Drago Babič

Net metering je skrajšano ime za način pridobivanja in hranjenja električne energije v samooskrbi, pri kateri mali proizvajalec električne energije lahko preda v omrežje viške energije, ki jih ne porabi sam, iz omrežja pa jih sprejme kot vračilo takrat, ko lastna proizvodnja ne more zadostiti vsem potrebam v samooskrbi. Taka rešitev je privlačna predvsem za male proizvajalce električne energije, ki uporabljajo spremenljive, od vremena in podnebnih časov odvisne vire energije, pri katerih je neusklajenost proizvodnje in porabe izrazita. Tak vir je sončna energija v sončni (fotonapetostnih) elektrarnah, saj je na razpolago le podnevi in v Sloveniji v zadostnih količinah le spomladi in poleti, ko se proizvede tri četrtine letne proizvodnje. V treh zimskih mesecih od srede novembra do srede februarja pa je proizvodnja zanemarljiva.

Dobra stran net meteringa je relativno cenen način proizvodnje električne energije, saj proizvajalec za oddano in kasneje sprejeto energijo ne plačuje stroškov hranjenja oziroma nadomestne proizvodnje električne energije v času, ko je sam nima dovolj na razpolago. Zato se taka rešitev, vsaj v začetni fazi, dokler ne doseže večjega obsega, uporablja za spodbujanje uporabe sončnih elektrarn ali drugih podobnih obnovljivih načinov proizvodnje energije.

Slabih strani je kar nekaj, ki pa pridejo do izraza postopoma, v skladu z naraščanjem deleža takega načina proizvodnje v vsej proizvodnji elektrike. Dokler je ta delež majhen in so v elektroenergetskem sistemu prisotne zadostne kapacitete virov, ki se lahko brez posebnih problemov in stroškov prilagajajo porabi, kot so hidroelektrarne in z določenimi dodatnimi stroški termoelektrarne, zadeve delujejo. V Sloveniji je ta delež od 5 %, ko zadostujejo obstoječe hidroelektrarne, do 10 % vse proizvodnje električne energije, ko zmorejo pomagati še obstoječe termoelektrarne. Ko ta delež narašča preko 10%, se pojavijo problemi.

Najprej se spomladi in poleti ob lepih sončnih dnevih, predvsem za vikende, ko je gospodarska raba občutno zmanjšana, čez dan pojavijo viški električne energije, ki jih ne zmoremo porabiti niti shranjevati. Ker se taki viški običajno pojavijo tudi v bližnjih državah in po celi Evropi hkrati, jih zaradi nizkih cen ni smiselno izvažati sosedom. Cena take energije na kratkoročnih/urnih borzah lahko pade pod 0, torej morajo prodajalci celo plačevati kupcem, če se hočejo takih viškov znebiti. V takih primerih je bolje proizvodnjo oziroma odjem prekiniti.

Vendar v določenih primerih, na primer ko so proizvajalci vključeni v posebne sheme spodbujanja proizvodnje, pri kateri država jamči proizvajalcem odjem in še to po zagarantirani ceni, to ne gre zlahka, oziroma mora država celo plačevati proizvajalcem garantirano ceno brez da bi ti energijo sploh proizvedli. Ali izklapljati druge proizvodne enote, ki lahko proizvajajo elektriko po konkurenčnih cenah. Na ta način se ekonomičnost sončnih elektrarn močno zniža (ali povečujejo državne subvencije, kar je v končnem učinku isto), saj dodatne kapacitete samo povzročijo zmanjšanje izkoristkov tako sončnih kot vseh drugih elektrarn v sistemu.

Ta pojav imenujemo »kanibalski učinek OVE«, pri katerem dodatne kapacitete OVE samo »požirajo« same sebe, od njih ni koristi v smislu izboljšanja oskrbe z elektriko. Take razmere vladajo že sedaj v nekaterih državah, ki imajo velike deleže fotonapetostne elektrike, kot je na primer Španija, kjer je dnevna cena elektrike že v marcu tega leta okoli 0 eur.

Nadalje se kot protiutež dnevnim viškom pojavljajo večerni/nočni primanjkljaji. Dokler so v sistemu s primerno kapaciteto prisotne hidroelektrarne, te lahko s prilagodljivim obratovanjem brez nekih dodatnih stroškov, pri čemer se čez dan voda zadržuje za jezovi, ponoči pa spušča v večjih količinah čez turbine, pokrijejo nočne potrebe. Še bolje tako funkcijo opravljajo črpalne hidroelektrarne, ki podnevi vodo črpajo iz nižje ležečega jezera v višje ležeče, ponoči pa to vodo spuščajo preko turbin nazaj v nižje ležeče jezero, ali baterije, ki lahko za nekaj ur shranijo viške elektrike. Vendar sta ta dva načina dražja, saj za to potrebujemo namenske objekte, ki se morajo s svojim delovanjem poplačati.

