Od neposrednega provociranja Kitajske glede zavzetja Tajvana je ameriška administracija kvazi prešla na partnerski odnos s Kitajsko tudi na vojaški ravni. Seveda gre zgolj za spremembo retorike, saj ZDA Kitajsko še vedno vidijo kot edinega tekmeca, ki lahko Ameriko zamenja glede globalne dominacije in v tem okviru strateškega sovražnika v Aziji glede statusa Tajvana (ki je ameriška tovarna čipov) in Južnokitajskega morja kot glavne plovne poti med Azijo in Evropo. Toda ko so v Trumpovi administraciji ugotovili, da Kitajske ne morejo trgovinsko premagati (da jih Kitajska strateško drži za vitalni organ pri redkih zemljah) in ko so ugotovili, da bi Kitajska zmagala v vojni okrog Tajvana (ker so ameriške letalonosilke neuporabne v času v sodobnih vojaških tehnologij), je pač pragmatično spremenila retoriko. Volk dlako menja, nravi pa nikoli.

It is absolutely incredible to see this dramatic pivot from Trump and his closest staff members on China!

They have made a complete 180 degree pivot from their hawkish China tweets and threats and have realized the US has no other option BUT to work with China.

For years we’ve heard this endless propaganda that “China is the biggest threat to the US” but almost overnight, media outlets like Bloomberg, the Atlantic, Financial Times are all publishing positive stories on China.

Trump and his cabinet are now saying it is a G2 world! This means end of unipolarity and welcome to a world where the US and China are equals, the two biggest superpowers in the world.

This is fantastic! For years I’ve promoted a closer US China relationship and fought against the aggressive anti-China hawks like @TomCottonAR and @Jkylebass and countless others who promote war and have such a shallow analysis and understanding of China.

The only future for our world is one where the US and China work together for the future of mankind. I’m so happy to see this pivot and Trump and his team make this turnaround! Huge win for the world.

Kitajci očitno niso blefirali, ko so več kot pol leta govorili, da je njihov pogoj, da se sploh začnejo pogovarjati z Američani glede trgovinskh ovir, ta, da Trumpova administracija vrne trgovinske ovire na raven, preden jih je začela dvigovati. In Trump (the TACO) je to očitno naredil, da bi kitajska omilila svoja izvozna dovoljenja za redke zemlje. Torej Trump je vso to dramo uporabil nato, da bi se vrnil v stanje, kjer je bil, preden je začel dramatizirati.

Vendar je to površen sklep na osnovi zgolj navdezne povrnitve prvotnega stanja. Vmes sta se zgodili dve ključni stvari. Prvič, Kitajska je uvedla instrument izvoznih dovoljenj za redke zemlje, s čimer dejansko kontrolira, kako se te redke zemlje uporabljajo in kdo jih uporablja (ne smejo biti uporabljene za uporabo v vojaški industriji). In drugič, Kitajska je v času tega dramskega vložka Trumpa demonstrirala svojo moč. Pokazala je, da je ona tista, ki diktira pogoje globalne trgovine in da mora biti Amerika pridna, če ne želi, da ji KItajska ugasne avtomobilsko, elektro in vojaško industrijo. To je izjemen strateški premik, ki ima izjemne implikacije na dejansko razporeditev globalne moči oziroma na percepcijo razporeditve te moči, kot jo dojemajo ostale države.

Vojna v Ukrajini in ameriška nesposobnost sankcioniranja Rusije in vojaškega poraza Rusije na bojišču in trgovinska vojna Amerike s Kitajsko in ameriška nesposobnost poraza Kitajske na polju trgovine sta pokazali, da je Amerika postala brezzobi tiger, Rusija in KItajska pa potentna zmaja. Za kom bi se vi usmerili, če bi bili voditelj države? Za premaganim ostarelim alfa samcem ali za zmagovitim potentnim alfa samcem? V živalskem svetu je odgovor jasen. Po prvem porazu levinje oprostijo ostarelemu alfa samcu in preženejo vsiljivca, po drugem porazu same naženejo ostarelega alfa samca in se priklonijo potentnemu mlademu zmagovalcu.

