Današnji The Economist prinaša alarmantni uvodnik o “Evropi v trojni krizi” in to uprizarja s sliko Mone Lise s frizuro, kot da bi jo stresla elektrika. Uvodnik pravi, da je Evropo “najprej zajela energetska kriza, ki jo je povzročila invazija Vladimirja Putina na Ukrajino. Zdaj, ko Xi Jinping poskuša “izvoziti svojo pot iz upočasnitv gospodarstva”, se Evropa sooča z valom kitajskega blaga. In če bo Donald Trump ponovno izvoljen, bi Evropo lahko prizadele še višje ameriške carine“. In tajming te trojne krize naj bi bil še posebej slab: prav zdaj, ko naj bi Evropa “potrebovala močno rast, da bi pomagala financirati večjo porabo za obrambo, zlasti ker je ameriška podpora Ukrajini usahnila, in da bi izpolnila svoje cilje glede zelene energije.”

Preden se lotim predlogov uvodničarja glede rešitev iz te trojne krize, se je treba vprašati glede fundamentalnih predpostavk, zakaj je Evropa v tej krizi. Evropa je v tej krizi, ker se je pustila zvleči vanjo z ameriškim forsiranjem širjenja Nata v Ukrajino, nato pa z napačnim odgovorom na rusko agresijo na Ukrajino (ki je bila posledica ameriškega forsiranja širjenja Nata v Ukrajino). Če Evropa ne bi sledila ameriški politiki glede Ukrajine (če bi se zavzela za mirno rešitev takoj na začetku vojne namesto pošiljanja orožja v Ukrajino) in če Evropa ne bi sledila ameriškemu diktatu glede sankcij proti Rusiji (če ne bi prepovedala uvoza ruske nafte in derivatov in omejila uvoza plina in če ne bi prepovedala izvoza v Rusijo), bi (1) bilo vojne konec že po enem mesecu (marca 2022), Ukrajina bi ostala celovita in neporušena, (2) vojna se ne bi prelevila v energetsko krizo, dodatno povišano inflacijo ter v stagnacijo oziroma recesijo, (3) ne bi bilo treba povečevati izdatkov za obrambo in prepotrebnih sredstev za zeleni prehod preusmerjati v nepotrebno oboroževanje, in (4) danes se ne bi bali Trumpa, ker brez nadaljevanja vojne v Ukrajini ne bi imel nobenih možnosti za zmago.

Torej, preden se pogovarjamo o reševanju trojne krize, ki si jo je Evropa sama zakuhala z napačnimi potezami, najprej rešimo slabe fundamente (opravimo slabe pretekle poteze). Prvič, evropski politiki naj nehajo z militantno retoriko in se zavzamejo za takojšnje prenehanje vojne v Ukrajini s takojšnjim prenehanjem pošiljanja orožja v Ukrajino, s predlogom začetka mirovnih pogajanj in predlogom varnostnih garancij za Ukrajino in Rusijo. Drugič, predlog mirovnega sporazuma naj vsebuje tudi klavzule glede (pogojevane) odprave enostranskih evropskih sankcij (odprava prepovedi uvoza ruskih energentov in izvoza evropskih izdelkov, odprava zamrznitve ruskih centralnobančnih rezerv). Zgolj s tema dvema potezama se bo polovica sedanjih evropskih težav odpravila (zaustavitev trenda deindustrializacije, konec preusmerjanja javnih sredstev, namenjenih za razvoj in zeleni prehod, v orožje).

Predlogi za reševanje trojne evropske krize iz uvodnika The Economista so sicer večinoma smiselni, ne pa v celoti. Prvič, potrebna je stimulativna monetarna in fiskalna politika, pri čemer bodo tudi nižje cene energije (v primeru konca vojne v Ukrajini) in cenejši kitajski izdelki pomagali k zniževanju inflacije, kar bo dalo več manevrskega prostora ECB za znižanje obrestne mere:

Europe’s governments are bringing their budgets into better balance, which should cool the economy, while cheap Chinese goods will bring down inflation directly. That gives Europe’s central banks room to cut interest rates to support growth. It will be easier to cope with disruption from outside if central banks keep the economy out of a slump that would stop displaced workers finding new jobs.

Drugič, za Evropo je boljša trgovina kot pa uvajanje ostrega protekcionizma proti Kitajski. Ne strinjam pa se s tem delom, da Evropa ne bi smela inicirati močne industrijske politike (s podporo industrijam prihodnosti), pač pa bi se morala zadovoljiti s tem, da bodo evropska podjetja izvažale inpute v podporo ameriški industriji končnih izdelkov in da bomo uvažali izdelke za zeleni prehod (solarnih panelov, baterij, elektrolizerjev, toplotnih črpalk, električnih avtomobilov) iz Kitajske:

Another trap would be to copy America’s and China’s protectionism by unleashing vast subsidies on favoured industries. Subsidy wars are zero-sum and squander scarce resources—within Europe, countries have already started an intra-continental race to the bottom. China’s recent economic woes demonstrate the flaws, not the virtues, of excessive government planning; America’s industrial policy has not wowed voters in the way President Biden had hoped, and tariffs have cost more jobs than they have produced.

By contrast, trade makes economies richer even when their trading partners are protectionist. A manufacturing boom in America is a chance for European producers to supply parts; cheap imports from China will make the green-energy transition easier and provide relief to consumers who suffered during the energy crisis.

The Economist tukaj sledi svoji logiki iz sredine 19. stoletja, ko je bil ustanovljen s premiso podpore prosti trgovine. Pri čemer ta premisa pozablja, da so britanski industrialci zagovarjali prosto trgovino, ker je bil to način, da superiorna britanska industrija prosto izvaža svoje superiorne izdelke in pride do poceni surovin iz drugih držav (ostale države so bile postavljene v funkcijo uvoznika britanskih industrijskih izdelkov in ponudnika surovin za britansko industrijo). In pozablja, da je prav uvedba protekcionizma od leta 1865 naprej omogočila industrializacijo sedanjih razvitih zahodnih držav. Prav protekcionizem v drugi polovici 19. stoletja je ZDA in kontinentalni Evropi omogočil industrializacijo in razvoj. Prav protekcionizem (industrijska politika in državno subvencioniranje izvoza) je Japonski in azijskim tigrom po drugi svetovni vojni omogočil industrializacijo in razvoj. Prav protekcionizem (industrijska politika in državno subvencioniranje izvoza) je Kitajski po letu 1979 omogočil industrializacijo in razvoj. To so “uncomfortable truths”, ki jih razni apologetski časopisi, think-tanki in učbeniki ekonomije z “logiko na prvo žogo” zamolčijo, ki pa jih razvojni ekonomisti (na čelu z Danijem Rodrikom iz Harvarda) zelo dobro poznajo. Za spodbuditev razvoja je namesto prepustitve prostemu trgu  potreben angažma države in izvajanje pametnih razvojnih politik.

Danes Evropa potrebuje takšno pot “pametne razvojne politike”:

1. zagotovitev prostega dostopa do energije in ključnih inputov za bodoči razvoj,
2. dramatično povečanje vlaganj v znanje in tehnološki razvoj (namesto v orožje),
3. pametna industrijska politika: dopustitev velikih državnih pomoči za ključne tehnologije in  industrije prihodnosti (digitalizacija, industrija zelenega prehoda),
4. pametni protekcionizem: z grožnjo visokih carin na kitajske izdelke je treba kitajska podjetja privabiti v Evropo, da tukaj proizvajajo izdelke za evropski trg in da prek skupnih vlaganj delijo tehnološko znanje z evropskimi podjetji.