Ko pa se potrebe po nočni elektriki večajo (na primer pri daljšem obdobju oblačnega vremena) in ko kratkoročni hranilniki ne morejo pokriti vseh potreb, se morajo vklopiti še drugi namenski viri, kot so termoelektrarne. Najprimernejše so plinske termoelektrarne, ki imajo sposobnost hitrega prilagajanja porabi, v sili so primerne tudi obstoječe klasične termoelektrarne na premog. Vendar taka nadomestna proizvodnja in hranjenje povzročata občutne dodatne stroške sistemu, cena take energije je od 100 do 150 eur/MWh. Teh stroškov naš samooskrbni proizvajalec v sistemu net meteringa ne plačuje (vsaj za zdaj).

Še večji problem nastane pozimi, ko v Sloveniji in drugje v srednji in severni Evropi pade proizvodnja v sončnih elektrarnah skoraj na nič, potrošnja električne energije zaradi povečane uporabe toplotnih črpalk in drugih oblik ogrevanja pa poraste za tretjino do polovice poletne porabe. Takrat se morajo vključiti velike termoelektrarne, ki morajo imeti tolikšno moč, kolikor imajo moči sončne elektrarne oziroma kolikor je potrebna manjkajoča moč sistema pozimi. Cena take zimske elektrike je okoli 150 eur/MWh in to koristi naš samooskrbni proizvajalec v sistemu net meteringa kot brezplačno »vračilo« poleti oddane energije.

Če se je naš samooskrbnik na priporočilo vladnih organov opremil še s toplotno črpalko, s katero je nadomestil fosilne vire ogrevanja, bo pozimi porabil tri četrtine vse letne porabe elektrike, poleti četrtino. To je v nasprotju z režimom proizvodnje sončnih elektrarn, ki je obraten – največja proizvodnja je poleti (ko potrebujemo najmanj elektrike) in najmanjša pozimi (ko je potrebujemo največ). Tako se v sistemu »samooskrbe« po principu net meteringa v Sloveniji neposredno porabi le četrtina proizvedene elektrike, tri četrtine pa je energije iz omrežja, ki je proizvedena iz drugih, pretežno fosilnih virov. Torej je tudi prispevek net meteringa k razogljičenju energetike relativno majhen.

V primeru, da želimo (poleg net meteringa) doseči velik obseg razpršene proizvodnje elektrike iz manjših sončnih elektrarn v okviru distribucijskega sistema (kar predvideva NEPN), pa se pojavi še problem povezovanja vseh proizvodnih virov v prenosni elektro sistem. Ko moč vseh elektrarn preseže obstoječe zmogljivosti distribucijskega sistema, ki so sedaj okoli 2 GW, je treba širiti in ojačevati že nizko napetostno omrežje in nadalje srednje in visoko napetostni del prenosnega omrežja. Že sedaj predstavlja zmogljivost obstoječega omrežja glavno oviro pri odobravanju priključevanja dodatnih kapacitet sončnih elektrarn. V delu javnosti je prisoten velik pritisk, da se omogoči dodatno priključevanje take razpršene proizvodnje s širitvijo omrežja, kar zahteva velika investicijska sredstva.  Če želimo povečati zmogljivost razpršenih sončnih elektrarn, večinoma priključenih na distribucijsko omrežje, na 10 GW (kar predvideva NEPN), bodo potrebne investicije v omrežje presegle obseg investicij v same elektrarne.

Celoten elektro energetski sistem se z naraščanjem deleža take distribuirane proizvodnje v skupni proizvodnji električne energije ekspotencialno komplicira in posledično draži, saj poleg začetne investicije v sončne elektrarne, ki jo izvede privatni investitor, zahteva izgradnjo dodatnih kratkoročnih hranilnikov v obliki baterij in črpalnih elektrarn ter dodatnih zimskih proizvodnih kapacitet in nadalje konstantno ojačevanje distribucijskega in prenosnega omrežja. Postavlja se vprašanje, kdo naj bi zagotavljal in plačal te dodatne investicije, ki se na koncu odražajo v ceni dobavljene energije in v povečani omrežnini.

