Bine Kordež
V medijih pa tudi v strokovni literaturi skoraj dnevno prebiramo prispevke o skorajšnjem razpadu našega pokojninskega sistema, o tem, da bomo morali delati do smrti, da pokojnin zanamci ne bodo dobivali, o prazni pokojninski blagajni in podobno. Seveda ni dvoma, da se delež starejše populacije povečuje in da bomo morali v bodoče več namenjati za izplačevanje pokojnin, a to še ne pomeni, da pokojnin ne bo ali da bi morali delati deset let in več dlje kot danes.
Podatki pokažejo, da nimamo problema z vzdržnostjo pokojninskega sistema, temveč z višino prejemkov zaposlenih. Če skupaj kar 134 tisoč zaposlenih prejema manj kot 850 eur neto, iz teh vplačil pač ne morejo pričakovati 620 eur pokojnine in razliko mora zagotavljati država iz drugih virov. Primanjkljaj danes torej izhaja iz nizkih plač in nizke ustvarjene dodane vrednosti in ne iz pokojninskega sistema.
Tipična je navedba, da imamo prazno pokojninsko blagajno, kar se razume, da je bila nekdaj polna. Pri teh komentarjih se pozablja na osnovni princip delovanja veljavnega pokojninskega sistema. Po njem se za pokojnine vsak mesec s prispevki aktualnih zavarovancev in po potrebi iz drugih davkov zbere na Zavodu za pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) toliko sredstev, kot jih Zavod potrebuje za izplačilo pokojnin tistega meseca. Pri obveznem pokojninskem zavarovanju, ki je po Evropi v veljavi že vse od konca 19. stoletja, torej nikoli ni, niti nikoli ni bilo nekih zbranih sredstev na kupu, temveč zaposlena populacija sproti zbira (prispeva) denar za starejše. Gre za sistem, ki je v veljavi že pravzaprav tisočletja, ko so aktivni skrbeli za onemogle starše, le da gre sedaj to kot obvezno plačilo in izplačilo preko državne blagajne.
Nadaljujte z branjem→
You must be logged in to post a comment.