Stanko Štrajn

Na naslednjih povezavah si lahko bralci preberejo razpisne pogoje (tukaj in tukaj) javnega razpisa za krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij na tem področju. Javni razpis omogoča razdelitev 10.645.000,00 evrov.

Hvalevredno je, da si Slovenija prizadeva spodbujati uveljavljanje državljanskih pravic in omogočiti državljanom in njihovim nevladnim organizacijam sodelovati v procesih odločanja o pomembnih družbenih vprašanjih in preprečevanju zlorab oblasti.

Nedvomno je nevladna organizacija GLAS LJUDSTVA, ki si prizadeva zavarovati javno zdravstvo in zagotoviti državljanom dostopnost zdravstvenih storitev in zdravstvenega zavarovanja, pomembno prispevala k razjasnitvi, kaj in kako naj oblast ukrepa, da bo zdravstven sistem v Sloveniji prišel iz spirale propadanja in kako zagotoviti ustrezne zdravstvene storitve vsem državljanom. GLAS LJUDSTVA je pripravil že dva zakonska predloga in na Vlado naslovil množico pozivov in javno zahteval odpravo konkretno navedenih razlogov, ki povzročajo razpadanje javnega zdravstva. Priprava zakonskih predlogov je gotovo projekt, ki lahko prispeva k krepitvi aktivnih državljanskih pravic, a prepričan sem, da GLAS LJUDSTVA ni bil deležen sredstev po predmetnem razpisu in ni prejel niti centa za svoje delovanje v korist vseh državljanov. Vlada in resorno ministrstvo uveljavljanje aktivnih državljanskih pravic GLASA LJUDSTVA aktivno ignorirata in mirno vodita zdravstveno politiko, ki položaja pacientov ne izboljšuje, ali pa ga celo poslabšuje.

Nadaljujte z branjem→

Moje stališče, da cenovna kapica na rusko nafto ne more delovati, je znano lani od maja ali junija. In kapica, ki je bila uvedena lani decembra, res nikoli ni delovala (padec cen ruske premijske nafte Ural je bil sicer uradno pod kapico več kot pol leta, vendar je to bolj posledica dinamike cen na naftnem trgu nasploh, hkrati pa se po tej kotaciji proda malo ruske nafte). Obstoječi ladjarji so se izognili kapici s potrdilom naročnika, da je bila nafta kupljena po ceni izpod kapice, ali pa so prodali stare tankerje neznanim novim lastnikom. Hkrati je Rusija prek slamnatih lastnikov oblikovala sivo floto zastarelih tankerjev, ki niso potrebovali zahodnega zavarovanja itd. In v teh dveh zadnjih manipulacijah je glavna nevarnost. Vsaj polovico ruske nafte prevažajo zastareli tankerji, ki bi sicer šli v razrez, in s teh tankerjev se nato na odprtem morju nafta pretaka v “legalne” tankerje, ki prevažajo nafto v zahodna pristanišča. Obstaja nevarnost za naravno katastrofo, ki pa ne bo zavarovana pri zahodnih zavarovalnicah.

In zaradi slednjega v Bloombergu kličejo k odpravi kapice, ki itak ne deluje.

_________

It gives me no pleasure to say this, but it’s time to scrap the Russian oil price cap.

The truth is, it isn’t working, and, worse, by forcing ever more Russian oil onto rusting old tankers that are engaging in inherently risky operations like ship-to-ship transfers, it raises the likelihood of an environmental disaster.

Nadaljujte z branjem→

V Evropi delamo kolektivni samomor s podnebnimi “net zero” cilji, v katerem smo ljudi obsodili na visoke cene energije in energetsko revščino in v katerem bomo ubili industrijo. Toda karkoli naredimo v Evropi glede izpustov CO2, tudi če jih do 2050 zmanjšamo za polovico ali magari na ničlo, to ne bo imelo nobenega signifikantnega vpliva na globalne izpuste CO2, ker bodo Kitajska, Indija in ostale države, ki bodo dobile našo industrijo, v tem času povečale emisije CO2 v vrednosti 10 ali 20 Evrop. Poglejte spodnje krivulje.

