This is an incredible piece of work by @JonathanPieNews.
— Mike Galsworthy (@mikegalsworthy) July 3, 2024
From the research, to the sequencing, to the performance.
You want to know why so many people are turning away from vapid MSM and looking to political comedy & alternative news? Look no further. 👇pic.twitter.com/JhecwxLFbG
Danes Boeing ne bi bil dober več niti za špijuniranje za kitajskim vodstvom, kvečjemu za poskus atentata
Pred volitvami: Pohabljena Britanija
But ahead of the election, 75% of Britons have a negative view of politics in Britain. And Labour and the Conservatives are set to record their lowest combined share of the vote in a century. Instead, smaller parties such as Reform, the Liberal Democrats and the Greens have all made advances.
This result is a consequence of the disastrous decline in the British economy and living standards for most Britons alongside a decimation of public services and welfare. British capital is broken.
…
In his recent book, Vassal State – how America runs Britain, Angus Hanton shows the dominant role that US companies and finance play in owning and controlling large sections of what remains of British industries. This US takeover was accepted and even encouraged by successive British governments from Tory Thatcher to Labour’s Blair.
…
From the 1980s, Britain has increasingly become what we could call a ‘rentier economy’, ending most of its manufacturing base and relying mostly on the City of London financial sector and accompanying business services, providing a conduit for the redistribution of capital from the Middle East oil sheikhs, Russian oligarchs, Indian entrepreneurs and American techs.
…
The rentier nature of British capital is revealed by this IPPR report: “Corporate investment has fallen below the rate of depreciation – meaning that our capital stock is falling – and investment in research and development (R&D) is lower than in our major competitors. Among the causes are a banking system that is not sufficiently focused on lending for business growth, and the increasing short-termism of our financial and corporate sector. Under pressure from equity markets increasingly focused on short-term returns, businesses are distributing an increasing proportion of their earnings to their shareholders rather than investing them for the future.”
Distribucijski učinki inflacije in dezinflacijske politike: Revnejši so prizadeti bistveno bolj
Marco Del Negro in kolegi iz New York Federal Reserve so naredili odličen članek glede distribucijskih učinkov inflacije in dezinflacijskih učinkov. Glavne ugotovitve lahko strnemo tako: inflacija škodi vsem, še posebej revnim. Do tega pride, na eni strani zato, ker povišanje obrestnih mer (standardni ukrep, s katerim poskuša centralna banka zaustaviti ekonomsko aktivnost, da bi posledično zavrla rast cen) podraži kredite, ki jih imajo revni relativno več. Na drugi strani pa, ker zmanjšanje ekonomske aktivnosti pomeni večje težave glede obdržanja služb ali najti novo zaposlitev. Tudi bogati so prizadeti z inflacijo, vendar manj kot revni, ker se zmanjšajo dobički kot glavni vir njihovih prihodkov. Še bolj negativni učinek za revne pa nastopi, kadar je vir inflacije ponudbeni šok (rast cen energentov ali ključnih inputov), saj takrat agresiven boj proti inflaciji še bolj prizadene revne. Ponudbeni šok ima namreč za posledico višji dvig obrestnih mer in s tem še večje breme za zadolžena gospodinjstva z nizkimi dohodki, ob hkratnem zmanjšanju realnih plač zaradi visoke inflacije. Nasprotno pa zelo bogati (lastniki kapitala) s ponudbenim šokom celo pridobijo (zaradi nižjih realnih plač se povečajo dobički, kar je njihovi glavni vir dohodka).
Torej dezinflacijska politika v primeru ponudbenega šoka, kar smo doživljali zadnji dve leti, ima zelo boleče učinke na tiste z nizkimi dohodki. Pri povpraševalnem šoku (porast inflacije zaradi pregrevanja gospodarstva) so učinki nasprotni. Problem pa je, ker se centralne banke obeh tipov inflacije lotevajo na povsem enak način, saj imajo kot instrument za boj proti inflaciji na voljo samo obrestno mero.
