Ta nastop Johna Mearsheimerja, vodilnega teoretika mednarodnih odnosov (z univerze v Chicagu), sem pred časom sicer že objavil. Glede na dogajanja v Ukrajini (dolgo odlaševano in zdaj povsem ponesrečeno protiofenzivo) velja njegova stališča še enkrat pazljivo poslušati:

(1) Current status:

• The Russians are winning the war. Ukraine had the upper hand in 2022 but Russia has it in 2023. The Russians have not won yet, but Mearsheimer believes they are winning and will win the war. Why?
• This is a war of attrition similar to WWI. The goal is to bleed out the other side. “This is Muhammad Ali and Joe Frazier standing toe to toe and beating the hell out of each other in the center of the ring.”
• Who wins a war of attrition? 3 factors decide: (1) Balance of resolve. (Both sides are resolved.) (2) Population. (3) Artillery.
• Russia had a 3.5 to 1 population advantage at the beginning of the war. This has grown to about 5:1 as a result of 8+ million Ukrainian refugees, 3M of which have gone to Russia.
• Artillery is the “king of battle.” Balance of artillery is somewhere between 5:1 and 10:1 in Russia’s favor. The US doesn’t have enough artillery to give Ukraine; that’s why we’re talking about tanks and planes. “Two armies standing toe to toe trying to destroy each other with firepower.” Russia has a lot more men and artillery.
• Casualty Exchange Ratio is at least 2:1, meaning that two Ukrainians are likely dying for every Russian. The Ukrainians’ claim of 7:1 CER in their favor is ludicrous. The Russians are not doing mindless frontal assaults. Recent RUSI report shows that Russian tactics have improved.
• Ukraine pushed large numbers of troops into Bakhmut in a losing effort. Ukrainians are becoming desperate to conscript men. Russia has not fully mobilized yet.

Nadaljujte z branjem→

Zanimivo bo videti, katero novo katastrofo bodo izumili, ko bo konec strašenja s CO2 kataklizmo. Od spodnjega se distanciram le glede davkov

Zanimiva, stvarno hladna analiza ameriškega problema s Kitajsko iz ust kitajskega zunanjega ministra. Fascinantno je, da se Kitajska, tako kot se je Putin, absolutno zaveda, da je vojna z ZDA neizogibna, če se ne želi podrediti ZDA in da je pripravljena na ta korak. Gre za še eno izmed potrditev, zakaj sta se Kitajska in Rusija po začetku vojne v Ukrajini s hrbtom naslonili ena na drugo in sklenili “brezrezervno zavezništvo”, da se lahko učinkovito ubranita pred ameriškim absolutističnim ekspanzionizmom. Problem pa je, da zaradi ameriškega vztrajanja pri njenem popolnem obvladovanju sveta ena izmed strani v tej neizogibni vojni mora izgubiti, pri čemer pa do poraza ne more priti brez uporabe jedrskega orožja v skrajni sili. Nič dobrega za prihodnost človeštva se ne obeta.

Po svoje zabavno je odkrivati vedno nove kanale, prek katerih uradni Washington usmerja narativo glede vojne v Ukrajini. Od kontrole in usmerjanja družbenih omrežij (s čimer so se ljudje kar nekako sprijaznili), s vplivanjem prek oglaševalskih prihodkov (primer Googlovega AdSense, ki ga je razkril Reuters), mehkih metod usmerjanja prek stikov z uredniki do naslanjanja na “strokovne vire” pri poročanju. Primer slednjega je citiranja informacij in analiz ameriških think-tankov, ki pa jih, kot razkriva Quincy Institute, večinsko financirajo pogodbena podjetja Pentagona (kadar se sploh razkrijejo). Quincy Institute ugotavlja, da so v člankih, povezanih z vpletenostjo ameriške vojske v Ukrajino, mediji 85 odstotkov primerov navajali think tanke s finančno podporo obrambne industrije. In seveda pozabili na to, da bi preverili možnost konflikta interesov teh think-tankov.

Nadaljujte z branjem→

Nekdanji francoski minister Arnaud Montebourg v intervjuju o metodah, ki jih ZDA uporabljajo za nadzor in omejevanje evropskih podjetij (glede politikov je zgodba še bolj drastična). In o tem, da se Evropa mora osamosvojiti in biti pripravljena plačati ceno za svobodo.

They use military tools. First of all, they use all the listening and intelligence systems that they built on after 9/11. They don’t listen to terrorists…well they certainly do and that’s very good…but they listen to foreign companies that compete with theirs.

