V torek je na NASDAQ začela trgovati delnica DJT (kratice imena Donalda J. Trumpa). To se je zgodilo po združitvi Trump Media & Technology Group s prazno lupino Digital World Acquisition Corp. (DWAC), ki je že prej kotirala. Perverzno v vsej zgodbi je, da slednje podjetje ne ustvarja nobenih prihodkov, pač pa je zgolj lupina za morebitne prevzeme, pri čemer pa troši precej denarja (za operativne stroške). Obe podjetji skupaj (Trump Media in DWAC) naj bi imeli za 3.5 mio $ prihodkov in 14-krat večje odhodke, pri čemer pa znaša njuna tržna kapitalizacija okrog 7 milijard $ (v torek je vrednost ničvredne delnice porasla za skoraj 60%, skočila je celo na 78 $/delnico, nato upadla, včeraj pa je spet poskočila in končala trgovanje pri več kot 66 $/delnico). Torej delnica povsem ničvrednega podjetja odlično kotira na borzi. Trump pa ima v njem 69 % delež.

Cela zadeva je pač v skladu s Trumpom – vse povezano z njim je prevara. Toda ključno vprašanje je, zakaj se je Trump lotil tega prevarantskega projekta. Najkrajši odgovor je, da si je Trump s tem naredil svoj zasebni bankomat. Čeprav ima po sporazumu o združitvi Trump formalno prepoved, da prvih 6 mesecev proda svoje delnice (kar se sicer da zaobiti z odločitvijo uprave podjetja), pa bo lahko Trump na podjetje obesil veliko zasebnih stroškov in stroškov kampanje. Ne pozabimo, da je Trump podobno zgodbo izvedel že leta 1995, ko je dal na borzo svoje hotele in kazinoje (tudi pod imenom DJT), v 9 letih iz podjetja financiral svojo plačo v višini 44 milijonov $, nato pa podjetje leta 2004 poslal v stečaj.

Spodaj je še ena razlaga, ki uporablja zgolj drugačno terminologijo – namesto “zasebni bankomat Donalda Trumpa” lahko DJT imenujemo tudi “centralna banka Donalda Trumpa”. Podjetje za financiranje stroškov politične kampanje in drugih stroškov Donalda Trumpa in njegovih podjetij (denimo kazni, ki naj bi jo plačal zaradi prevarantskih poslov – newyorško sodišče zahteva, da Trump položi varščino v višini 175 mio $).

Zanimivo je, kako Trumpu vedno znova uspe prenesti okrog vse.

Hec

Kaj je povzročilo rekordne temperature v letu 2023 in v začetku leta 2024, ostaja neodgovorjeno med atmosferskimi fiziki. Ti navajajo različne možne razloge oziroma njihovo kombinacijo, na prvem mestu pa sta podvodni izbruh indonezijskega ognjenika Hunga Tonga (ki je v atmosfero spustil ogromne količine vodne pare, kar deluje kot ekspandiran toplogredni učinek) in učinek El Niño (glejte eno izmed razlag v Misteriju nenadnega porasta temperature). No, Javier Vinós je pred dnevi objavil zanimivo razlago tega rekordnega segrevanja kot izjemno redke kombinacije številnih dogodkov, »ki se morda ne bodo ponovili več sto ali celo tisoč let«. Vinós zmanjšuje pomen sedanjega El Niña. Pravi, da je podvodni vulkanski izbruh Hunga Tonga januarja 2022, ki je povečal vodno paro v zgornjem delu atmosfere za izjemnih 10 %, najverjetnejši vzrok nedavnega segrevanja, ki je posledično povzročilo tri nenadne učinke segrevanja stratosfere. Kot napoveduje Vinós, zgodovinski podatki o najtoplejših letih kažejo na veliko verjetnost, da bo leto 2024 znova podrlo temperaturni rekord, podobno kot se je zgodilo v letih 1877-78, 1980-81, 1997-98 in 2015-16. 

Hkrati pa, napoveduje Vinós, če je glavni vzrok segrevanja pravilno identificiran kot izbruh Hunga Tonge, “lahko pričakujemo, da bo odvečna vodna para, ko bo zapustila stratosfero, povzročila učinek hlajenja na površju, kar bi lahko znižalo temperature v naslednjih treh do štirih letih”. Poleg tega bi lahko “drugi dejavniki, ki vplivajo na temperature, kot je upad sončne aktivnosti po maksimumu 25. sončnega cikla in prihodnji premik atlantskega večdesetletnega nihanja v njegovo hladno fazo, prispevali k velikemu premoru v globalnem segrevanju. Če uporabimo temperaturo 2023–24 kot referenčno točko, bi lahko v prihodnjih letih opazili celo ohladitev.”

Priporočam branje njegove razlage spodaj in številne komentarje pod njegovim izvornim zapisom.

Nadaljujte z branjem→

V Avstraliji poteka velika interna debata ali lahko država v celoti preklopi svojo porabo energije samo na obnovljive vire sonca in vetra. Dick Smith (svojevrsten aktivist) je za televizijsko mrežo ABC povedal, da je nemogoče državo poganjati zgolj na obnovljive vire energije (OVE), nakar so na ABC najeli “fact-checkerje“, ki so – glej ga zlomka – pokazali, da obstajajo štiri države (Albanija, Butan, Nepal in Paragvaj), ki 100-odstotno delujejo na OVE.

