvi preživelih ali mrtvih rudarjev, ki so morda že vključevali SARS-CoV-2 (ali njegov predhodnik). Virologi WIV so nato morda čakali še pet let, dokler niso zaključili svojega laboratorija BSL-4 v letu 2017/2018, preden so začeli raziskovati tako imenovani SARS-CoV-2. SARS-CoV-2 je morda jeseni 2019 pobegnil iz laboratorija WIV, morda prek okuženega laboratorijskega delavca ali trupla živali, in sprožil današnjo globalno pandemijo koronavirusa.

V nadaljevanju je nekaj odlomkov iz njunega članka, v katerem sta razvila hipotezo in med drugim zavrgla trditev široko citirane analize Andersena et al (2020), da je Covid-19 posledica naravnega razvoja in da epidemija Covid-19 ne more biti posledica izbruha virusa iz laboratorija.

Nadaljujte z branjem→

Izvir koronavirusa Covid-19 je še vedno nepojasnjen. Komisija WHO je po enem letu dobila dovoljenje za preiskavo v kitajski provinci Wuhan, kjer naj bi se – po popularni zgodbi – virus razširil okrog živalske tržnice in naj bi izviral od netopirjev. Problem te popularne zgodbe za javnost je, da – kolikor je znano – koronavirusi v netopirjih niso prenosljivi na ljudi in da bi naj bile potrebna desetletja za mutacije virusa, da bi postal kužen za ljudi.

Po svetu seveda kroži nekaj deset teorij, od katerih nekatere spadajo globoko v polje teorij zarote. Tukaj bom navedel le dve teoriji, ki imata znanstveno osnovo. Prva je raziskava skupine francoskih virologov “Tracing the origins of SARS-COV-2 in coronavirus phylogenies” (Sallard, Halloy, Casane, Decroly, van Helden, 2020). Izsledki raziskave kažejo, da na podlagi dosedanjih analiz ni mogoče potrditi, ali je Covid-19 virus naravnega razvoja ali pa je šlo za izbruh iz laboratorija (v Wuhanu):

Based on phylogenetic inferences, sequence analysis and structure-function relationships of coronavirus proteins, informed by the knowledge currently available, we discuss the different scenarios evoked to account for the origin – natural or synthetic – of the virus. On the basis of currently available data, it is impossible to determine whether SARS-CoV-2 is the result of a natural zoonotic emergence or an accidental escape from experimental strains. Regardless of its origin, the study of the evolution of the molecular mechanisms involved in the emergence of this pandemic virus is essential to develop therapeutic and vaccine strategies. 

V nadaljevanju pa je nekaj odlomkov iz intervjuja z enim izmed avtorjev te raziskave, virologom Etiennom Decrolyjem, ki zelo dobro pojasni hipoteze izvora Covid-19.

Nadaljujte z branjem→

Einsteinu pripisujejo definicijo norosti: »vedno znova početi isto in pričakovati drugačne rezultate« (čeprav resnici na ljubo, kljub temu, da je genialna, to ni bila Einsteinova izjava). Ta definicija norosti dobro opisuje delovanje slovenske vlade v drugem valu epidemije. Kljub temu, da (zaradi zamude in napak na začetku) sprejeti ukrepi drastičnega zapiranja javnega življenja in dela gospodarstva niso delovali in po treh mesecih še vedno ne delujejo, vlada pri njih vztraja in pričakuje, da bodo začeli delovati. Norost.

Nadaljujte z branjem→

V vseh EU državah se je zapiranje šol izkazalo kot neučinkovit ukrep za omejevanje širjenja okužb. Regresijska analiza na podlagi podatkov OWiD med indeksom zaprtja šol in pojavnostjo Covid primerov kaže, da med obema ni značilne povezave. Za Slovenijo pa je povezava med obema močno pozitivna, ker se je kljub popolnemu zaprtju šol raven okužbe še naprej ohranjala na zelo visokem nivoju (slika spodaj). Če bi bilo zaprtje šol učinkovit ukrep, bi morali dobiti negativno korelacijo.

Vir podatkov: OWiD; lastna slika.

