Spodaj je zelo dober komentar o tem, ki ga je napisal Robert Bryce. Preprosto ni jasno, kaj žene evropske politike v to destrukcijo evropskih gospodarstev. Od kod ta blaznost in kako, da nihče od njih ne spregleda? Kot da bi gledal kite, ki iz nam neznanega vzroka delajo množične samomore, vendar s to razliko, da kiti uničujejo sebe, evropski politiki pa podjetja, cele panoge in delovna mesta.

The headline on a February 9 Bloomberg article concisely sums up Europe’s unfolding disaster: “Germany’s days as an industrial superpower are coming to an end.” The article says, “Manufacturing output in Europe’s biggest economy has been trending downward since 2017, and the decline is accelerating as competitiveness erodes.”

Germany is once again, the “sick man of Europe.” But it’s not just Germany. All across Europe, industrial capacity is shrinking. Last month, Tata Steel announced it would close its last two blast furnaces in Britain by the end of this year, a move that will result “in the loss of up to 2,800 jobs at its Port Talbot steelworks in Wales.”

In January 2023, Slovalco announced it was permanently closing its aluminum smelters in Slovakia after 70 years of operation. The company, Slovakia’s biggest electricity consumer, said it was shuttering its smelters due to high power costs.

Europe drove itself into the ditch. Bad policy decisions, including net-zero delusions, the headlong rush to alt-energy, aggressive decarbonization mandates, and the strategic blunder of relying on Russian natural gas that’s no longer available, are driving the deindustrialization. How bad is it? Mario Loyola, a research fellow at the Heritage Foundation, wrote a sharp January 28 article in The Hill about Europe’s meltdown. According to European Commission data, industrial output in Europe “plummeted 5.8% in the 12 months ending November 2023,” he wrote. “Capital goods production was down nearly 8.7%. Investment in plants and equipment has plummeted.”

Nadaljujte z branjem→

A U.S. promise to Taiwan has quietly imploded after the dramatic collapse of Germany’s industrial sector.

Researchers at the Brookings think tank said Taiwan’s economy would survive the shock of war in the same way that Germany’s industrial economy would survive the shock of losing its gas pipeline from Russia.

But it’s now clear that the German economy hasn’t survived the loss at all.

Germany’s industrial output figures fell for seven months in a row, and a Bloomberg headline this week summed up the situation: “Germany’s Days as an Industrial Superpower Are Coming to an End”.

So Taiwan’s economy, too, would be doomed.

Nadaljujte z branjem→

Nekajkrat sem že napisal, da sta evropska cilja 100-odstotnega razogljičenja proizvodnje električne energije in hkrati 100-odstotne proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov sonca, vetra in biomase med seboj konfliktna in neizvedljiva. (Zadnjič me je kolega Luka Snoj iz Inštituta Jožef Štefan sicer opomnil, da vseeno obstaja ena možna rešitev tega konflikta: ugasnimo vse jedrske, plinske in premogovne elektrarne in kurimo drva za ogrevanje in proizvodnjo elektrike (ker drva so biomasa in se torej štejejo med obnovljive vire) in bomo šli nazaj v kameno dobo. Zmanjšamo obseg razpoložljive energije in kurimo obnovljiv vir. No, jaz vseeno mislim, da bi s kurjenjem drv močno zasmradili hipernaogljičili ozračje in da je zgornji konflikt med obema ciljema nerešljiv).

Kolikor poznam, do sedaj še nikomur ni uspelo dokazati, da bi evropska energetska paradigma z obema konfliktnima ciljema lahko delovala v praksi. Torej da v Evropi naš energetski sistem v celoti preobrazimo v smeri 100-odstotne proizvodnje elektrike iz OVE virov sonca, vetra in biomase in da ob tem spravimo emisije CO2 na ničlo. Zappa, Junginger & Van Den Broek so leta 2019 objavili raziskavo v znanstveni reviji Applied energy, v kateri so poskušali ugotoviti, ali je to možno in koliko bi to stalo. Dve njihovi ključni ugotoviti sta: (1) tudi če bi lahko tehnično optimizirali tak idealen energetski sistem, bi bil tak sistem zelo drag (za 30 % dražji od sistema z nizkoogljičnimi viri, kot sta jedrska in vodna energija), in (2) 100-odstotno OVE energetski sistem ne bi zagotovil ravni zmanjšanja emisij, ki je potrebna za dosego evropskih podnebnih ciljev do leta 2050, saj bodo negativne emisije iz biomase z zajemanjem in shranjevanjem ogljika še vedno potrebne za izravnavo povečanja posrednih emisij.

Nadaljujte z branjem→

Da ne pozabimo, je spodaj dobra animacija poteka 2. svetovne vojne, ki nazorno pokaže, kako so nacizem in fašizem v Evropi premagale tri sile: ruske (sovjetske) z vzhoda, zavezniške (ameriške) z juga in zahoda ter jugoslovanske na jugozahodnem Balkanu.

Naj kdo to pokaže Melonijevi, našim in ukrajinskim podpornikom fašizma/nacizma in Nemcem, če so morda pozabili, kdo je bil na pravi in kdo na napačni strani zgodovine.

Komentarji po medijskem spektaklu začetka leta, intervjuju Tuckerja Carlsona z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, so podobni vicu o lisici in kislem grozdju. Komentarji so v razponu od tega, da Tucker sploh ni pravi novinar, da Putin ni povedal nič novega, da je potvarjal zgodovinska dejstva, da je užalil nekatere “demokracije” in do tega, da je izvažal rusko propagando.