Medtem ko evropski voditelji podpihujejo vojno v Ukrajini, so navadni Evropejci za končanje vojne
Raziskava javnega mnenja Evropskega sveta za zunanje zadeve (European Council on Foreign Relations) je pokazala, da so navadni Evropejci na nasprotnem bregu od njihovih voditeljev glede nadaljevanja vojne v Ukrajini. Prvič, izjemno malo navadnih Evropejcev meni (zgolj med 5 in 20 %), da bi lahko Ukrajina zmagala v tej vojni (izjema so zgolj Ukrajinci in delno Estonci). Vsi ostali v veliki večini menijo, da bo prišlo bodisi do dogovorjene poravnave ali da bo Rusija zmagala.

Bi Michelle Obama lahko zamenjala Bidna?
Politične delnice Joeja Bidna za izvolitev na novembrskih predsedniških volitvah so po slabem nastopu na prvem soočenju s Trumpom po pričakovanju strmoglavile (vir):

V Demokratski stranki seveda panično diskutirajo, ali je Bidna mogoče pregovoriti k odstopu od kandidature in kdo bi ga lahko zamenjal. Največ možnosti, da premaga Trumpa, naj bi imela žena nekdanjega predsednika Michelle Obama. V marčevski anketi sicer ne bi mogla premagati Trumpa (44 proti 47 % podpore; takrat bi Biden dobil 43 %), toda zdaj bi se mu mogoče bolj približala.
Vendar se Biden zaenkrat ne namerava umakniti. Vsaj tako kaže po nedeljskem kosilu Bidnove družine, kjer naj bi žena in sin Bidna nagovarjala, da ostane v igri. Nekdanja predsednika Barack Obama in Bill Clinton ter vidni predstavniki Demokratske stranke so Bidna sicer javno podprli navkljub slabemu nastopu. Torej če se sam ne umakne, bodo Bidna demokrati težko zamenjali (glejte tukaj).
Tukaj je dober povzetek dogajanja glede tega.
Formalni razlog, zakaj Ukrajini ne bodo odprli vrat v Nato: Korupcija
Jasno je, seveda, da Ukrajina ne more v Nato, dokler je država v vojni, saj bi to zahtevalo aktivacijo člena 5 sporazuma Nato (“if a NATO Ally is the victim of an armed attack, each and every other member of the Alliance will consider this act of violence as an armed attack against all members and will take the actions it deems necessary to assist the Ally attacked“). Zato bodo članice Nata tudi na predstoječem vrhu Nata 9. julija v Washingtonu morale biti inovativne v argumentaciji, zakaj Ukrajina “še ni zrela za Nato”. No, tokrat je magična beseda: Korupcija. Pač rekli bodo, da je Ukrajina doslej naredila veliko reform, vendar mora poštimati še korupcijo.
Korupcija je v Ukrajini “name of the game” vse od njene neodvisnosti in ob Srbiji in Bosni in Hercegovini (in Rusiji) naj bi bila Ukrajina najbolj koruptivna evropska država. Vendar pa korupcija v Ukrajini nikogar ne moti, ko ji dovažajo orožje ali odobravajo finančno pomoč (doslej za več kot 380 milijard dolarjev, od tega 118 milijard dolarjev za orožje) in čeprav v Washingtonu, kot priznavajo, nimajo evidence, koliko tega orožja in finančne pomoči ponikne. Toda morali so najti nek formalni razlog, da Ukrajini ne odprejo vrat. Lahko si mislimo, kateri razlog bodo našli naslednje leto.
Ukraine will be told it is currently too corrupt to join Nato, in a major blow to Volodymyr Zelensky.
The alliance will request “additional steps” from Kyiv before membership talks progress, a senior official in the US State Department said.
The position will be set out in writing in the Nato communique to be signed at the alliance’s annual summit on July 9.
“We have to step back and applaud everything that Ukraine has done in the name of reforms over the last two-plus years,” the official told The Telegraph.
“As they continue to make those reforms, we want to commend them, we want to talk about additional steps that need to be taken, particularly in the area of anti-corruption. It is a priority for many of us around the table,” the source added.
Roger Waters vs Piers Morgan On Israel-Palestine: “I’m Not Antisemitic”
AIPAC oziroma za koliko lahko izraelski lobi kupi ameriški Kongres in Senat
Cena Amy Klobuchar, ki jo je plačalo cionistično židovsko združenje AIPAC, je bila 664,011 dolarjev. Če torej kot cionistični izraelski lobi plačaš vsem kongresnikom in senatorjem po isti tarifi, imaš v Kongresu in Senatu za 277 mio dolarjev zagotovljeno dolgoročno popolno podporo vsemu, kar Izrael počne in vsako leto nekaj milijard dolarjev pomoči izraelski državi (3 milijarde dolarjev letno, skupaj 30 milijard dolarjev v 10 letih, v kar ni všteto sedanjih 10 milijard dolarjev pomoči Izraelu za napad na Gazo). Ameriški politiki so res poceni.
No, mene to izraelsko financiranje ameriških politikov spominja na zavarovanje: izraelski lobi prek AIPAC plačuje relativno nizke premije za zavarovanje senatorjem in kongresnikom, nakar Izrael vsako leto uveljavlja plačilo škode v višini 3 milijarde dolarjev. S to razliko, da bi vsaka zavarovalnica ob taki pogostosti izplačil škode istega zavarovanca temu drastično dvignila premijo.
Kaj pravi Wikipedia o cionističnem združenju (“the second-most powerful influence group in Washington, D.C.“) AIPAC (American Israel Public Affairs Committee):
AIPAC was founded in 1953 by Isaiah L. Kenen as the American Zionist Committee for Public Affairs as a lobbying division of the American Zionist Council (AZC).[17] Kenen, a lobbyist for the AZC, had at earlier times worked for the Israeli Ministry of Foreign Affairs. As a lobbyist, Kenen diverged from AZC’s usual public relations efforts by trying to broaden support for Israel among traditionally non-Zionist groups. The founding of the new organization was in part a response to the negative international reaction to the October 1953 Qibya massacre, in which Israeli troops under Ariel Sharon killed at least sixty-nine Palestinian villagers, two-thirds of them women and children.[17] As the Eisenhower administration suspected the AZC of being funded by the government of Israel, it was decided that the lobbying efforts should be separated into a separate organization with separate finances.[17]
John Mearsheimer – Changes in the Israel Lobby
John Mearsheimer je vedno na pravi strani zgodovine. Leta 2006 sta s kolegom Stephenom Waltom objavila članek “The Israel Lobby and U.S. Foreign Policy“. Članek analizira, kako izraelski lobi dominira ameriško zunanjo politiko in kako Washington brezrezervno podpira vsa dejanja Izraela, tudi oblikovanje apartheid države. Članek je povzročil veliko polemik, če se milo izrazim.
Članek je sicer naročila revija The Atlantic, ki pa je nato zavrnila njegovo objavo. Kondezirana verzija članka je bila obljavljena v reviji London Review of Books. Leta 2007 pa sta Mearsheimer in Walt daljšo verzijo objavila v knjižni obliki, ki je postala bestseller na knjižni listi New York Timesa.
V spodnjem nastopu je Mearsheimer desetletje kasnje (2017) analiziral spremembe v moči Izraelskega lobija. Izraelski lobi sicer še vedno povsem dominira ameriško zunanjo politiko na Bližnjem vzhodu, vendar pa je javna podpora izraelskim ravnanjem v ZDA zelo nizka in usiha. Mearsheimer je napovedal, da se Izraelu in izraelskemu lobiju napovedujejo temni časi, kajti Izrael nima nobenega interesa po vzpostavitvi dveh držav (kot se je zavezal v sporazumih iz Osla), pač pa je in bo ostal apartheid država. Kar pa bo vodilo v nujno eskalacijo konflikta med Izraelom in Palestinci.
Mearsheimer je seveda spet imel prav in to, kar danes gledamo s strani Izraela kot odgovor na Hamasovo teroristično akcijo, vodi k njegovemu padcu in v končni instanci do vzpostavitve dveh držav. Netanyanhujeva vlada bo s sedanjo neproporcionalno uporabo nasilja dejansko dosegla kontraproduktiven rezultat.
You must be logged in to post a comment.