Podobno ugotavljajo povsod v EU. Spodaj objavljam članek epidemiologa Devija Sridharja, vodje oddelka za globalno javno zdravje na University of Edinburgh, ki je sodeloval pri pripravi Poročila DELVE (pregled analiz glede povezanosti odprtja šol in Covid epidemije) za Royal Society, ki služi kot input svetovalni skupini britanske vlade Sage in svetovalni skupini Covid-19 škotske vlade. Sridhar navaja, da čeprav je  eden glavnih razlogov, ki ga navajajo vlade za zaprtje šol, tveganje, ki ga okuženi otroci lahko predstavljajo učiteljem, pa je Svetovna zdravstvena organizacija ugotovila, da je najpogostejši način širjenja virusa v šolah prenos med osebjem. Manj običajno je, da se virus prenaša med osebjem in učenci, medtem ko so možnosti, da se virus širi od učenca do učenca, redke. Prav tako ni gotovo, ali šolarji predstavljajo tveganje za člane svojega gospodinjstva; analiza več kot 9 milijonov odraslih v Angliji, ki živijo v gospodinjstvu z otroci, starimi 11 let ali manj, ni pokazala večjega tveganja za Covid-19.

Nadaljujte z branjem→

The public tragedy of Sept. 11 dramatically shifted the focus in Washington from debates over federal privacy legislation to a mania for total information awareness, turning Silicon Valley’s innovative surveillance practices into objects of intense interest. As Jack Balkin, a professor at Yale Law School, observed, the intelligence community would have to “rely on private enterprise to collect and generate information for it,” in order to reach beyond constitutional, legal, or regulatory constraints, controversies that are central today. By 2013, the CIA’s chief technology officer outlined the agency’s mission “to collect everything and hang on to it forever,” acknowledging the internet companies, including Google, Facebook, YouTube, Twitter, and Fitbit and telecom companies, for making it possible. The revolutionary roots of surveillance capitalism are planted in this unwritten political doctrine of surveillance exceptionalism, bypassing democratic oversight, and essentially granting the new internet companies a license to steal human experience and render it as proprietary data.

Young entrepreneurs without any democratic mandate landed a windfall of infinite information and unaccountable power. Google’s founders, Larry Page and Sergey Brin, exercised absolute control over the production, organization and presentation of the world’s information. Facebook’s Mark Zuckerberg has had absolute control over what would become a primary means of global communication and news consumption, along with all the information concealed in its networks. The group’s membership grew, and a swelling population of global users proceeded unaware of what just happened.

Nadaljujte z branjem→

Odgovor Marka Goloba Stanku Štrajnu na njegov prispevek “V pravni državi samovolja ni dopustna” (z dne 27.1.2021).

Stanko,

žal tvoj komentar odraža v veliki meri enega od največjih problemov, s katerim se soočamo v Sloveniji. In to je pravni normativizem, v smislu, da pravna norma postaja neodvisen abstraktni konstrukt, katere življenje oz. uporaba nima več nobene zveze z vsebino konkretnega problema, zaradi katerega je sploh nastala.

Posledica tega, kar lahko vidimo skoraj povsod v družbi, je okosteneli birokratizem. Prišli smo tako daleč, da je ta pojav v veliki meri povsem paraliziral slovensko družbo. Namesto vitke, gibke države, ki bi jo nam omogočala naša mala Slovenija, zapadamo v situacijo, kjer se nikjer ne da ničesar narediti, kjer brezsmiselna regulativa in še v bistveno večji meri njena brezsmiselna interpretacja ustavljata realno življenje.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž spremljate to Gamestop sago, kjer se kopica načeloma individualnih vlagateljev (David) s “short-sellanjem” bori zaslužiti proti velikim igralcem Wall Streeta (Goljat). No, ni nujno sicer, da med Davidi ni tudi nekaj Goljatov, vendar je definitvno precej Davidov med njimi). Tukaj najdete dobro razlago dogajanja zadnjih dveh tednov glede delnice Gamestopa, ki je zrasla iz 18 na 350 dolarjev ter akterjev te sage.

