…so precej boljše od pričakovanj. In v primerjavi z ameriškimi tudi precej bolj vzdržne. Spodaj je dober vpogled Bena Arisa v ruske javne finance. Koristno je to poznati.

Russia external debt has been falling steadily and reached $326.6bn in December 2023, compared with $322.3bn in the previous quarter and $383.6bn at the end of 2022. It could pay the entire amount off tomorrow – in cash.

The Kremlin has been paying off its external debt. Low external debt means Russia doesn’t need to tap international capital markets so is not vulnerable to any sort of sanctions on bond issues, which are easy to apply and enforce.

Coupled with Russia’s strong current account surplus, which was up to $5.2bn in February from $4.5bn in January, thanks to high oil prices, Russia can fund itself easily on this profit.

At the same time gross international reserves have been rising and are now hovering around $600bn at the end of the first quarter. Half of these reserves are frozen. About $150bn are in monetary gold (up from $135bn pre-war) and the rest in yuan.

Even counting out the frozen funds, Russia can cover its external debt dollar for dollar with cash, whereas everyone in the West is massively leveraged, including the Ukraine where the debt-to-GDP ratio is almost at 100%.

It is these rock-solid fundamentals – no one else in world has even remotely similar fundamentals – which is the essence of Putin’s Fiscal Fortress. It is a ridiculously strong basis, which means even if the West manages to reduce Russia income from oil and gas exports, it will still have a massive amount of wiggle room. And its ongoing commodity exports to the global south mean that it will continue to enjoy the raw materials subsidy for its economy. Because of their external debt (USA, Italy, much of G7, everyone in Africa and even China) everyone else is a lot more vulnerable to a global slow down. Russia is probably currently the least vulnerable on a macro fundamentals basis.

Nadaljujte z branjem→

Kaj je opravičilo za to, da zahodne države na čelu z ZDA ne dovolijo Ukrajini ohraniti človeških življenj in ozemlja?

It was always going to end this way unless we restored neutrality & resolved the issue of security competition in Europe (NATO expansion):

• Between 2004-2014 I argued against dragging Ukraine into NATO against the will of Ukrainians & threatening Russian security.
• In 2013/2014, I argued against toppling the Ukrainian government and ending its neutrality.
• Between 2014-2022, I argued for implementing the Minsk agreement and restoring neutrality.
• After 2022 I argued for peace negotiations based on permanent neutrality & ending NATO expansionism.
• The people who insisted they were “pro-Ukrainian” set the country on a certain path to war. The people who warned that converting Ukraine into a frontline against Russia would destroy the country were denounced as Putinists.
• If we now recognise that NATO/Ukraine has lost the war and more men & territory will be lost every day – what is our excuse for not starting negotiations and save what is left of Ukraine? There is no way to turn the tide!
• The people who provoked the war, sabotaged the peace agreements, and suspended diplomacy for 2 years should stop their empty moral posturing and claim some ownership for this horrific war.

Vir: Glenn Diesen

Kishore Mahbubani, singapurski diplomat in strateg in nekdanji predsednik Varnostnega sveta OZN o vzponu Kitajske, ki ga ne more nič zaustaviti, ker ga poganja politična volja vodstva z dinastičnim spominom in volja 1.4 milijarde ljudi, ki si želijo večje blaginje. O tem, da pogleda na kitajski vzpon ne določa 12 % ljudi, ki živijo na Zahodu, pač pa 88 % ljudi, ki živijo izven zahodnih držav, in ti hočejo sodelovati in trgovati s Kitajsko. In o tem, da je propaganda zahodnih medijev, ki Kitajski že tri desetletja napovedujejo propad, medtem ko je Kitajska v teh 30 letih svoj BDP povečala za 50-krat, pač očividno slaba propaganda.

To je absolutni Must watch. Predsednik Gvajane s podatki suvereno in odločno razbije hipokrizijo novinarja BBC, ki mu skuša podtakniti očitek o negativnih posledicah izkoriščanja naftnih rezerv, ki jih je odkrila Gvajana. Najbolj izstopa predvsem samozavest in suverenost “države tretjega sveta”, ki si ne pusti več pridigati hipokritom iz zahodnih držav. Ta novo pridobljena samozavest “držav tretjega sveta” je tisto, kar nam daje upanje na lepši in bolj pravičen svet v prihodnje.

Tale govor ministrske predsednice Alberte v Kanadi je v popolnem sozvočju z mojo današnjo kolumno v Dnevniku (da nobene države ni mogoče poganjati na sonce in veter).