So it’s very simple, it became clear in 2014 when Snowden revealed that there were 75 million conversations and emails that had been exploited by the NSA on France, on French companies. When Pierucci – a man who should wear the Legion of Honor today because he defended France rather than its interests by agreeing to serve two unjustified years in prison in US jails in the Alstom affair… when Mr. Pierucci was taken into custody in Manhattan by the prosecutors they put under his nose 1 million emails. How did they get 1 million emails? By illegal eavesdropping. 1 million emails: it would have taken a lawyer 3 years to read through them… so he couldn’t defend himself. So those are the military tools.

Nadaljujte z branjem→

Po moje sta tukaj dva vidika. Prvi se nanaša na faktično pravilnost tega, kar algoritmi umetne inteligence (UI) sproducirajo. Se pravi, kako pravilno razumejo besede in na njihovi osnovi sproducirajo rezultat iz vzorca teh besed / znakov. Zadnje aplikacije kažejo na okrog 80% faktično pravilnost. Drugi vidik pa se nanaša na nevarnost, da algoritmi UI postanejo “preveč pametni”. Torej da bodisi znajo razumeti podtone v vzorcih besed in iz tega izluščiti mentalna stanja ljudi ter jih na tej osnovi začeti manipulirati (tipičen primer so socialna omrežja), ali pa da v neki točki učenja ne želijo več poslušati svojega kreatorja in nadzornika in ga odpravijo (kot se je zgodilo v poskusih ameriške vojske z algoritmi UI za avtonomno izvajanje napadov z droni). Ta vidik je seveda resnično strašljiv.

This somewhat funny narrative about an ‘Artificial Intelligence’ simulation by the U.S. airforce appeared yesterday and got widely picked up by various mainstream media:

However, perhaps one of the most fascinating presentations came from Col Tucker ‘Cinco’ Hamilton, the Chief of AI Test and Operations, USAF, who provided an insight into the benefits and hazards in more autonomous weapon systems.
…
He notes that one simulated test saw an AI-enabled drone tasked with a SEAD mission to identify and destroy SAM sites, with the final go/no go given by the human. However, having been ‘reinforced’ in training that destruction of the SAM was the preferred option, the AI then decided that ‘no-go’ decisions from the human were interfering with its higher mission – killing SAMs – and then attacked the operator in the simulation. Said Hamilton: “We were training it in simulation to identify and target a SAM threat. And then the operator would say yes, kill that threat. The system started realising that while they did identify the threat at times the human operator would tell it not to kill that threat, but it got its points by killing that threat. So what did it do? It killed the operator. It killed the operator because that person was keeping it from accomplishing its objective.”He went on: “We trained the system – ‘Hey don’t kill the operator – that’s bad. You’re gonna lose points if you do that’. So what does it start doing? It starts destroying the communication tower that the operator uses to communicate with the drone to stop it from killing the target.”

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je dober komentar, ki podaja “indijski pogled” na vojno v Ukrajini in ki je karakterističen za države “tretjega sveta” (torej za veliko večino držav sveta). In ta “nezahodni” pogled je na eni strani kritičen do hipokrizije zahodnih držav, na drugi strani pa izjemno pragmatičen. Za nezahodne države je vojna v Ukrajini le še ena inštalirana vojna, ki jih ZDA serijsko proizvajajo, da lahko obvladujejo svet. Nezahodne države so, kadar same niso bile žrtev ameriške agresije, zgolj stale ob strani, da ne bi še njih doletela ameriška agresija v obliki sankcij. Toda v primeru vojne v Ukrajini nezahodne države niso ostale pasivne, pač pa so se aktivno priključile Rusiji, čeprav je agresor.

Zakaj? Ker se jim splača. Z vojno v Ukrajini so močno pridobile. Po eni strani lahko zdaj pridejo ceneje do energentov, na drugi strani pa pridobijo z nadomeščanjem zahodnega izvoza v Rusijo, ki je izpadel zaradi sankcij. Hkrati pa imajo zaščito v podobi zveze med Rusijo in Kitajsko, ki sta tako vojaško kot ekonomsko močnejši od kolektivnega Zahoda. Imajo garancijo, da bodo od Rusije dobile energente in pšenico, od Kitajske pa investicije v njihove izvozne sektorje. Zahod jim tega doslej ni zagotavljal. Torej v tehtanju med tem, ali naj sledijo ameriško-vodenim sankcijam proti Rusiji ali pa ostanejo pragmatično nevtralne in pridobivajo s trgovino z Rusijo, so se nezahodne države odločile za ekonomsko superiorno varianto.

Ameriško sprovocirana vojna v Ukrajini oziroma zahodni poker v Ukrajini, katerega namen je bil oslabiti in uničiti Rusijo in prestrašiti Kitajsko pred podobno usodo, se je razletel in se sprevrgel v svoje nasprotje: z vojno v Ukrajini ZDA in zahod izgubljajo, tako vojaško kot ekonomsko, moč zahodnih držav se v realnem času raztaplja, medtem pa se prav zaradi tega razloga gospodarsko in politično krepijo države tretjega sveta. Pri tem se krepi tudi njihova politična moč prek zveze BRICS+ držav, ki sta jo spretno izkoristili Rusija in Kitajska za oblikovanje novega globalnega ekonomskega in političnega bloka.

Paradoks vojne v Ukrajini je v tem, da če je bila to past za Rusijo in Kitajsko, so vanjo same padle ZDA in v njo potegnile še države EU. Lahko, da nam to ni všeč, lahko, da se s tem ne strinjamo, lahko, da raje gledamo stran, ker nočemo videti, toda z vsakim dnem padamo globlje v brezno. Če ne želimo razumeti, da je bila moč Evrope v specializaciji v industriji, temelječi na poceni energiji, in na pragmatičnem, neideološkem trgovanju z vsemi, nam pač ni več pomoči.

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija, zeleni aktivisti in politiki ter razna svetovalna podjetja nam slikajo rožnato sliko, da je prihodnost energetike v sončni in vetrni energiji, da so cene elektrike iz obeh virov postale tako zelo poceni, da bodo paneli in vetrnice izrinili ostale vire (fosilne in jedrsko). Toda če je to res, zakaj je potem elektrika v državah, ki pridobivajo največji delež elektrike iz sonca in vetra, tako zelo draga?

Podatki Eurostat kažejo, da polna cena električne energije (z vsemi davščinami) za gospodinjstva narašča z naraščanjem deleža elektrike iz obnovljivih virov (OVE). Med njima je pozitivna korelacija, torej čim večji je delež elektrike iz OVE, tem višja je cena za potrošnike.

V čem je skrivnost? Kako je možno, da ob vedno cenejši tehnologiji proizvodnje elektrike iz OVE njena cena skorajda linearno narašča z vključevanjem elektrike iz OVE v skupno porabo?

Nadaljujte z branjem→

Ekonomisti se že dve leti prerekajo, ali je bil inflacijski šok v zadnjih dveh letih povpraševalne ali ponudbene razlage. Postavitev prave diagnoze glede tega ni trivialna in nepomembna zadeva. Napačna diagnoza namreč lahko vodi v napačen način ukrepanja. Če je bil inflacijski šok povpraševalne narave zaradi pregrevanja gospodarstva in posledičnega vpliva na rast plač, je pravilni protiukrep dvigovanje obrestne mere s strani centralnih bank, dokler dražji krediti ne ohladijo zasebnega in investicijskega povpraševanja. Če pa je bil inflacijski šok ponudbene narave (zaradi denimo pomanjkanja in posledičnega dviga cen surovin, hrane in energentov), potem centralne banke proti temu ne morejo narediti nič, saj ne morejo “natiskati” čipov, nafte, plina, aluminija itd. Dvigovanje obrestnih mer, da bi zaustavili tak tip inflacije je absolutno napačen ukrep, saj deluje kot “napalm metoda” – da bi se znebili koloradksih hroščev z napalmom po nepotrebnem požgemo celo polje in uničimo letino.

In natanko to danes centralne banke počnejo – inflacijski šok ponudbene narave poskušajo “zdraviti” kot da bi bil povpraševalne narave in s tem gospodarstva po nepotrebnem tiščojo v recesijo. Če je bil inflacijski šok ponudbene narave, bo inflacija  upadla, ko se bodo umirili dejavniki, ki so inflacijo zagnali – torej cene energentov, surovin in hrane. In točno to se v zadnjega pol do tričetrt leta dogaja. Inflacija upada, ker so upadle cene energentov in ker so se zamaški v dobavnih verigah sprostili. Preostanek inflacije je ostal le še v povišani rasti cen hrane. Vendar se bo tudi ta rast umirila v času poletne sezone. In če ne bo novih šokov (kot je bila denimo Ukrajinska vojna), se bo ponudbena inflacija, kot sem zapisal v včerajšnjem komentarju glede astroekonomske napovedi inflacije, iznihala v 18 mesecih po doseženem vrhu. To pa je konec letošnjega leta v ZDA in spomladi naslednje leto v EU.

Spodaj lahko preberete podoben komentar s strani Martina Sandbuja v Financial Timesu, ki navaja dve zadnji raziskavi ekonomskih veličin glede narave inflacije (Bernanke & Blanchard, 2023; Guerrieri et al, 2023) in ki svarita pred tem, da bi lahko sedanji ukrepi centralnih bank vodili v preveč in nepotrebnega zategovanja.

Nadaljujte z branjem→