I was actually wrong in my post below on the new tariffs on China after the Trump-Xi deal, because it looks like Trump lied with his “47% overall tariffs” figure.

The White House factsheet that was just released confirms that the “reciprocal tariff” (i.e. meaning the “Liberation Day” tariff) applied to China is now just 10%, the lowest applicable rate that I think only Singapore and the UK benefited from to date.

And when you pair this with the reduction of 10% of the so-called “fentanyl tariff”, it effectively means that China’s overall tariff rate is back to EXACTLY where things stood before Liberation Day (which I had calculated at 40.7%, see post below), which is pretty incredible when you think about it.

So Trump went through all that drama just to end up right where he was in late March.

Paradoksalni časi. Nekdanji izvršni direktor Googla Eric Schmidt je nekoč napovedal, da bodo ZDA vedno vodilne na področju umetne inteligence in tehnologije. Njegov najnovejši članek v Atlanticu z naslovom “Kitajska gradi prihodnost” pa govori o tem, kako je Kitajska tehnološko prehitela ZDA in kako bi ZDA lahko kopirale kitajski pristop k tehnološkemu razvoju.  Njegov “recept” je: kopirati kitajski demokratični open source dostop do tehnologij, javno financirati univerze in raziskave, odpreti ZDA za tuje talente in za kitajske investicije, da bi lahko od njih kopirali tehnologije.

Paradoks seveda ni samo v tem, da je komunistična nedemokratična država tehnološko prehitela kapitalistično demokratično državo, pač pa v tem, da je komunistična nedemokratična država svojo tehnološko prednost izgradila na open source pristopu – na odprtju tehnološke kode za vse, medtem ko so se ameriška (kapitalistična) podjetja nedemokrastično zaprla in ljubosumno čuvajo vsak svojo kodo. Posledica te ljubosumne zaprtosti je, da se znanje ne more hitro širiti in da drugi ne morejo hitro napredovati. Posledično vsi skupaj zaostajajo. Mar ni to največji paradoks tehnološkega zaostanka ZDA? In da nato ameriški tehnološki guruji upajo na to, da bodo kitajska podjetja investirala v Ameriki, da bi lahko prišli do njene tehnologije.

In 1896, Li Hongzhang, a diplomat from imperial China, arrived in the United States for the first time. China, then under Qing dynasty rule, had yet to fully undergo the Industrial Revolution. The year before, the Chinese had suffered a humiliating defeat in the First Sino-Japanese War, and the country painfully awoke to its own backwardness. Li was stunned by New York City’s tall buildings, rising 20 stories or more, and remarked to American reporters that he had “never seen anything like them before.” He told them: “You are the most inventive people in the world.”

Nearly a century later, in 1988, Wang Huning—then a Fudan University professor and now the fourth-most-powerful man on China’s politburo—visited the United States and experienced a similar “future shock.” After the chaos of the Cultural Revolution, Communist China’s GDP was a mere 6 percent of America’s. During his six months in the United States, Wang marveled at the Gateway Arch in St. Louis, credit cards, computers, the Discovery space shuttle, and research universities such as MIT. “If the Americans are to be overtaken,” he later wrote, “one thing must be done: surpass them in science and technology.”

These days, it’s the foreigners visiting China who often experience future shock, astonished by the towering skyscrapers, high-speed rail, megabridges, and ubiquitous electric cars, super-apps, and trifold smartphones. China has become an innovation powerhouse. The country now accounts for 70 percent of the world’s granted AI patents, 75 percent of global patent applications in clean-energy technology, 41 percent of granted patents in the life sciences and biotechnology, and more patent applications in fusion technology than any other country. Eight of the world’s top 10 institutions by research output are in China, according to the Nature Index. China is debuting not just pilotless flying taxis but also legions of robots, the Tiangong space station, the world’s largest hydropower project, a leading hypersonic-weapons arsenal, and more. Standing on its streets, as we did on a visit this past July, one can feel the country’s intense desire to leapfrog into the future.