“There is no industrialised economy in the world operating that way, because they need baseload… And there are long stretches in winter where we can go weeks without wind or solar. That is the reason why we need legitimate, real solutions that rely on baseload power, rather than fantasy thinking… I am not going to engage in fantasy thinking and say something is possible when I know that my principal job is to have a reliable energy grid.”

Ted Snider asks:

Is America a Rogue Superpower?

“Unipolar” used to mean that the United States was, at least in theory, alone in leading the world. Now “unipolar” means that the United States is alone and isolated in opposition to the world.

Snider refers to the recent UN Security Council resolution 2728 which “demands” a ceasefire in Gaza and “demands” a release of hostages and “demands” the unhindered supply of food and other items to Gaza.

The U.S. has claimed, falsely, that the resolution is not binding.

As Snider writes:

On March 25, the U.S. went one step further and took a step toward becoming a rogue state who has supplanted international law with its rules-based order. International law is grounded in the charter system and the United Nations and is universally applicable. The rules-based order is composed of unwritten laws whose source, consent, and legitimacy are unknown. To the global majority, those unwritten laws have the appearance of being invoked when they benefit the U.S. and its partners and not being invoked when they don’t.

On March 25, the Security Council passed a resolution demanding “an immediate ceasefire for the month of Ramadan respected by all parties leading to a lasting sustainable ceasefire.” The resolution was able to pass because the U.S. stood aside and let the other fourteen Security Council members pass it by abstaining instead of vetoing.

But in her explanation of the American abstention after the resolution passed, U.S. Ambassador to the UN Linda Thomas-Greenfield “surprisingly” said that “we fully support some of the critical objectives in this nonbinding resolution.”

Her claim that the Security Council resolution was nonbinding was not an off script, impromptu comment. It is the strategy of a country that enforces, not international law, but the U.S. led rules-based order.

Nadaljujte z branjem→

Današnji The Economist prinaša alarmantni uvodnik o “Evropi v trojni krizi” in to uprizarja s sliko Mone Lise s frizuro, kot da bi jo stresla elektrika. Uvodnik pravi, da je Evropo “najprej zajela energetska kriza, ki jo je povzročila invazija Vladimirja Putina na Ukrajino. Zdaj, ko Xi Jinping poskuša “izvoziti svojo pot iz upočasnitv gospodarstva”, se Evropa sooča z valom kitajskega blaga. In če bo Donald Trump ponovno izvoljen, bi Evropo lahko prizadele še višje ameriške carine“. In tajming te trojne krize naj bi bil še posebej slab: prav zdaj, ko naj bi Evropa “potrebovala močno rast, da bi pomagala financirati večjo porabo za obrambo, zlasti ker je ameriška podpora Ukrajini usahnila, in da bi izpolnila svoje cilje glede zelene energije.”

Preden se lotim predlogov uvodničarja glede rešitev iz te trojne krize, se je treba vprašati glede fundamentalnih predpostavk, zakaj je Evropa v tej krizi. Evropa je v tej krizi, ker se je pustila zvleči vanjo z ameriškim forsiranjem širjenja Nata v Ukrajino, nato pa z napačnim odgovorom na rusko agresijo na Ukrajino (ki je bila posledica ameriškega forsiranja širjenja Nata v Ukrajino). Če Evropa ne bi sledila ameriški politiki glede Ukrajine (če bi se zavzela za mirno rešitev takoj na začetku vojne namesto pošiljanja orožja v Ukrajino) in če Evropa ne bi sledila ameriškemu diktatu glede sankcij proti Rusiji (če ne bi prepovedala uvoza ruske nafte in derivatov in omejila uvoza plina in če ne bi prepovedala izvoza v Rusijo), bi (1) bilo vojne konec že po enem mesecu (marca 2022), Ukrajina bi ostala celovita in neporušena, (2) vojna se ne bi prelevila v energetsko krizo, dodatno povišano inflacijo ter v stagnacijo oziroma recesijo, (3) ne bi bilo treba povečevati izdatkov za obrambo in prepotrebnih sredstev za zeleni prehod preusmerjati v nepotrebno oboroževanje, in (4) danes se ne bi bali Trumpa, ker brez nadaljevanja vojne v Ukrajini ne bi imel nobenih možnosti za zmago.

