Jasmina Držanič

Redki še živeči preživeli taboriščniki druge svetovne vojne so, ko so pripovedovali o tem času, naleteli na naslednje vprašanje: Kaj ste pa naredili narobe, da so vas zaprli? Taka vprašanja so postavljali najstniki in ko so jim poskušali razložiti, da ni treba nič narediti narobe, da je zadoščal že razlog, da so živeli, so bili najstniki šokirani in objokani. Mislim, da bi si morali vsi večkrat inducirati podoben občutek, kot ga doživijo najstniki, ko se jih pripoveduje o holokavstu. Tule razlagam zakaj.

V romanu Karavane Jamesa A. Michenerja poglavje, v katerem v Afganistan pobegli nacistični vojak v petdesetih letih prejšnjega stoletja razlaga ameriškemu diplomatu, kako se v človeku razvije pošastnost. Karavana, v kateri se oba lika znajdeta, se prebija čez afganistansko gorovje in na eni od točk, kjer prenočujejo, so ostanki palače Džingis kana. Tam so ogromni apneni stebri in ex-naci razloži Američanu, da so ti stebri narejeni tako, da so z apnom in peskom polivali trupla. Ex-naci potem meri širino stebrov in računa, koliko trupel je v stebru in vedno bolj šokiranemu Američanu razlaga, da taka pošastnost ne nastane od včeraj na danes, da je zelo težko ubiti prvega človeka, potem gre pa postopoma lažje in razlaga, kako se je sam pridružil nacistom in kaj so počeli in kako se mu je najprej obračal želodec, potem pa vedno manj in kako je med vojno pravi čas pobegnil, ker drugače bi končal v Nǜrenbergu….

Izvrsten roman, priporočam v branje. Za razumevanje tega teksta pa ostanimo pri sporočilu, da pošastnost ne nastane v enem dnevu. In lekcija, da je potrebno prepoznati pošastnost v nastajanju.

Sovraštvo do Judov (antisemitizem) ima dolgo zgodovino. Začel se je z razširjenim prepričanjem zgodnjega krščanstva, da so Judje krivi za Kristusovo smrt. To prepričanje je nastalo zaradi počez in malo manipulatorske interpretacije Novega testamenta (pa ponovimo, evangeliji novega testamenta so nastali nekje v času 80 – 120 našega štetja, kar pomeni mnogo generacij po Kristusovi smrti in najbrž po smrti vseh, ki so živeli v času Kristusove smrti). In ker bo vsak resen raziskovalec religij našel v svetih knjigah krščanstva tudi veliko podobnosti s svetimi pisanji judaizma, je precej velika verjetnost, da pri koncipiranju krščanstva v prvem stoletju našega štetja ravno ni bilo veliko interesa za to, da bi se prepoznalo, da so pisanja inspirirana z drugo religijo. In je bilo treba seveda ta izvor malo očrniti. Bolj kot je krščanstvo skozi stoletja postajalo močna in institucionalizirana religija, več je bilo vzvodov in izgovorov za sistematično zatiranje Judov.

Ko boste spet lahko potovali, pojdite v Sevillo. Tam imate na glavnem trgu poslopje katedrale, nasproti je kraljeva palača, tretjo stranico trga pa predstavlja začetek četrti Santa Cruz, kjer so pred izgonom živeli Judje, ki so imeli glavnino delavnic in trgovin in so bili premožni. Kralji in škofje so bili sosedi in so si šli politično precej na živce, ampak v Judih so pa videli skupnega sovražnika. In so jih izgnali (precej jih je prišlo tudi na področje današnje Bosne). Bolj prostorsko pogojeno refleksijo o političnem sponzoriranju antisemitizma boste v Evropi težko našli.

Takih vzorcev, ko so si politično močni akterji našli skupnega sovražnika v Judih, je bilo v Evropi v dvajsetih stoletij precej. Danes bi temu rekli, da je šlo za sistemsko diskriminacijo. V zavesti ljudi so se potem prikradle čudne domislice, da Jud ni čisto človek, pa da je čisto pravilno, če se Juda ponižuje in kar je še takih.

In na to percepcijo je noro nevarni netalentirani slikar Adolf Hitler postavil svojo naracijo. In potem je rasla pošastnost. Ki je najprej niso jemali resno (pa saj si ne bodo drznili storiti kaj groznega, res so malo razbili šipe, ampak….dajte no). Niso je jemali dovolj resno tudi zaradi tega, ker je bila percepcija antisemitizma precej močna tudi v državah, kjer nacizem ni bil na oblasti.