Nadaljujte z branjem→

Tole gre približno tako hitro kot kitajski preboj pri električnih avtomobilih

Z ozirom na pretekle tragične dogodke in v nadaljevanju dramatično nadaljevanje je morda smiselno narediti korak nazaj k treznemu razmisleku. Enega sem ta teden že objavil (o nujnosti ekonomske in socialne integracije romskih skupnosti). O slednji govori ta film, ki sicer na humoren način prikaže vesolja, ki nas kulturno ločijo med seboj. Ob pametni integracijski politiki in veliki dozi strpnosti se da živeti skupaj. Potrebno je oboje. Hkrati.

Film je sicer dostopen na naših programskih shemah (NEO in EON).

Bill Gates v prispevku »Tri neprijetne resnice o podnebju«, pripravljenem pred konferenco COP30 v Braziliji, predstavi tri »težke resnice« o globalni podnebni krizi. Po njegovem mnenju se svet sicer sooča z resnimi posledicami segrevanja, vendar so projekcije katastrofičnih scenarijev pretirane. Ljudje bodo lahko tudi v prihodnje živeli in uspevali v večini regij sveta, pod pogojem, da se politika, znanost in gospodarstvo osredotočijo na realne cilje: inovacije, odpravo revščine in zdravje. Gates poziva k spremembi paradigme – od merjenja uspeha zgolj po temperaturah in emisijah k merjenju po izboljšanju kakovosti človeškega življenja.

Prva resnica, ki jo izpostavi, je, da tudi ob zmernih ukrepih svet verjetno ne bo presegel 2–3 °C segrevanja do leta 2100. Cilj 1,5 °C, zapisan v pariškem sporazumu, je po njegovem mnenju nedosegljiv, a to ne pomeni, da je vse izgubljeno. Rast porabe energije je nujna, saj je neposredno povezana z gospodarsko rastjo in izboljšanjem življenjskih pogojev. Izziv je v tem, da mora svet istočasno povečati dostop do energije in zmanjšati emisije. Rešitev vidi v inovacijah – razvoju novih tehnologij brezogljične proizvodnje, cenejših materialov, bolj učinkovitih baterij in naprednih omrežij. Če bodo vlade in zasebni kapital vlagali v raziskave, bo do sredine stoletja mogoče zadovoljiti potrebe po energiji brez povečanja emisij. Napredek v zadnjih desetih letih – predvsem pri sončni in vetrni energiji ter električnih vozilih – je po njegovih besedah dokaz, da lahko človeška iznajdljivost bistveno zmanjša stroške prehoda v čisto energijo.

Druga resnica je, da se je svet preveč osredotočil na kratkoročne cilje zmanjševanja emisij, pri tem pa zanemarja človeško blaginjo. Gates opozarja, da se sredstva za razvojno pomoč in zdravje v revnih državah krčijo, čeprav so ti programi ključni za odpornost ljudi proti vplivom podnebnih sprememb. Poudarja, da podnebne spremembe sicer najbolj prizadenejo revne, vendar zanje niso največja nevarnost – večji grožnji ostajata revščina in bolezen. Strategije podnebnega delovanja morajo zato dajati prednost ukrepom, ki imajo največji učinek na človekovo življenje, zlasti izboljšanju kmetijstva, zdravstva in dostopa do poceni energije. Neučinkoviti ali napačno usmerjeni projekti, kot so prepovedi umetnih gnojil ali omejevanje energetskih naložb v revnih državah, po njegovem povzročajo več škode kot koristi.

Tretja resnica se nanaša na prioritete prihodnjih vlaganj. Gates poudarja, da je treba razvojne cilje – zdravje, hrano, energijo in izobraževanje – obravnavati kot obliko podnebne prilagoditve. »Razvoj je prilagajanje,« pravi, saj večja gospodarska rast in izboljšano zdravje zmanjšujeta ranljivost prebivalstva. Navaja študije, ki kažejo, da se pričakovano število smrti zaradi podnebnih sprememb prepolovi, če se upošteva predvidena gospodarska rast revnih držav. Povečanje blaginje torej neposredno zmanjšuje tveganje. Zato je treba sredstva vlagati v ukrepe z največjim učinkom na človeka – v bolj produktivno in odpornejše kmetijstvo, nove sorte pridelkov, naravne gnojilne tehnologije, biotehnološke inovacije in digitalna orodja, ki pomagajo malim kmetom. Podobno velja za zdravstvo: dostop do osnovne zdravstvene oskrbe, cepljenja, boljše prehrane in elektrifikacije zdravstvenih ustanov prinaša največ koristi za najmanj denarja.

