Spodnja slika je iz zadnjega poročila Mednarodne agencije za energijo (IEA). Nekateri, predvsem v Nemčiji, so se v začetku leta hvalili, kako je državam EU uspelo lani (2022) zmanjšati porabo energije (elektrike in zemeljskega plina). Pozabili pa so povedati ceno tega zmanjšanja. Spodnja slika kaže, da smo lani v EU sicer zmanjšali agregatnop porabo električne energije iz 2,551 na 2,440 TWh. Toda cena za to je, da smo se manj greli (31 TWh) in da je energetsko intenzivna industrija zmanjšala proizvodnjo – aluminij za 12%, jeklo za 10%, papirna za 6%, kemična pa za 5%.

Le kako si kdo pri zdravi pameti predstavlja konkurenčnost domače industrije ob visokih cenah plina in astronomskih cenah električne energije iz sonca in vetra (ko upoštevamo njune skrite, sistemske stroške)? Le kako si kdo med politiki v EU predstavlja “odklop” (zmanjšanje tveganj) od Kitajske ob istočasnem zmanjšanju domače proizvodnje kritičnih materialov? Le kako si kdo predstavlja, da bomo v Evropi brez lastne proizvodnje kritičnih materialov in ob visokih cenah energije proizvajali denimo sončne panele, baterije, čipe…? Je morda kdo vsaj za hip pomislil, da nekaj na področju energetskega prehoda v kvazi-zeleno delamo katastrofalno narobe?