Kot dodatek moji dananšnji kolumni v Dnevniku, je spodaj dober povzetek delovanja oziroma mehanizmov delovanja finančnih sankcij proti Rusiji (Duncan Weldon). Govori o tem, da so devizne rezerve ruske centralne banke (CB) povsem irelevantne, če so zamrznjene oziroma če zahodne (poslovne in centralne) banke ne smejo poslovati z rusko CB. Govori o tem, da ima Rusija le še za kakšne 3 tedne rezervnih delov za zahodna civilna letala (Airbus, Boeing itd.), prav tako bo prišlo do odpovedi leasinških aranžmajev za letala, kar pomeni, da bo rusko civilno letalstvo kmalu prizemljeno. Govori o tem, da najhujše finančne sankcije, kot so bile kdajkoli doslej uporabljene, Rusijo peljejo najbrž še v hujšo krizo kot leta 1998, in sicer takšno kot leta 1918.
Čeprav bi se Rusija teoretično lahko odklopila od zahodnega finančnega sistema in njihova centralna banka preprosto začela monetarno financirati fiskalno politiko ter tako spodbujati domače gospodarstvo, pa takšno ukrepanje nič ne pomaga v situaciji ponudbenega šoka. Torej ko so ruska podjetja odrezana od dobave ključnih inputov iz tujine. Njihova nadomestitev z domačimi pa seveda vzame nekaj let in popoplno prestrukturiranje domačega gospodarstva – podobno tisti uvozno nadomestni strategiji, ki so jo uporabljale neuvrščene in socialistične države po 2. svetovni vojni. Ki pa se jim ni izšla, saj so tako tehnološko kot glede produktivnosti povsem zaostale. Iz tega pa seveda tudi sledi nevarnost deglobalizacije, saj sankcije neko državo postopno povsem izključijo iz globalne trgovine, investicij in financ – poglejte Severno Korejo, Kubo, Venezuelo, Iran. Nadaljujte z branjem
Ukrajina kot suverena država in njeni prebivalci imajo pravico, da se samostojno odločijo, v kakšni državi želijo živeti in s kom se želijo povezovati. Ukrajina je leta 2012 sklenila pogajanja z EU o pridruženem članstvu v EU in marca leta 2014 podpisala preambulo k Asociacijskemu sporazumu.
In takrat so se začeli protesti in neredi v Ukrajini. Podpis ključnega dela sporazuma (ekonomski del) je bil preložen do zaključka predsedniških volitev, 25. maja 2014. Takratni novi predsednik Ukrajine Peter Poroshenko je sporazum z EU podpisal 27. junija 2014. Gre za suvereno odločitev demokratično izvoljene oblasti v Rusiji, torej za odločitev, ki jo je podpirala večina Ukrajincev.
Kako lahko nekdo oporeka demokratični volji suverenega naroda?! To je enako, kot če ne bi priznali odločitve slovenskih vlad v prvi polovici 1990. let glede podpisa Asociacijskega sporazuma z EU ali slabo desetletje kasneje glede vstopa v EU in NATO! Vse odločitve takratnih slovenskih oblasti so imele za seboj demokratično podporo večine slovenskih volilk in volilcev!
V čem je Ukrajina “manj vredna”, v čem so Ukrajinci “manj vredni” od Slovencev, da se ne smejo odločiti, v kakšni državi želijo živeti in s kom se želijo povezovati?!
In kako si drzne neka tuja sila suvereni državi preprečiti, da se odloči, s kom se želi povezovati?!
Ruska agresija na Ukrajino je enaka temu, kot če bi Sloveniji nekdanja jugoslovanska armada preprečevala, da se osamosvoji in kasneje, da postane pridružena in polnopravna članica EU ali da postane članica NATO!
Kako lahko Slovenec / Slovenka pri polni zavesti pozabi na leto 1990 (in 1991), na leto 1996 in na leto 2004, ko so različne slovenske vlade z demokratično podporo večine slovenskih volilk in volilcev in v imenu suverene države sprejemale ključne strateške odločitve glede zgodovinske poti Slovenije kot suverene države?!