Gates opozarja, da se javna razprava preveč osredotoča na ekstremne vremenske dogodke, medtem ko spregleda, da večino smrti v revnih državah povzročajo bolezni, revščina in podhranjenost. Prekomerna vročina ubije približno pol milijona ljudi na leto, medtem ko mraz povzroči skoraj desetkrat več smrti. Kljub večji pogostosti vročinskih valov so žrtve ekstremnega vremena v zadnjih sto letih upadle za 90 %, predvsem zaradi boljše infrastrukture in zgodnjega opozarjanja. To kaže, da je ključno vlagati v odpornost – v zdravje, izobraževanje in tehnologijo – ne le v zniževanje emisij.

Posebej izpostavi pomen umetne inteligence, ki že omogoča boljšo kmetijsko svetovalno podporo in dostopno zdravstveno diagnostiko v revnih okoljih. AI lahko pospeši razvoj cepiv, izboljša predvidevanje vremena in pomaga kmetom povečati pridelke. Takšne inovacije neposredno zmanjšujejo vpliv podnebnih sprememb, saj ljudem omogočajo, da so odpornejši, bogatejši in bolj zdravi. Gates zato predlaga, da mednarodna skupnost na COP30 in v prihodnje sprejme dve prioriteti: (1) znižanje t. i. »zelenega pribitka« (Green Premium) na nič – torej izenačitev cene čistih in umazanih tehnologij – ter (2) strogo merjenje učinka vseh podnebnih ukrepov glede na to, koliko življenj izboljšajo ali rešijo.

V prvem cilju vidi strateško nalogo vseh držav: namesto političnih obljub naj se COP konference usmerijo po sektorjih (energija, industrija, promet, kmetijstvo, gradbeništvo) in ocenjujejo napredek glede na to, ali nove tehnologije postajajo dostopne in cenejše. Vlade morajo spodbujati inovacije, zasebni sektor pa vlagati v prebojne tehnologije, saj bodo države, ki prve razvijejo rešitve brez emisij, dolgoročno pridobile tudi gospodarsko moč in energetsko neodvisnost. Drugi cilj – merjenje učinka – zahteva, da se vsaka podnebna politika oceni glede na učinek na človeško življenje. Po njegovih podatkih cepljenje v revnih državah rešuje življenje že za približno 1.000 dolarjev, kar pomeni, da imajo nekatere zdravstvene in razvojne naložbe večji vpliv na preživetje kot mnogi dragi podnebni projekti. Podobno velja za preprečevanje malarije, izboljšanje kmetijske produktivnosti in dostop do čiste energije.

Gates zaključuje, da svet potrebuje strateški obrat: od simboličnega lovljenja ciljev h konkretnemu izboljšanju človeške blaginje. Podnebne spremembe so resna grožnja, vendar niso največja; največje tveganje ostaja revščina. Le s kombinacijo inovacij, razvoja in pravične porazdelitve tehnologij lahko svet do sredine stoletja doseže stabilnejše podnebje in boljše življenje za vse. Poziva k spremembi razmišljanja na prihajajočem COP30: namesto da se osredotočimo zgolj na stopinje Celzija, moramo meriti napredek v kakovosti življenja – pri zdravju, hrani, energiji in enakih možnostih. To je po njegovem edina pot, da bo »nič emisij« tudi »nič revščine«.

