Bidenova administracija je ta teden razglasila zmago Ukrajine v vojni z Rusijo. Definirala jo je kot: »Ukrajina je ponovno zavzela več kot polovico svojega ozemlja, ki so ga zasegle ruske sile od februarja 2022. […] Še naprej jih bomo podpirali, da bodo v čim močnejšem položaju za pogajalsko mizo, ko bo čas za to.« Kakšna je cena te zmage in kdo so poraženci?

Zgornja uradna ameriška definicija ukrajinske zmage proti ruskemu agresorju je skrajno cinična. Bidenova administracija je že nekaj mesecev, najmanj od sredine junija, ko je bilo jasno, da ukrajinska ofenziva ne more uspeti, iskala primerno redefinicijo ukrajinske zmage, da bi ohranila svoj obraz in da bi se lahko umaknila iz aktivne vojaške podpore. Cinizem uradne ameriške definicije ukrajinske zmage je v tem, da bi Ukrajina ostala ozemeljsko celovita (razen Krima), če ZDA lani konec marca ukrajinskemu vodstvu ne bi preprečile podpisa mirovnega sporazuma z Rusijo, izpogajanem v Carigradu. Danes, 20 mesecev kasneje, je pod rusko okupacijo dobra šestina (18 %) ukrajinskega ozemlja (vključno s Krimom), okrog pol milijona mrtvih in ranjenih mladih mož, razrušena polovica kritične infrastrukture, za 30 % manjši BDP, osem milijonov izseljenih v zahodne države, šest milijonov izseljenih v Rusijo in osem milijonov razseljenih znotraj Ukrajine.

Seveda bo kdo dejal, da je cinično siliti Ukrajino v mirovni sporazum, namesto da bi ji dovolili, da prežene okupatorja in sama odloča o svojih vojaških povezavah. Se strinjam. Toda, objektivno, mar ni bila predvidljiva cena zavrnitve mirovnega sporazuma in odločitve za nadaljevanje vojne absolutno previsoka? Ukrajina sama, brez aktivne vključitve sil Nata, po nobenih vojaških kriterijih ni imela nikakršnih možnosti zmage in v perspektivi dolge vojne izčrpavanja pred nami, ko bodo Ukrajino eden za drugim zapustili vsi donatorji, bo Ukrajina izgubila prihodnost. Moje mnenje je, da bi bil nepopolni mirovni sporazum ozemeljsko celovite in vojaško nevtralne Ukrajine kot članice EU neprimerljivo boljša opcija od te »zmage« 20 mesecev kasneje, kot jo je definirala Bidenova administracija in kjer je edini dosežek, da so ukrajinske sile obseg zasedenega ozemlja zmanjšale za četrtino, iz 24 na 18 %. Toda o sprejemljivosti te cene seveda lahko presojajo zgolj Ukrajinci.

Kdo so drugi zmagovalci in poraženci te »zmage« Ukrajine? Ob Ukrajini, ki bo po mojem mnenju še dolgo ostala brez prespektive članstva v Natu in EU in prepuščena sama sebi, je glavni poraženec te vojne Evropska unija. EU države so na rusko agresijo v Ukrajini reagirale zelo odločno z desetimi paketi sankcij, ki so prizadela predvsem evropski izvoz v Rusijo in uvoz ruskih izdelkov. Vpliv slednjih je bil predvsem na visoko rast cen energentov, kar je povzročilo tri glavne negativne učinke. Prvi je energetska kriza, najhujša po letu 1979, zaradi katerih so morale članice EU intervenirati z ukrepi za zamejitev cen energije za gospodinjstva in podjetja. Po oceni bruseljskega Bruegla je skupni učinek vladnih subvencij na energetskem področju med septembrom 2022 in januarjem 2023 znašal 646 milijard evrov. Največ v Nemčiji – 265 milijard evrov oziroma 7.4% BDP. Ker so ukrepi glede cenovnih kapic na energijo ostali v veljavi tudi v letu 2023, lahko skupni učinek teh subvencij ocenimo na okrog tisoč milijard evrov.

Drugi učinek je na energetsko intenzivno industrijsko proizvodnjo, ki v EU državah lani od polovice leta naprej strmo pada. Obseg proizvodnje septembra letos glede na lanski september je bil v celotni EU nižji za 6.1%, v nemških energetsko intenzivnih panogah celo za 18%.

Tretji učinek rasti cen energentov pa je na inflacijo, ki je po februarju 2022 pospešila in se v drugi polovici leta 2022 povzpela na več kot 10 %. Posledično je ECB dvignila obrestne mere, zaradi česar se je močno zmanjšalo kreditiranje investicij in nakupov gospodinjstev, gospodarska rast pa je uplahnila. Rast BDP za leti 2022 in 2023 se je glede na napoved iz konca leta 2021 zmanjšala iz 4.6 na 1.8 % za 2022 in iz 2.4 na 0.6 % za 2023. To pomeni, da so članice EU kumulativno zaradi ukrajinske vojne izgubile za 4.6 % BDP, kar po preračunu pomeni dobrih 670 milijard evrov.

Torej, če seštejemo te učinke in prištejemo še vojaško in finančno pomoč Ukrajini, je 20-mesečno podaljšanje vojne v Ukrajini države Evropske unije stalo najmanj okrog 1,700 milijard evrov ali 11.7 % BDP iz leta 2022. Če se komu to zdi primerna cena za evropski odziv na rusko agresijo, naj še malo počaka, kajti to je šele začetek. Z odklopom od poceni ruskih energentov se je začel proces dolgoročne deindustrializacije Evrope in uničenja srca njene gospodarske moči in stabilnosti.

Vojna v Ukrajini ima na drugi strani tri glavne zmagovalce – Rusijo, Kitajsko z Globalnim jugom in ZDA. Rusijo je vojna v Ukrajini oživila – dosega velike presežke v zunanji trgovini, se ponovno industrializira ter vojaško in geostrateško krepi. Hkrati se je zgodilo to, pred čimer so svarili politični strategi – Rusija in Kitajska sta se povezali v evrazijski blok ter hkrati vanj pritegnili ključne države globalnega juga (Iran, Indijo, Saudsko Arabijo, Brazilijo) ter ustvarile nov globalni gospodarski in politični blok.

Z vojno so kratkoročno pridobile tudi ZDA, ker so zaposlile Rusijo, spravile na kolena EU in ker so omogočile dodatne posle svoji energetski in orožarski industriji. Toda dolgoročno so si podpisale smrtno obsodbo kot globalnega hegemona – inicirale in okrepile so nov, izjemno močan globalni politični blok na čelu s Kitajsko in Rusijo in hkrati ošibile svojega najmočnejšega zaveznika, EU.

Seveda pa bo končno sodbo podala zgodovina.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku