Ta proizraelska histerija v zahodnih državah je neverjetna. Vsakršna kritika ravnanja Izraela ali eksplicitne omembe izraelskega masakra v Gazi je cenzurirana. Vsi medijski zapisi o zločinskem ravnanju Izraela nad palestinskim civilnim prebivalstvom so moderirani in naslovi člankov nevtralizirani do mere, da izraelske krivde ni mogoče prepoznati. Tisoči otroci umirajo v bombnih napadih napadih z neidentificiranim storilcem, stotine otrok umre s strelom v glavo s strani neidentificiranega storilca. Vse šole, bolnišnice, mošeje … so razstreljene brez identificiranega storilca. Stotine humanitarnih delavcev in novinarjev je bilo ubitih med opravljanjem službe s strani neidentificiranega storilca. Nikjer v naslovu se ne pojavi, da je šlo za izraelsko bombo ali izraelsko kroglo. Vsak javni protest v zahodnih državah proti neuhumanu ravnanju Izraela in njegovemu kršenju mednarodnega humanitarnega prava, je prepovedan. Palestinske rute so prepovedane na javnih mestih. Na “strateške” politične dogodke tipa Blejski forum brez kančka sramu kot govorce vabijo nekdanje izraelske politike in agente, ki so bili odgovorni za prejšnji masaker nad Palestinci iz leta 2008.

Po represivnmem utišanju protestov na ameriških kampusih se je represija zdaj preselila na evropske univerze. Spodaj je primer francoske ministrice za izobraževanje, ki je zahtevala sankcije proti profesorju na univerzi, ki je študentom navajal dejstva glede izraelskega ravnanja v Gazi. Dve uri po ministričinem tvitu je univerza profesorja suspendirala.

Čemu ta proizraelska histerija? Česa za hudiča se tako bojijo? Ali bolje – koga za hudiča se tako bojijo? Ta histerija, ta cenzura in ta represija je hujša kot vsi naši spomini na čase komunizma. Vračamo se v čase orweljanskega totalitarizma.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

* Izvorno objavljeno 4.6.2024

Poglejmo še TEŠ, ki danes še vedno zagotavlja približno petino potrebno elektrike v Sloveniji, podobno kot NEK. TEŠ je  v zavesti skoraj vsakega Slovenca razumljen kot najbolj zgrešena, koruptivna in sporna naložba v zgodovini in pisati o njem kako drugače je skoraj narodno izdajstvo. A vseeno nekaj konkretnih številk iz malo drugačnega zornega kota.

V zadnjih mesecih beremo odmevne članke, kako bomo imeli s termoelektrarno tudi 2 milijardi eur izgube. Ter tudi predloge, da bi TEŠ zaradi predrage proizvodnje in ekološke škode zaprli že čez dve leti in ne šele leta 2033, kot je trenutno še načrtovano. Ne bi se spuščali v razpravo ali je bila odločitev za to naložbo ustrezna, niti kaj vse je bilo pri njeni izvedbi narobe, ker je to stvar drugih postopkov. Kot umen gospodar pa se moramo danes, ne glede na zgodovino, odločati, kakšna opcija je najbolj optimalno. Pri tem pa predvsem pogledati razlike med stroški nadaljevanja obratovanja in stroški, ki jih bomo imeli tudi če TEŠ predčasno zapremo in prenehamo z odkopom premoga.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

* Izvorno objavljeno 22.1.2019

Pisanje o bloku 6 Termoelektrarne Šoštanj je pravzaprav dokaj hvaležna tema. Gre za enega izmed štirih, petih najbolj razvpitih in spornih projektov v samostojni Sloveniji, kjer ne moreš zgrešiti, če napišeš kaj negativnega. Avtocestni križ, bančna luknja s kasnejšo sanacijo bank, TEŠ 6, Patria in drugi tir so vsekakor zaznamovali medijsko in politično sceno zadnjih dvajset let – čeprav po finančni teži za Slovenijo niso bili niti slučajno tako pomembni, kaj šele usodni. Na življenje povprečnega Slovenca pač ne vpliva prav veliko ali je javni dolg 32 ali 29 milijard evrov. Vem, da takšen uvod takoj zbudi pomisleke ter zavračanja, a bojim se, da je s čisto finančnega vidika temu res tako.

