Video, ki plastično pojasni, zakaj je vojna v Ukrajini fantastična za posel špekulantov.

Slika 1: Spodnji graf lepo pokaže, da odkar se je Schröderjeva vlada leta 2000 odločila za t.i.Energiewende (za zapiranje jedrskih elektrarn in za njihovo nadomeščanje z energijo sonca in vetra) se je cena nemške električne energije več kot podvojila (povečala se je za 130% do 2021, s čimer zaradi korektnosti izvzamemo cenovni šok zaradi ukrajinske vojne v letu 2022). Energija iz OVE sonca in vetra je za Nemčijo torej ekstremno draga, sploh v primerjavi s prej poceni energijo iz jedrskih elektrarn.

Nadaljujte z branjem→

To poletje so zaznamovale nutrije. Dramatična akcija ljubiteljice živali in influencerke brez najmanjše strokovne podlage, vendar z enormnim političnim vplivom, in ki bi imela v primeru politične udejanitve akcije gromozanske negativne družbene učinke. No, nutrije so na simbolni ravni zgolj odsev energetske politike te vlade.

Dajmo nutrije v perspektivo. Problem akcije za nutrije je dvojne narave. Prvi problem je diskrepanca med stroko in navdušenimi ljubiteljskim pristopom. Nutrije kot za nekatere simpatični kosmati glodalci sicer imajo lahko naše simpatije, toda vpliv njihovega enormnega razmnoževanja na širši ekosistem mora ovrednotiti stroka in ne ljubiteljice živali in podobno ljubiteljska združenja. Kot pravi Hubert Potočnik z Biotehniške fakultete, avtor študije in strokovne podlage odločitve ministrstva za kmetijstvo glede odlova nutrij, je prenos etičnega stališča glede dobrobiti in celo svetosti življenja posameznega bitja »na področje upravljanja prostoživečih vrst, še posebej invazivnih tujerodnih, je nevzdržen oziroma pogosto celo škodljiv za celo vrsto drugih bitij in samo naravno okolje«. Nutrije so pač globalno »ena najbolj invazivnih in škodljivih vrst za mokriščne ekosisteme, ki so najbolj ranljivi ekosistemi na našem planetu« in če zaradi nekritičnega navdušenja ljubiteljev dopustimo njihovo nekontrolirano razmnoževanje, smo naredili nepopravljivo škodo za ranljiv ekosistem.

Nadaljujte z branjem→

In short: We can’t talk peace from a position of strength or of weakness, or from points in between. So we’ll wait for the Putin regime’s collapse or for NATO to enter the war—and hope that neither of those brings the regional if not global catastrophe that either could well bring.

Does that summarize Biden’s current thinking? If not, could somebody explain what he is thinking? What is his plan?

This week a widely followed Twitter account called War Mapper quantified the amount of terrain Ukrainian forces have retaken since the beginning of their counter-offensive two months ago. The net gain is a bit over 100 square miles. So the fraction of Ukrainian territory occupied by Russia has dropped from 17.54 percent to 17.49 percent.

This gain has come at massive cost: untold thousands of dead Ukrainians, untold thousands of maimed Ukrainians, and lots of destroyed weapons and armored vehicles.

At this rate of battlefield progress, it will be six decades before Ukraine has expelled Russian troops from all its territory—the point before which, President Zelensky has said, peace talks are unthinkable. And at this rate of human loss, Ukraine will run out of soldiers long before then—and long before Russia does.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Nedavno smo lahko v eni od slovenskih revij brali članek v katerem avtor kot vodilno temo izpostavlja podatek, da ima 1 % najbogatejših Slovencev v rokah kar 23,2 odstotka vsega premoženja v Sloveniji. Ta odstotek je višji kot v veliko evropskih državah, kar je v popolnem nasprotju splošni tezi, da smo v Sloveniji v samem vrhu po kazalcih neenakosti. V Italiji ima npr. 1 % najpremožnejših  22,1 % celotnega premoženja, v V. Britaniji 21,3 %, na Nizozemskem celo samo 16,4 %, v Avstriji pa 30,6 %. V naši državi imamo res skoraj najmanjše razlike med prejemki najbolje in najmanj plačanih, po premoženju pa naj bi imeli bistveno večjo razslojenost. Podatki so povzeti po sicer ugledni spletni strani WID.WORLD, kjer so zbrani obsežni podatki o razlikah v dohodkih in premoženju vseh držav sveta skozi čas. Glede na kredibilnost vira je seveda zaključek avtorja korekten.

Nadaljujte z branjem→

Kadarkoli katera država s svojo uspešnostjo zagrozi, da bo prehitela ZDA ali ogrozila njen položaj hegemona, ZDA prekinejo s prakso proste trgovine, ki so jo sicer same propagirale in začnejo z ostroim protekcionizmom. Tisti, ki smo že nekaj časa na svetu in strokovno spremljamo to področje, to hipokrizijo redno opažamo, medtem ko imajo širša javnost in mediji spomin zlate ribice. Spodaj je dober članek CNN iz leta 1987, ki opisuje, kako so ZDA uvajale tehnološki protekcionizem proti Japonski, ki je na mnogih področjih tehnološko prehitela ZDA in postala gospodarsko premočna. In kot lahko vidite, so ameriški vladni predstavniki, politiki in komentatorji proti Japonski uporabljali povsem enako retoriko, kot jo danes proti Kitajski (vključno s špijoniranjem, le da pri Japonski tega niso mogli pripisati Komunistični partiji).

No, ZDA so Japonsko zaustavile. In to povsem. Ne toliko s tehnološkim protekcionizmom kot s podpisom t.i. Plaza Accorda leta 1985, s katerim se je Japonska zavezala k apreciaciji jena. To je Japonsko vrglo na rob recesije, začela je s fiskalno ekspanzijo, napihnili so se kapitalski in nepremičninski baloni in leta 1991 je Japonska kolapsirala. Nikoli več se ni pobrala. In danes seveda ni več nobena tehnološka grožnja Ameriki (o tem sem pisal lani). Za Kitajsko je ta lekcija ključna.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika je iz zadnjega poročila Mednarodne agencije za energijo (IEA). Nekateri, predvsem v Nemčiji, so se v začetku leta hvalili, kako je državam EU uspelo lani (2022) zmanjšati porabo energije (elektrike in zemeljskega plina). Pozabili pa so povedati ceno tega zmanjšanja. Spodnja slika kaže, da smo lani v EU sicer zmanjšali agregatnop porabo električne energije iz 2,551 na 2,440 TWh. Toda cena za to je, da smo se manj greli (31 TWh) in da je energetsko intenzivna industrija zmanjšala proizvodnjo – aluminij za 12%, jeklo za 10%, papirna za 6%, kemična pa za 5%.

Le kako si kdo pri zdravi pameti predstavlja konkurenčnost domače industrije ob visokih cenah plina in astronomskih cenah električne energije iz sonca in vetra (ko upoštevamo njune skrite, sistemske stroške)? Le kako si kdo med politiki v EU predstavlja “odklop” (zmanjšanje tveganj) od Kitajske ob istočasnem zmanjšanju domače proizvodnje kritičnih materialov? Le kako si kdo predstavlja, da bomo v Evropi brez lastne proizvodnje kritičnih materialov in ob visokih cenah energije proizvajali denimo sončne panele, baterije, čipe…? Je morda kdo vsaj za hip pomislil, da nekaj na področju energetskega prehoda v kvazi-zeleno delamo katastrofalno narobe?