Torej, preden se pogovarjamo o reševanju trojne krize, ki si jo je Evropa sama zakuhala z napačnimi potezami, najprej rešimo slabe fundamente (opravimo slabe pretekle poteze). Prvič, evropski politiki naj nehajo z militantno retoriko in se zavzamejo za takojšnje prenehanje vojne v Ukrajini s takojšnjim prenehanjem pošiljanja orožja v Ukrajino, s predlogom začetka mirovnih pogajanj in predlogom varnostnih garancij za Ukrajino in Rusijo. Drugič, predlog mirovnega sporazuma naj vsebuje tudi klavzule glede (pogojevane) odprave enostranskih evropskih sankcij (odprava prepovedi uvoza ruskih energentov in izvoza evropskih izdelkov, odprava zamrznitve ruskih centralnobančnih rezerv). Zgolj s tema dvema potezama se bo polovica sedanjih evropskih težav odpravila (zaustavitev trenda deindustrializacije, konec preusmerjanja javnih sredstev, namenjenih za razvoj in zeleni prehod, v orožje).

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Net metering je skrajšano ime za način pridobivanja in hranjenja električne energije v samooskrbi, pri kateri mali proizvajalec električne energije lahko preda v omrežje viške energije, ki jih ne porabi sam, iz omrežja pa jih sprejme kot vračilo takrat, ko lastna proizvodnja ne more zadostiti vsem potrebam v samooskrbi. Taka rešitev je privlačna predvsem za male proizvajalce električne energije, ki uporabljajo spremenljive, od vremena in podnebnih časov odvisne vire energije, pri katerih je neusklajenost proizvodnje in porabe izrazita. Tak vir je sončna energija v sončni (fotonapetostnih) elektrarnah, saj je na razpolago le podnevi in v Sloveniji v zadostnih količinah le spomladi in poleti, ko se proizvede tri četrtine letne proizvodnje. V treh zimskih mesecih od srede novembra do srede februarja pa je proizvodnja zanemarljiva.

Dobra stran net meteringa je relativno cenen način proizvodnje električne energije, saj proizvajalec za oddano in kasneje sprejeto energijo ne plačuje stroškov hranjenja oziroma nadomestne proizvodnje električne energije v času, ko je sam nima dovolj na razpolago. Zato se taka rešitev, vsaj v začetni fazi, dokler ne doseže večjega obsega, uporablja za spodbujanje uporabe sončnih elektrarn ali drugih podobnih obnovljivih načinov proizvodnje energije.

Nadaljujte z branjem→

V torek je na NASDAQ začela trgovati delnica DJT (kratice imena Donalda J. Trumpa). To se je zgodilo po združitvi Trump Media & Technology Group s prazno lupino Digital World Acquisition Corp. (DWAC), ki je že prej kotirala. Perverzno v vsej zgodbi je, da slednje podjetje ne ustvarja nobenih prihodkov, pač pa je zgolj lupina za morebitne prevzeme, pri čemer pa troši precej denarja (za operativne stroške). Obe podjetji skupaj (Trump Media in DWAC) naj bi imeli za 3.5 mio $ prihodkov in 14-krat večje odhodke, pri čemer pa znaša njuna tržna kapitalizacija okrog 7 milijard $ (v torek je vrednost ničvredne delnice porasla za skoraj 60%, skočila je celo na 78 $/delnico, nato upadla, včeraj pa je spet poskočila in končala trgovanje pri več kot 66 $/delnico). Torej delnica povsem ničvrednega podjetja odlično kotira na borzi. Trump pa ima v njem 69 % delež.

Cela zadeva je pač v skladu s Trumpom – vse povezano z njim je prevara. Toda ključno vprašanje je, zakaj se je Trump lotil tega prevarantskega projekta. Najkrajši odgovor je, da si je Trump s tem naredil svoj zasebni bankomat. Čeprav ima po sporazumu o združitvi Trump formalno prepoved, da prvih 6 mesecev proda svoje delnice (kar se sicer da zaobiti z odločitvijo uprave podjetja), pa bo lahko Trump na podjetje obesil veliko zasebnih stroškov in stroškov kampanje. Ne pozabimo, da je Trump podobno zgodbo izvedel že leta 1995, ko je dal na borzo svoje hotele in kazinoje (tudi pod imenom DJT), v 9 letih iz podjetja financiral svojo plačo v višini 44 milijonov $, nato pa podjetje leta 2004 poslal v stečaj.

Spodaj je še ena razlaga, ki uporablja zgolj drugačno terminologijo – namesto “zasebni bankomat Donalda Trumpa” lahko DJT imenujemo tudi “centralna banka Donalda Trumpa”. Podjetje za financiranje stroškov politične kampanje in drugih stroškov Donalda Trumpa in njegovih podjetij (denimo kazni, ki naj bi jo plačal zaradi prevarantskih poslov – newyorško sodišče zahteva, da Trump položi varščino v višini 175 mio $).

Zanimivo je, kako Trumpu vedno znova uspe prenesti okrog vse.

Hec