Komentarji po medijskem spektaklu začetka leta, intervjuju Tuckerja Carlsona z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, so podobni vicu o lisici in kislem grozdju. Komentarji so v razponu od tega, da Tucker sploh ni pravi novinar, da Putin ni povedal nič novega, da je potvarjal zgodovinska dejstva, da je užalil nekatere “demokracije” in do tega, da je izvažal rusko propagando.

Ja, kar se mene tiče, nisem v 2-urnem intervjuju izvedel nič, kar v zadnjih dveh letih že ne bi izvedel prek drugih virov. In ja, Tucker Carlson ni in ni bil niti slučajno dorasel izpraševalec ali sogovornik Putinu, ki se je izkazal kot izjemno podkovan v zgodovini, diplomatskih veščinah in podatkih ter kot uglajen vendar odločen državnik.

Vendar poanta intervjuja z Vladimirjem Putinom ni bila v tem. Poanta je bila v spektaklu, v najbolj pričakovanem intervjuju leta, na katerega so vsi nestrpno čakali. Poanta intervjuja je bila v tem, da so si ljudje v ZDA v prime timu rezervirali 2 uri časa za gledanje intervjuja z ruskim predsednikom ali da so v Evropi čakali do polnoči, da so lahko gledali intervju z ruskim predsednikom. Intervju je do tega trenutka samo na omrežju X gledalo 185 milijonov ljudi, k čemur je treba dodati še desetine milijonov gledalcev na spletni strani Tuckerja Carlsona in na youtubeu. Ni ga politika sodobne dobe, ki bi doživel takšno gledanost. Le finala svetovnega prvenstva v nogometu in Lige prvakov presežejo to gledanost. In v tem je bila poanta intervjuja – prebil je zahodno medijsko blokado v mainstream medijih.

Tuckerjev intervju je de-demoniziral Putina. Medijski prenos intervjuja s Putinom širom sveta je po dveh letih medijske blokade “princa teme” teme legitimiziral kot voditelja ene izmed sprtih strani. Ne kot agresorja, ampak kot voditelja ene izmed sprtih strani. Kot nekoga, katerega se vpraša o vzrokih konflikta in s komer se pogovarja o rešitvi problema.

Zdaj bodo vse medijske hiše hitele intervjujat Putina. Želele bodo slišati od njega, kakšni so ruski predlogi glede rešitve ukrajinske vojne.

In to je glavni problem tega intervjuja z Vladimirjem Vladimirovičem Putinom za zahodne politike. Zdaj, ko se mediji pogovarjajo z njim kot voditeljem ene izmed sprtih strani, zdaj ko ga javnost sprejema kot ključni subjekt, ki lahko pripelje do rešitve vojne, se ne morejo več delati, da ne obstaja. Ne morejo ga več ignorirati pri iskanju rešitve konflikta. Ne morejo ga več izključevati iz uradnih ali neuradnih pogovorov o rešitvi problema. Zdaj se morajo pogovarjati z njim. Ker brez njega ni rešitve te vojne. Zahodnim politikom pa je zmanjkalo orožja in denarja, predvsem pa idej, kako rešiti ta konflikt brez vključitve Putina.