Ja, kar se mene tiče, nisem v 2-urnem intervjuju izvedel nič, kar v zadnjih dveh letih že ne bi izvedel prek drugih virov. In ja, Tucker Carlson ni in ni bil niti slučajno dorasel izpraševalec ali sogovornik Putinu, ki se je izkazal kot izjemno podkovan v zgodovini, diplomatskih veščinah in podatkih ter kot uglajen vendar odločen državnik.

Vendar poanta intervjuja z Vladimirjem Putinom ni bila v tem. Poanta je bila v spektaklu, v najbolj pričakovanem intervjuju leta, na katerega so vsi nestrpno čakali. Poanta intervjuja je bila v tem, da so si ljudje v ZDA v prime timu rezervirali 2 uri časa za gledanje intervjuja z ruskim predsednikom ali da so v Evropi čakali do polnoči, da so lahko gledali intervju z ruskim predsednikom. Intervju je do tega trenutka samo na omrežju X gledalo 185 milijonov ljudi, k čemur je treba dodati še desetine milijonov gledalcev na spletni strani Tuckerja Carlsona in na youtubeu. Ni ga politika sodobne dobe, ki bi doživel takšno gledanost. Le finala svetovnega prvenstva v nogometu in Lige prvakov presežejo to gledanost. In v tem je bila poanta intervjuja – prebil je zahodno medijsko blokado v mainstream medijih.

Nadaljujte z branjem→

V filmih bi sicer uporabili bolj svoboden jezik za isto zadevo (denimo, kdo ima v pesti čigava jajca ipd.). Nekdanji Kohlov svetovalcev Werner Weidenfeld to pove na bolj diplomatski način:

Mnogi so po najbolj gledanem političnem intervjuju v zgodovini z Vladimirjem Putinom bili presenečeni nad njegovim poznavanjem zgodovine, mnogi so se zaradi tega prestrašili in začeli objavljati javne replike. Mnogi so bili presenečeni nad tem, da naj bi bile BRICS države danes gospodarsko močnejše od sedmerice gospodarsko najmočnejših zahodnih držav sveta (G7). Jaz ne, ker poznam številke, hkrati pa sem se naučil v zadnjih letih, da ko Putin nekaj reče, ima za to zaslombo v podatkih. Torej, ko je Putin v intervjuju rekel naslednje, je imel prav:

If memory serves me right, back in 1992, the share of the G7 countries in the world economy amounted to 47%, whereas in 2022, it was down to, I think, a little over 30%.

The BRICS countries accounted for only 16% in 1992, but now their share is greater than that of the G7.

It has nothing to do with the events in Ukraine; this is due to the trends of global development and world economy… and this is inevitable.

This will keep happening. It is like the rise of the sun; you cannot prevent the sun from rising; you have to adapt to it.

Spodnja slika kaže, da Putinove številke (z nekaj zaokroževanja navzgor) držijo. Leta 1992 je skupni delež sedmerice G7 držav svetovnem BDP (merjeno v PPP in mednarodnih dolarjih po metodologiji Svetovne banke) znašal 46.5 %, delež peterice BRICS držav pa je bil trikrat manjši s 15.6 %. Do leta 2022 se je delež G7 držav skrčil za tretjino na zgolj 30.2 %, medtem ko se je delež BRICS držav podvojil na 31.5 %. Torej faktično je peterica BRICS držav danes gospodarsko močnejša od sedmerice največjih zahodnih držav G7.

In ta trend se nadaljuje in težko ga bo kdo zaustavil. Kot sem že pokazal pred dnevi, bo čez 20 let Kitajska gospodarsko dvakrat večja od ZDA in močnejša od ZDA in EU skupaj (to je posledica strahotnih razlik v rasti produktivnosti med temi državami in v naslednjem komentarju vam bom pokazal najbolj “strašljivo” sliko iz perspektive ZDA, nekaj česar se ZDA resnično morajo bati).

Nadaljujte z branjem→

Res je nepojmljivo predrzno, da si je Rusija po padcu železne zaveze in propadu Sovjetske zveze drznila v treh desetletjih tako zelo in tako sistematično približati svoje meje vojaškim bazam Nata.

In enako velja za Kitajsko. Podobna nesramnost, da je svoje meje tako zelo in tako sistematično približala ameriškim vojaškim bazam.

Kaj menite, kdo je avtor spodnje kratke, vendar precizne analize geopolitičnega prestrukturiranja sveta?

If memory serves me right, back in 1992, the share of the G7 countries in the world economy amounted to 47%, whereas in 2022, it was down to, I think, a little over 30%.

The BRICS countries accounted for only 16% in 1992, but now their share is greater than that of the G7.

It has nothing to do with the events in Ukraine; this is due to the trends of global development and world economy… and this is inevitable.

This will keep happening. It is like the rise of the sun; you cannot prevent the sun from rising; you have to adapt to it.

How do the United States adapt?

With the help of force, sanctions, pressure, bombings, and use of armed forces.

This is about self-conceit.

Your political establishment does not understand that the world is changing under objective circumstances, and in order to preserve your level, even if someone aspires, pardon me, to the level of dominance, you have to make the right decisions in a competent and timely manner.

Nadaljujte z branjem→