Včeraj je pred sestankom s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom ameriški predsednik Donald Trump tvital o skorajšnjem srečanju G2. S tem je priznal novo globalno realnost z dvema globalnima velesilama oziroma povratek  v obdobje pred letom 1990. V času prve globalne hladne vojne (1945-1990) smo imeli dvopolarni svet (ZDA in Sovjetska zveza na čelu svojih satelitov) in Neuvrščenimi kot simpatičnimi “leftovers”, po padcu berlinskega zidu in “koncu zgodovine” smo imeli enopolarni svet z globalno dominacijo ZDA. ZDA so se v tem času, ko so želele širšo podporo za svoje enostranske interese in / ali vojaške aktivnosti šle tudi šarado z G7.

No, včeraj in po desetletju druge globalne hladne vojne je ta šarada formalno odpadla, Trump je priznal, da sta zgolj dve državi, ki se lahko enakovredno pogovarjata o globalni ureditvi – ZDA in Kitajska. Vprašanje pa je, ali si Kitajska res, vsaj uradno, želi tega statusa “sopredsedujoče sveta”, kajti to je v nasprotju z njeno dosedanjo doktrino in v nasprotju z dosedanjo strategijo, kjer se vsem državam ponuja kot miroljuben, enakovreden trgovinski partner, ki se ne želi vmešavati v notranje zadeve držav partneric oziroma biti to, kar so ZDA – globalni vladar in policaj.

Spodaj je dober komentar Arnauda Bertranda na to temo, ki pojasnjuje, zakaj Kitajska že več kot desetletje zavrača ameriške pobude za t. i. »G2« ureditev sveta, v kateri bi skupaj z ZDA vodila globalni red. Temeljni razlogi so tako ideološki kot strateški. Peking se sklicuje na svoje načelo neposeganja in na »pet načel miroljubnega sožitja«, po katerih so vse države enakovredne in imajo pravico do samostojnega razvoja. Ideja o delitvi svetovnega vodstva z eno silo bi bila v nasprotju z zgodovinsko izkušnjo Kitajske z imperializmom in s Deng Xiaopingovim opozorilom, da se Kitajska nikoli ne sme spremeniti v hegemonistično superdržavo.

Poleg tega bi se s pristankom na G2 Kitajska izolirala od držav v razvoju, s katerimi gradi politične in gospodarske vezi, ter izgubila možnost neuvrščenega manevriranja. Zato Kitajska namesto »skupnega vladanja svetu« ponuja model »odnosov med velikima državama novega tipa«, ki temelji na treh načelih: ne-konfrontaciji, medsebojnem spoštovanju in sodelovanju v obojestransko korist. To pomeni, da želi biti enakovreden partner ZDA, ne pa zaveznik ali sopredsedujoča sila svetovnemu redu.

Moj medklic v tej hvalevredni usmeritvi Kitajske je naslednji: že mogoče res, da si Kitajska zaenkrat tega statusa G2 morda ne želi, toda z rastjo njene globalne gospodarske in tehnološke moči raste tudi njena politična moč in hkrati potreba, da zaščiti svoje gospodarske interese s političnimi sredstvi. In slej ko prej bo morala svoj nevtralni status zamenjati za bolj aktivnega. V Južnokitajskem morju to že dve desetletji počne. Ampak tudi do tega preskoka bo prišlo spontano v skladu z rastjo njene globalne gospodarske in tehnološke premoči in potrebe po zaščiti svojih interesov.

Nadaljujte z branjem→

Perhaps unsurprisingly, I haven’t seen many media outlets report accurately on the “deal” reached between Trump and Xi today, most forgetting to mention crucial aspects of it and almost all failing to contextualize the “47%” tariff figure quoted by Trump.

Let me try to detail the deal as accurately as I can, drawing from sources from both sides (on the Chinese side I mostly used a China Ministry of Commerce statement issued today at 3pm Beijing time, so roughly 1 hour and a half after the “deal” was concluded: https://mofcom.gov.cn/xwfb/xwfyrth/art/2025/art_c42035acf50846ffb9fb4761ee224faf.html  and on the U.S. side I used statements by Trump himself and others present in the meeting).