Investicija v TEŠ 6, kot na kratko poimenujemo naložbo v šesti blok te termoelektrarne, upravičeno odpira veliko vprašanj ter pušča še več nepojasnjenih dilem. Tematika je tako obsežna in zahtevna, da do jasnih odgovorov najbrž nikoli ne bomo prišli. Tudi to pisanje kakih pojasnil seveda ne prinaša, predvsem glede na vse aktivnosti, preiskave in poročila, ki potekajo. Ob spremljanju raznih debat, pa se mi za dodatni pogled vseeno zdi smiselno pokazati dva zanimiva grafikona.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj zanimivih misli Shen Yija, profesorja medanrodnih odnosov na unverzi V Fudanu, o ameriški navidezni veličini in prosjačenju Kitajske.

Sullivan arrived and stepped off the plane with no red carpet, only a clearly marked red line on the ground. Even if there’s no carpet now, he doesn’t mind; he still came. Last time, when Blinken visited Shanghai, he was left on his own, but he didn’t mind. Why? Because he doesn’t have the stature to act that way, nor does he have the leverage to make so many demands. Everyone is discussing matters pragmatically—regardless of China’s attitude, they still have to sit down and talk seriously. This marks a subtle shift in the dynamics.

…

Today’s United States feels as though it’s caught between a state of semi-autism and half-dreaming, with a worldview that seems to say, “I don’t care what you think, only what I think.” As for everything else? Just BACK OFF. Dealing with the U.S. today inevitably leads to a profound sense of helplessness and frustration.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo dobili podatke o precejšnjem umirjanju gospodarske aktivnosti v letošnjem prvem polletju, ki upravičeno zaskrbljujejo. Istočasno pa pravzaprav še vedno nimamo dokončnih podatkov o gospodarski rasti v preteklem letu. Le-te objavi SURS praviloma konec avgusta in lani smo šele takrat izvedeli, da je bila gospodarska rast v 2022 kar za polovico nižja kot smo bili prepričani. Letos najbrž takšnega negativnega popravka za preteklo leto ne bo in podrobnejša analiza dosegljivih podatkov kaže, da bomo letos mogoče  pričakali preje kak popravek navzgor. Da bo torej v marcu izračunana in objavljena gospodarska rast Slovenije v višini 1,6 % v letu 2023 glede na 2022 mogoče celo nekoliko višja. Ne glede na odprte dileme in dejstvo, da so podatki za leto 2023 že kar zgodovina, vseeno ni odveč oblikovati nekaj ocen gospodarskih gibanj v preteklosti.

Z ocenami gospodarskih rezultatov je sicer vedno težava. Ob vsej množici podatkov vedno lahko izberemo ter poudarimo predvsem tiste številke in primerjave, ki nam potrjujejo našo izhodiščno tezo o gospodarskih gibanjih. Če bi vseeno pogledali ves nabor različnih rezultatov in poskusili sestaviti neko povprečno oceno, se ne bi mogli strinjati z ocenami, da so naši gospodarski dosežki slabi. Vseeno pa velja tudi, da se z doseženim ne moremo pretirano hvaliti. Neka splošna ocena bi lahko bila, da so bili lani naši gospodarski dosežki solidni, glede rasti boljši od povprečja EU, a pričakovani upoštevaje doseženo stopnjo razvitosti. Po rasti se tako uvrščamo nekje okoli desetega mesta med evropskimi državami. Glede na višino BDP v primerjavi s povprečjem vseh držav EU pa smo seveda še vedno spodaj, po kupni moči na 91 % povprečja in še dolgo, dolgo bo trajalo, da ulovimo EU po tem kazalcu.

Nadaljujte z branjem→

Italijansko industrijo je uničil evro (nezmožnost devalvacije lire za spodbuditev konkurenčnosti in kasnejša politika varčevanja zaradi fiskalnega pravila). Nemško energetsko intenzivno industrijo pa so načele visoke cene elektrike zaradi zelenega prehoda, nato energetski šok zaradi eksplozije cen plina po začetku vojne v Ukrajini, tradicionalno industrijo pa uničuje kitajski šok zaradi večje inovativnosti in cenovne konkurenčnosti.

Takšne radikalne skoke redko vidimo. Kitajski šok v izvozu avtomobilov: v dveh letih in pol (od sredine 2020 do konca leta 2023) so kitajska podjetja izvoz avtomobilov povečala iz pol milijona na 5 milijonov.

In eksponentna zgodba se nadaljuije tudi v letošnjem letu. Do julija 12-mesečna vsota izvoza znaša že 6 milijonov. Od tega je 2 milijona e-avtov. Za primerjavo: Nemčija je še leta 2019 izvozila 4 milijone avtomobilov, v letu 2023 pa le še 2.5 milijona, od tega 800 tisoč e-avtov. To, kar so kitajska podjetja naredila pri pametnih telefonih, so zdaj naredila tudi pri avtomobilih.

Kaj sledi?