Problem tega konkretnega “preverjanja dejstev” je dvojen. Prvič, avstralski “fact-checkerji” so malce zmanipulirali zadevo tako, da so “pozabili” omeniti, da navedene 4 države skorajda 100 % celotne proizvodnje električne energije (EE) proizvedejo s hidroelektrarnami. Vzame vam 15 minut čas, da na Our World in Data (OWiD) snamete podatke in narišete spodnji graf ter sami preverite dejstva. Kot lahko vidite, vse države z visokim deležem eletrike iz OVE to dosegajo primarno iz hidroenergije, nato pa iz biomase. Ni je države na svetu, ki bi ji uspevalo priti blizu temu, da bi 100 % proizvodnje električne energije dosegala s proizvodnjo iz sonca in vetra. In nikoli ne bo.

Poglejte denimo Dansko in Portugalsko, ki imata velik delež elektrike iz vetrnih elektrarn (DNK 48.5 %, PRT 26.7 %), vendar pa morata manjko elektrike proizvajati iz hidro energije ter umazanega premoga in plina ali prav tako umazane biomase (Danska). Nato pa poglejte Švico, ki je najbližje idealu nizkoogljične proizvodnje elektrike – ima samo “samo” 66.6 % EE iz OVE (od tega je skorajda celota – 58.6 % hidro), vendar ima 97.5 % nizkoogljične EE, ker preostanek (30.7 %) pridobiva iz jedrske energije. Podoben primer je Švedska. Nato pa poglejte Nemčijo, ki želi, da bi ji cela Evropa sledila v njeni “energetski norosti” zapiranja jedrskih elektran in njenim nadomeščanjem s sončnimi in vetrnimi, kar v praksi pomeni, da zaradi občasnosti in nestanovitnosti proizvodnje elektrike iz sončnih in vetrnih elektrarn le 40% elektrike pridobiva iz OVE, 43.2 % pa iz premoga in plina (podatek je za leto 2021, ko so še obratovale jedrske elektrarne, ki so skupaj proizvedle 12 % EE).

Nadaljujte z branjem→

Pri čemer je življenjska doba jedrske elektrarne 3-krat daljša in proizvaja elektriko 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 365 dni v letu (8,760 ur), sončna elektrarna pa proizvaja elektriko zgolj eno osmino časa v letu (pri nas 1,100 ur od 8,760 ur, kot jih ima leto). Nizka energetska gostota in zelo omejen čas uporabe ob visoki ceni (ne pozabite, da se jedrska elektrarna amortizira v 30 letih, v sončne panele pa je v obdobju 60 let treba trikrat investirati, hkrati pa še v omrežje, hranilnike in nadomestne kapacietete, v jedrsko pa le enkrat in brez teh dodatnih stroškov) dela ekonomiko energije iz solarjev povsem neracionalno.

Bine Kordež

Verjetno ne mine teden, da ne bi prebrali kakšnega prispevka o nevarnostih in tveganjih Slovenije zaradi neugodnih demografskih gibanjih zaradi vse večjega deleža starejših oseb. Že leta, če ne desetletja, tako beremo članke, kako je naša pokojninska blagajna prazna, kako bo vprašljivo izplačevanje pokojnin tudi v sedanji višini, kako bomo morali namenjati za pokojnine največ med vsemi državami EU, kako bo potrebno delati “do smrti” in podobno.

Ko pa pogledamo tekoča gibanja, pa so vsaj dosedanji trendi daleč od zloveščih napovedi. V zadnjih 30 letih samostojne države namenjamo za pokojnine ves čas približno podoben odstotek BDP. Tudi razmerje med upokojenci in zavezanci za plačevanje pokojninskega prispevka se z leti ni poslabšalo, pravzaprav se že kar nekaj časa celo izboljšuje – število zaposlenih se povečuje hitreje kot je rast števila upokojencev. To so sicer dosedanji trendi in “najhujše” šele prihaja, a o zlomu pokojninskega sistema govorimo že deset ali dvajset let, razmere v tem času pa so se celo nekoliko izboljšale.

Nadaljujte z branjem→

Ena izmed top 10 pesmi austropopa. Gerd Steinbäcker (prvi S iz STS) si je te sanje, da bo enkrat ostal v Grčiji, uresničil. Nam te sanje še niso pobegnile.

Dunajska različica klasike, boter austropopa Wolfgang Ambros

Bidenu k zmagi na volitvah ne more pomagati več niti še tako dobro stanje v gospodarstvu in zadovoljnost ljudi. Le kaj je naredil tako zelo narobe?

Izglasovanje zakona o prepovedi TikToka v ameriškem Kongresu ta teden je bila podprta s številnimi norimi razlogi (da je TikTok antisemitsko pristran, da služi kot sredstvo za povečevanje podpore Hamasu med mladimi Američani) in manj norimi razlogi (da je TikTok konkurenca Meti (Facebooku) in da če Kitajska ne dovoli Facebooku delovanja na njenem ozemlju, lahko Američani naredijo enako glede TikToka).

No, meni se zdi še najbolj plavzibilen razlog, zakaj so se v Kongresu odločili za prepoved TikToka, političen – in to je paranoja. Ta teden je Reuters poročal, da je med Trumpovo administracijo CIA začela skrivno kampanjo na kitajskih socialnih medijih, katere cilj je bil obrniti javno mnenje na Kitajskem proti njeni vladi. Program je bil med drugim zasnovan tako, da “neti paranojo med tamkajšnjimi najvišjimi voditelji.” Torej, ob vsem proizraelskem in korporativnem lobiranju, je dejanski in najbolj logičen argument za prepoved TikToka potem naslednji: “če mi Američani uporabljamo socialne medije, da politično vplivamo na kitajsko javnost, najbrž tudi Kitajci delajo enako, zato prepovejmo delovanje njihovih socialnih medijev v ZDA”.

Spodaj je dober komentar Roberta Wrighta na to temo.

Nadaljujte z branjem→