In zdaj bom tule preskočila kratko zgodovino druge svetovne vojne, ker predpostavljam, da je bralcu ta del v osnovi jasen. Kar pa ni jasno, oziroma izgineva, ker je tako grozno, da bi najraje potlačili, je pa zavest, da je pošastnost vedno prisotna. In da jo je treba ves čas zaznavati in skozi družbene in politične aparate ves čas eliminirati. Ker če se to ne zgodi, se potem vedno pojavi kak wannabe diktator, ki bo nagovarjal vse frustracije v ljudstvu in tako zbujal male pošasti v njih za to, da bo v nadaljevanje pošastnost ljudi postala vseprisotna, da ne rečem, normalna.

Holokavst nad Judi in Romi je posledica tega, da so se predsodki glede njih politično podpirali najdlje časa. Morda je zaradi tega holokavst v drugi svetovni vojni najbolj dokumentiran v zavesti ljudi.

In zelo prav je, da je dokumentirana in da vzbuja nelagodnosti. Zelo prav je, da nas zmrazi Pahorjev opis tega, kakšno je delo taboriščnika, ki je pošiljal ostale taboriščnike na »razkuževanje«. Boris Pahor je navedel, da je dobro, da ni bilo kamer, da bi dokumentirale grozljivost kraja, kjer se je še smrt na smrt utrudila, ker da kamere tega ne bi zmogle.

Pa so sedemdeset let kasneje kamere to zmogle. Lászlö Nemes je v Savlovem sinu posnel vse tisto, kar je bilo neizgovorljivo, tudi »razkuževanje« taboriščnikov. Prvih pet minut filma v gledalcu vzbudi grozo onkraj vseh naših predstav o tem, kaj bi groza lahko bila. Ta groza nam ustvari spomin, ki nam omogoča, da bolje prepoznavamo pošastnosti. Da se zavemo, da je bilo v taboriščih tudi 60.000 Slovencev in da jih je 12.000 tam umrlo in da so dnevno gledali tisto, kar nas potolče po slabih dveh urah. Zgolj zaradi tega, ker so bili napoti nacistom.

Prav je, da ta groza ostaja v našem sentimentu, ker zaradi tega ne bomo zbrisali vedenja o drugih pomorih. Recimo genocida nad Tutsiji v Ruandi 1993-1994, turškega pokola Armencev 1915 in seveda ne pozabimo na etnično čiščenje v naši bližini in na pokol v Srebrenici. Pa izraelskega pokola Palestincev v taboriščih Sabra in Chatilla 1982. In da ne preklopimo na drug kanal, ko se omenja že pet desetletij trajajoče preganjanje Rohing v Myanmarju in pokol leta 2016. Pa preganjanje Ujgurov na Kitajskem. Pa da ne bi zanemarili zapiranja ljudi v gulage, pa Golega otoka in povojnih pobojev. Pa tisoče izginulih v Latinski Ameriki…

Prapočelo takih dejanj je vedno v razvijanju pošastnosti. Politično spodbujanje pošastnosti je vedno druga faza. Pred tem mora pošastnost začeti rasti. Začne se z malimi izgovorjenimi neslanostmi, ob katerih se zamahne z roko. Tako kot se zamahne, ko kak grims ali podobni izrečejo kaj nepopisno bednega in nas domača vzgoja ni opremila z načinom, kako se soočiti s temi bedniki, ne da ne bi hkrati padli na njihov nivo komuniciranja. Potem se to naredi večkrat. Pa še večkrat. In ko se naslednjič zbudimo, imamo pa varde in rumene jopice, pa brezposelne mladce z naci tetovažami, ki jih retvita predsednik vlade. In smo v drugi fazi, ko se pošastnost politično spodbuja. Saj vemo, kako se to konča, mar ne?

In zdaj vas vprašam, ali ste se s tem sprijaznili ali kaj? Jaz se nisem. Če je tole zaprtje za kaj dobro, je za to, da se lahko po družinah več pogovarjamo. In je pravi čas, da se z domačo filmsko vzgojo tudi otrokom kaj razloži in se jih spodbuja, da povedo, kaj oni razumejo s pojmom fašizma. Priporočam. Boste presenečeni nad tem, kako so otroci bistri. In kako čestokrat bolje prepoznajo pošastnost v nastajanju, kot pa to zmoremo odrasli.

P.S.

Savlov sin je bil nagrajen z vsemi najbolj prestižnimi nagradami. Zaradi tega njegov avtor, Lászlo Nemes še vedno dela filme (Sunset 2018-2019) in skozi njih pušča subtilna sporočila, ker takrat, ko politika povozi demokracijo, ostane upor skozi umetnost.