Nadaljujte z branjem→

Glede na zadnje spremembe v evropski zeleni paradigmi lahko parafraziramo Gallilea: In vendar se je začelo vrteti. V podnebno-energetske agendo se vrača duh realizma. Postalo je jasno, da večina članic ne bo izpolnila podnebnih ciljev brez večje naslonitve na hidro in jedrsko energijo.

Prve spremembe v paradigmi so se zgodile lani s spremembo podnebne taksonomije EU, kjer je bila med trajnostne vire vrnjena tudi jedrska energija kot premostitvena tehnologija v prehodu k podnebno nevtralni družbi. To je pomembno predvsem iz vidika, da lahko države jedrsko energijo vključijo v svoje nacionalne energetsko podnebne načrte, da lahko tudi subvencionirajo naložbe v jedrske elektrarne na podoben način kot obnovljive vire in da lahko tudi zasebni investitorji te naložbe uvrstijo med trajnostne, ki zadovoljujejo ESG kriterije.

Nadaljujte z branjem→

Zelo dobre poante Stephena Roacha. Kaj mislite, kdo bo zmagal? Doktrina Sun Tzuja ali Georgea Busha mlajšega?

Roughly 2,500 years earlier, Chinese military strategist Sun Tzu offered an equally profound perspective. In The Art of War, Sun wrote, “Strategy without tactics is the slowest route to victory,” stressing the complementarity of these two aspects of military decision-making. But Sun also counseled, “Tactics without strategy is the noise before defeat” – an admonition not to fixate on short-termism.

Notwithstanding Porter’s role in shaping the modern debate about strategy, today’s American body politic has little patience for long-term thinking. This was not always the case. George Kennan, first as a diplomat and later as an academic, devised the containment strategy that the United States used against the Soviet Union during the Cold War. Andrew Marshall, as the head of the Pentagon’s Office of Net Assessment, pushed the envelope on US military strategy. And Henry Kissinger, of course, was the ultimate practitioner of what has been dubbed “Grand Strategy.”

But these were exceptions, not the rule. Ever since former US President George H.W. Bush famously mocked “the vision thing” ahead of the 1988 presidential campaign, strategy has been held in low regard in Washington. The real-time feedback of ever fickle focus-group polling has become the North Star of US policy decisions.

Nadaljujte z branjem→

Zelo zanimiv komentar v Eurointelligence, ki primerja starost največjih 40 nemških (146 let) in 5 največjih ameriških podjetij (manj kot 50) let in to povezuje z manjšo inovativnostjo. Starejša podjetja so bolj konzervativna in manj inovirajo, mlada podjetja pa se lahko prebijejo in zrastejo zgolj preko inovacij. Vendar zadeva ni tako enostavna. Ni problem v tem, da ima Evropa stara podjetja, problem je, ker okolje ne spodbuja rasti in razvoja novih, inovativnih podjetij. Münchau v komentarju pravilno opozori, da je problem Evrope (1) v skorajda nedelujočem kapitalskem trgu, ki za razliko od ZDA ne išče tako intenzivno visokih donosov v startupih; (2) v visokih korporativnih davkih, prek katerih je mogoče sofinancirati socialno državo in (3) v pomanjkanju ciljnih državnih subvencij tehnološkim podjetjem (za razliko od ZDA, kjer so ključne nove tehnologije nastale zaradi kanaliziranja vojaških izdatkov v podjetja, ki so jih razvijala). Kitajska je tukaj podobna ZDA, vendar za faktor 10-krat bolj intenzivna. Zato sta Kitajska in ZDA tehnološka voditelja, Evropa pa vedno bolj zaostaja.

No, in iz te perspektive nič ne kaže, da bi se v Evropi v bodoče kaj spremenilo, kajti evropski socialni model se ne bo spremenil, EU pa je tvorba majhnih nacionalnih enot, s 27 različnimi nacionalnimi prioritetami, kar ne omogoča kritične mase pri javnem financiranju novih tehnologij (denimo na vojaškem področju). Čez 10 let bo povprečna starost evropskih podjetij za 10 let višja.

Nadaljujte z branjem→