Če pogledamo celoten sistem net meteringa iz stroškovnega vidika, je osnovni problem razlika v tržni/stroškovni ceni električne energije, ki jo proizvajalec odda v omrežje v glavnem poleti čez dan, ko je njena tržna cena blizu 0, v primerjavi s ceno električne energije, ki jo proizvajalec prejme ponoči oziroma pozimi. To ni ista elektrika, ki jo je proizvajalec začasno »shranil« v sistemu, saj se mora elektrika zaradi svojih fizikalnih lastnosti porabljati sproti, v istem trenutku, kot je proizvedena. Lahko se pretvarja v druge oblike energije, na primer v potencialno oziroma mehansko pri hidroelektrarnah ali kemično v baterijah in iz teh oblik kasneje nazaj v električno energijo, vendar to povzroča določene stroške. Tako shranjena energija ima stroškovno ceno okoli 100 eur/MWh. V primeru »zimske« energije, pa ima ta ceno proizvodnje iz termoelektrarn, okoli 150 eur/MWh.

V Sloveniji smo zgradili v okviru sistema net meteringa že lani okoli 1 GW sončnih elektrarn, soglasij elektro distribucijskih podjetij, ki se še obravnavajo in ki bodo zgrajene v letošnjem letu, bo še za kakšnih 0,4 GW. Tako lahko pričakujemo, da bomo imeli konec tega leta v sistemu net meteringa v naslednjih 15 letih okoli 1,5 GW sončnih elektrarn, vseh skupaj s tistimi, zgrajenimi izven sheme net meteringa, pa okoli 1,8 GW. To dosega 13% delež vse proizvedene električne energije v Sloveniji, kar bo imelo precejšen vpliv na delovanje in poslovanje celotnega elektroenergetskega sistema.

Vendar je to šele začetek težav, ki jih bomo čutili že letos poleti, večje šele prihajajo s povečevanjem deleža OVE. Načrtovalci slovenske energetike v NEPN predvidevajo do leta 2030 izgradnjo za 3,8 GW novih sončnih elektrarn, do leta 2040 8,9 GW, brez da bi podrobneje načrtovali celoten elektro energetski sistem in brez da bi vedeli, kako se bo upravljalo z viški in primanjkljaji, ki jih tak sistem povzroča ter brez da bi izračunali, kakšna bo cena elektrike iz tako sestavljenega sistema.

O tem, večjem problemu bomo pisali v nadaljevanju, zaenkrat se vrnimo na net metering in izračunajmo, kakšne dodatne stroške bo povzročil sistemu in kdo jih bo predvidoma plačal.

Upoštevaje prej omenjene izračune in cene, lahko ugotovimo, da bodo proizvajalci, vključeni v shemo net meteringa in ki se bodo obenem greli s toplotno črpalko, sami neposredno porabili le četrtino proizvedene elektrike iz svoje sončne elektrarne. Tri četrtine bodo oddali v omrežje v dnevnem času poleti/pomladi, isto količino pa bodo črpali iz omrežja ponoči celo leto in pozimi cel dan za pogon toplotne črpalke in ostalih potreb. Ob predpostavki, da bodo imele sončne elektrarne v shemi net meteringa skupno moč 1,5 GW in letno proizvodnjo 1,5 TWh, ob povprečni razliki v tržni ceni med oddano in prevzeto električno energijo v povprečju 125 eur/MWh ter oddanih/prejetih 1,125 TWh (1.125.000 MWh) bo v Sloveniji znašal dodatni strošek net meteringa letno 140,6 mio eur.

Odprto vprašanje je, kdo bo to razliko plačal. Načeloma je to stvar pogodbenega odnosa med dobaviteljem elektrike in investitorjem, nosilcem net metering dejavnosti. Po obljubah MOPE, naj bi bilo tako poslovanje za nosilca net meteringa zastonj, torej bodo ti stroški v breme dobavitelja elektrike. V tem primeru pa obstoja velika verjetnost, da bo dobavitelj elektrike to breme razporedil na vse svoje kupce, kar bi pomenilo, da bodo stroške net meteringa pokrili vsi ostali, ki v to shemo niso vključeni. To bi bilo krivično, najmanj iz socialnega vidika, saj bi tako revnejši del prebivalstva, ki ne živi v svojih hišah in si že tehnično, kaj šele finančno, ne more privoščiti net meteringa, subvencioniral bogate, ki živijo v svojih hišah in imajo na strehi sončno elektrarno.

Kaj pravi na to stranka Levica?