No, jaz priznam, da nimam srca za “trgovce z zrakom” (borznike) in v tej zgodbi me zanima predvsem ta družbeni pojav semi-organiziranega upora proti carjem Wall Streeta ter človeške usode v ozadju te sage. Zato spodaj navajam zapis enega izmed (samoproglašenih) akterjev te sage, ker prinaša za moja ušesa prijetno melodijo upora ponižanih in razžaljenih proti finančnim bogovom. Seveda ne dam roke v ogenj, da zgodba ni izmišljena oziroma namenjena manipulaciji, vendar pa, tudi če je, zveni dobro. Uživajte v branju.

Nadaljujte z branjem→

Povzetek evropske vakcinacijske blamaže (slabo izpogajane pogodbe o dobavah cepiva zaradi fokusa na najnižjih cenah) bi lahko bil naslednji: res je, da je z dobrimi nameni tlakovana pot v pekel, vendar je tudi to pot v pekel mogoče narediti peklensko, kadar ingerenco nad izpolnjevanjem dobrih namenov prevzamejo posla nevešči birokrati. Vendar pa, če smo se že znašli v tej godlji, potem vsaj dajmo znotraj nje najti najmanj slabo varianto (torej optimalno varianto glede na nove okoliščine). To pa pomeni, da če že imamo manj cepiva, dajmo vsaj cepiti čim več ljudi z vsaj eno dozo (in iz vsake viale potegniti maksimum doz), da bomo tako lahko čimprej odprli javno življenje in gospodarstvo in tako zmanjšali ekonomsko in splošno družbeno škodo zaradi dolgega lockdowna. To je poanta spodnjega članka.

Early in the pandemic, the commission was tasked with procuring COVID-19 vaccines for the entire EU. This was the most sensible political path, since the alternative would likely have been an increasingly frenzied bidding war among member states of the sort that led to national personal protective equipment export controls earlier in the pandemic. But the commission had no experience in negotiating large-scale pharmaceutical purchases—and, it turns out, learning on the job in the middle of the worst European health crisis in 100 years may not have been a good idea.

The EU seems to have approached the common bulk vaccine purchases with economies of scale foremost in mind—that is, using the continent’s market power to negotiate advantages on price. From a human and macroeconomic perspective, this made little sense, however: The overwhelming priority should have been priority and speed of delivery, since the potential infections avoided and economic savings from an earlier reopening of EU economies would have dwarfed any cost savings from cheaper vaccines. Non-EU governments, such as Israel and the U.K., that made quicker and less price-conscious purchase decisions have been more successful at acquiring early supplies.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Redki še živeči preživeli taboriščniki druge svetovne vojne so, ko so pripovedovali o tem času, naleteli na naslednje vprašanje: Kaj ste pa naredili narobe, da so vas zaprli? Taka vprašanja so postavljali najstniki in ko so jim poskušali razložiti, da ni treba nič narediti narobe, da je zadoščal že razlog, da so živeli, so bili najstniki šokirani in objokani. Mislim, da bi si morali vsi večkrat inducirati podoben občutek, kot ga doživijo najstniki, ko se jih pripoveduje o holokavstu. Tule razlagam zakaj.

V romanu Karavane Jamesa A. Michenerja poglavje, v katerem v Afganistan pobegli nacistični vojak v petdesetih letih prejšnjega stoletja razlaga ameriškemu diplomatu, kako se v človeku razvije pošastnost. Karavana, v kateri se oba lika znajdeta, se prebija čez afganistansko gorovje in na eni od točk, kjer prenočujejo, so ostanki palače Džingis kana. Tam so ogromni apneni stebri in ex-naci razloži Američanu, da so ti stebri narejeni tako, da so z apnom in peskom polivali trupla. Ex-naci potem meri širino stebrov in računa, koliko trupel je v stebru in vedno bolj šokiranemu Američanu razlaga, da taka pošastnost ne nastane od včeraj na danes, da je zelo težko ubiti prvega človeka, potem gre pa postopoma lažje in razlaga, kako se je sam pridružil nacistom in kaj so počeli in kako se mu je najprej obračal želodec, potem pa vedno manj in kako je med vojno pravi čas pobegnil, ker drugače bi končal v Nǜrenbergu….

Izvrsten roman, priporočam v branje. Za razumevanje tega teksta pa ostanimo pri sporočilu, da pošastnost ne nastane v enem dnevu. In lekcija, da je potrebno prepoznati pošastnost v nastajanju.

Nadaljujte z branjem→