The key terms:

1. The U.S. will remove the so-called “50% rule” that it implemented in September for one year, in exchange of which China will suspend its rare earths export controls for one year

The removal of the “50% rule” is absolutely key, yet almost no media reported it, only mentioning that China had agreed to suspend its rare earths export controls for one year. Worth mentioning that the removal of the “50% rule” has been confirmed by Bessent himself as of a couple of hours ago (https://reuters.com/world/china/us-halt-entity-restrictions-one-year-after-trump-xi-meeting-bessent-says-2025-10-30/ )

As a reminder the “50% rule” was THE main reason why China retaliated with the rare earths export controls. It was a huge escalation by the U.S. as it effectively increased the number of Chinese companies on the “Entity List” by 14 times (!), from 1,400 companies to 20,000 (https://x.com/RnaudBertrand/status/1980429356473413689 ). Meaning 14 times more Chinese companies cut off from the Western financial system, forbidden to use USD, etc.

Nadaljujte z branjem→

Trump bo ob tem sicer izpadel TACO, toda kljub temu je to zmaga razuma na ameriški strani, kajti Kitajska je imela močnejše karte. Sicer bi se zaustavila vsa ameriška avtomobilska, elektro in vojaška industrija. Trump ni imel druge možnosti, kot da ukine vse omejitve, ki jih je uvedel in da ob povratku na prejšnje stanje razglasi zmago.

Na koncu je prevagal razum na ameriški strani. Ta je odpravila praktično skoraj vse omejitve, ki jih je uvedel Trump in delno pred njim Biden. Kitajska je odpravila samo povračilne recipročne ukrepe (carine) in omejila poostrena izvozna dovoljenja za izvoz redkih zemelj na stanje izpred začetka oktobra (izvozna dovoljenja so še vedno v veljavi, le da so omejitve za odobritev blažje).

Zmaga je v tem, da je nadaljevanje trgovine koristno za obe strani. Obe strani sta dobili čas, da se prilagodita na možne bodoče zaostritve – Kitajska bo dodatno preusmerila svojo trgovino, trgovino z ZDA še bolj preusmerila prek tretjih držav, ZDA pa imajo čas, da oblikujejo svoje dobaviteljske verige pri redkih zemljah.

In dobro je, da jo je Trump skupil po nosu in spoznal, da ima opravka z močnejšim nasprotnikom. Končno so ZDA dobile enakovrednega nasprotnika, kar po Mearsheimerju in konceptu ravnotežja moči pomeni večjo globalno politično stabilnost. Dobili smo G2.

Spodaj je prepis kitajskega uradnega sporočila po koncu pogajanj.

___________

China’s Ministry of Commerce unveiled the outcomes achieved by Chinese and US delegations during their recent economic and trade talks in Kuala Lumpur:

The US will cancel the 10% so-called “fentanyl tariffs” and suspend, for an additional year, the 24% reciprocal tariffs levied on Chinese goods, including goods from Hong Kong and Macao.

China will make corresponding adjustments to its countermeasures against the aforementioned US tariffs. Both sides have agreed to continue extending certain tariff exclusion measures.

The US will suspend for one year the implementation of a new rule announced on Sept. 29 that expands its “entity-list” export restrictions to any entity that is at least 50% owned by one or more entities on the list. China will suspend the implementation of relevant export control measures announced on Oct. 9 for one year and will study and refine specific plans.

The US will suspend the implementation of measures under its Section 301 investigation targeting China’s maritime, logistics and shipbuilding industries for one year. In response, China will correspondingly suspend the implementation of its countermeasures against the US for one year once the US suspension takes effect.

In addition, the two sides also reached consensus on issues including anti-drug cooperation on fentanyl, expanding agricultural product trade, and the handling of individual cases involving relevant enterprises.

Both sides further confirmed the outcomes of the Madrid economic and trade talks. The US made positive commitments in areas such as investment, and China will properly resolve issues related to TikTok with the US.

The China-US economic and trade talks in Kuala Lumpur have yielded positive results, demonstrating that by upholding the spirit of equality, respect and mutual benefit, and through dialogue and cooperation, the two sides can find solutions to problems.

China looks forward to working with the US to jointly ensure the implementation of the outcomes, and inject more certainty and stability into bilateral economic and trade cooperation as well as the world’s economy.